Primož Blaha: Lepo septembersko soboto sva ...
... z Džanijem žrtvovala za dolgo in naporno turo v kraljestvu Martuljka. Čeprav je osrednje dejanje smer Bučer-Kristan v severni steni Malega Oltarja (IV-/III, 400 m), predstavlja ta le krajši (in v resnici ne nujno najtežji) del celotne velikopotezne ture.
Ker sva si obetala celodnevno turo, sva s hojo začela v temi in dosegla krnico Za Akom, ko je sonce obsijalo mogočne vrhove nad tem edinstvenim amfiteatrom. Nazadnje sva bila tu konec maja, ko je bil vzpon v snegu precej bolj udoben, tokrat pa naju je čakala naporna hoja po obsežnih meliščih. Namenila sva se proti trem macesnom in še pod njimi zavila desno na stezico, ki preči pod skokom in se za macesnovim gozdičem izgubi v skrotju. Tam sva bila ravno v vpadnici Malega Oltarja in v iskanju najboljših prehodov sva se vzpenjala po skrotju, preko nezahtevnega skalnega skoka in višje po zoprnem melišču, kjer sva dosegla stezico od treh macesnov. Mislim, da se bolj splača dostop mimo treh macesnov, sva pa vsaj spoznala še drugi prehod.
Tudi po stezici vzpon ni bil dosti bolj udoben do travnate terase, na kateri sva zavila proti steni in v lažjem poplezavanju dosegla dobro vidno votlino, kjer se začne smer. Nad votlino sva se varovala na izpostavljeni prečki, nato pa spet lažje do osrednjega dela stene, ki je čudovito razčlenjena in je plezanje izredno lepo. Varovala sva se še zadnji raztežaj po krasnem razu in kar prehitro sva bila na vrhu.
Spustila sva se do škrbine, od koder bi se lahko vrnila Za Ak. Ampak ker sva bila bistveno bolj zgodaj od pričakovanj na vrhu in naju je v Vratih čakal prevoz, sva turo podaljšala. Mihelič namreč vabi k nadaljevanju s škrbine po 150 metrov visokem stebru, ki ponuja prijetno plezanje v dobri skali (III). To sicer drži, pozabi pa omeniti, da steber pripelje zgolj na prvi stolp v precej dolgem grebenu, ki se nadaljuje na Veliki Oltar. Prečenje ni posebno zahtevno (čeprav sva se vmes še trikrat spustila po vrvi), vendar je skala tu zelo krušljiva, tako da je napredovanje bolj počasno in nič kaj prijetno.
Kljub temu sva brez težav dosegla vrh in si privoščila zasluženo malico. Sestop po običajni smeri prav tako ni čisto enostaven do melišč pod Šplevto. Sva bila pa zato po tistih daljnosežnih meliščih ekspresno v Vratih, kjer so naju pobrali Anže, Dean in Dule. Po osvežitvi v ledeni Bistrici in prevozu do najinega avta je manjkalo le še kosilo in tura je bila uspešno zaključena. Navkljub vsem naporom in neprijetnostim bo gotovo ostala v lepem spominu – tudi zato, ker je ne rabiva več ponoviti.