Delo, Sobotna priloga/PP 29 - Darjo Flajs: > Delo, 30. marca
Pod tem naslovom so bile v Delu objavljene pripombe k predlogu Zakona o Triglavskem narodnem parku. Kljub kritiki ljudi, izraženi v javni obravnavi, avtorji zakona še vedno zagovarjajo celostno varovanje prostora in vztrajajo, da je treba sedanji zakon posodobiti, saj je to že njegov tretji predlog, čeprav vanj še vedno niso vnesli finančnega zagotovila, ki bi prebivalcem ogroženih območij omogočilo dostojno preživetje in trajnostni razvoj.
Tudi prebivalci Soče, največje vasi na primorski strani parka, in Lepene, ki so doživeli fašistično Italijo in bili del soške fronte, ki je pustila na krajevnem pokopališču 1600 grobov, niso zadovoljni s predlaganim zakonom, ker jim ob mnogih prepovedih ne zagotavlja primernega razvoja. Živo se še spominjajo prepovedi iz Čedermacovih časov, potujčevanja in pregona pa tudi kasnejših prepovedi. Tudi nova oblast je prepovedala novogradnje in s tem pospešila odseljevanje več zaporednih generacij, nato l. 1953 rejo koz, ki je povzročila izgubo zaslužka veliko ljudem, saj se je takrat z živinorejo ukvarjalo še 50 % prebivalcev. Država je nato ustanovila narodni park in mu l. 1962 dodelila okrog 2000 hektarjev lovišča, ki je bilo do tedaj v upravljanju domače lovske družine. Tudi spomin na tri rušilne potrese je še svež, saj posledice še niso odpravljene.
Šele l. 1981 je bilo ljudem prvič nekaj obljubljeno. Na to kaže naslednji citat iz lokalnega časopisa Glasilo:
»Ustanova narodnega parka mora domačinom omogočiti izboljšanje življenjskih razmer, ob istočasni usklajenosti z varstvom narave. V ta namen je v bodoče potrebno ustanoviti poseben sklad narodnega parka, ki bo omogočil subvencije in denarna nadomestila pri manjšem pridelku, nadomestila za tradicionalno pašništvo in sirarstvo, stimulacijo domače obrti, obnovo kulturne dediščine, pridelovanje in prodajo zdrave hrane, delovanje in vzdrževanje šol in zdravstvenih postaj, reševanje stanovanjskih vprašanj, oskrbo starejših domačinov. Istočasno je to tudi priložnost, da se zaradi narodnega parka sistemsko rešijo določene davčne olajšave, preuredi šolski, zdravstveni in drugi javni sistem v prid domačinov.«
Kljub velikim pričakovanjem se je število prebivalcev od l. 1981 zmanjšalo za 33 %. V tem času so zaprli pošto, dve gostilni, trgovino, tovarno, ribogojnico, župnišče. Župnijska cerkev s Kraljevimi freskami je zaradi potresov še vedno v katastrofalnem stanju. Od 212 hišnih številk jih ima možnost priključka na javni vodovod le 25, drugim pa zaradi suše v zadnjih letih vode občasno zmanjkuje.
Skupaj s Trento premoremo v domači šoli pet šoloobveznih otrok, naslednje leto pa le še enega prvošolca.
Ko zaradi demografskega zloma terjamo uresničitev razvojnih pravic, ki so nam že bile napovedane in nekatere tudi že zapisane v prejšnjem predlogu, je skrajno nenavadno, da avtor navedenega citata sedaj ponovno obljublja in ponuja razvojne usmeritve brez finančnega zagotovila, zapisanega v zakonu. Drugi zagovorniki zakona pa se sarkastično sprašujejo, ali naj zato, ker ne zaupamo takemu zakonu, zamenjamo kar vlado in državo? Zagovarjajo celo prepovedi in sankcije, ker ne zaupajo domačinom, da bi ohranjali okolje, kakršno so ustvarili sami in njihovi predniki. Pravijo, da izločitev iz TNP ni prava poteza, ker je lahko tudi priložnost, ne povedo pa, čigava. Itn.
Zanimivo pa je, da ti ljudje v dnevnem tisku javno priznavajo, da zahteve Primorcev po uzakonitvi demografskega kriterija niso mogli uveljaviti, soglašajo tudi, da so razmere res katastrofalne, in pravijo, da se bodo lahko spremenile »le z božjo pomočjo«, saj zagotovil o ustreznih razvojnih sredstvih tako ali tako ne more dati nihče, zlasti še zato ne, »ker se državni resorji o tem ne morejo poenotiti, zakoni pa se v današnjih razmerah marsikje ne upoštevajo«. (Zakaj potem zahtevajo novega?)
Prebivalci tega območja terjamo razvojno zavezujoče pripravljen zakon. Ne razumemo, zakaj bi morali ostati v parku, če sami avtorji izjavljajo, da temeljni cilj zakona, trajnostni razvoj prebivalcev, ne bo zagotovljen? Zakaj torej siliti Sočane in Lepenčane, da verjamejo v nekaj, česar trideset let ni bilo mogoče uresničiti? Ali je vztrajanje pri sedanji meji parka to resnično pogoj kakovosti parka ali morda le bojazen, da sprememba sproži plaz podobnih zahtev?
Avtorji zakona kot stroka niso upoštevali ključnih zahtev ljudi, zdaj pa nagovarjajo poslance, naj jih oni uslišijo in z amandmaji spremenijo zakon, upoštevajoč, da je peticijo o izločitvi svojih katastrskih občin iz parka podpisalo kar 90 % prebivalcev. Bodo Primorcem Zgornjega Posočja vsaj poslanci ne samo prisluhnili, ampak jih tudi slišali in razumeli? •
V imenu podpisnikov peticije za izločitev iz TNP
Darjo Flajs,
Civilna pobuda Soča - Lepena