Janez Pikon: Čemu je služilo kovinsko sidro?, izvirno orodje za lovljenje hlodovine po reki Savi Bohinjki, že leta 1890 v Soteski. 
Vse življenje že hitimo mimo skalnega otočka na severnem bregu Save Bohinjke v Soteski, v bližini bivšega lesenega mostu čez reko, kjer močni in vztrajni tokovi še vedno niso dokončno izbrisali sledi trdnega podstavka s kovinskim sidrom. Na veliko skalo je še vedno pritrjeno preprosto sidro, ki mu je vodna sila omogočala učinkovito delovanje. Izvirna iznajdba, ki je v tistem času niso uporabljali drugod na Kranjskem. Na žago v Soteski, bila je last KID-a, so po Savi Bohinjki plavili težko hlodovino. Leta 1890 je Pantz objavil v osrednjem gozdarskem zborniku prispevek o žični napravi na Savi Bohinjki, ki je usmerjala hlodovino v zbiralno korito žage v Soteski. Napravo lahko označimo kot hidro tehnično, saj ji je ravno vodna sila omogočala njeno učinkovito delovanje in je bila izvirna iznajdba, ki je po doslej znanih podatkih niso uporabljali na nobeni drugi reki na Kranjskem.
Na žago v Soteski, ki je bila v KID-ovi lasti, so po Savi Bohinjki plavili hlode smreke, jelke, macesna in bukve. Hlodi so bili dolgi povprečno 4 m in debeli od 25 do 100 cm. Večino hlodov so potisnili v vodo ob spodnjih postajah žičnic v Podkoritu, Mokrem logu in Blatnem grabnu, nekaj lesa pa s stranskih gozdnih vlak in poti, ki so se končale ob reki. Dokler ni bila zgrajena žaga na Bohinjski Bistrici, so del posekanega lesa plavili do žage v Soteski, tudi iz notranjega Bohinja.
Na začetku so v Soteski usmerjali hlodovino v vodno zajetje in pristajalni kanal žage z debelo jeklenico, na katero so pritrdili hlode z železnimi sponami, kar je zadostovalo za usmerjanje hlodovine. Takšno usmerjanje pa je imelo nekaj pomanjkljivosti. Žična vrv je bila med plavljenjem čvrsto pritrjena. Ko niso plavili je bila s pomočjo vijaka zrahljana in se je polegla na dno rečnega korita. Ob nenadnem povišanju vodne gladine se je vrv zapletla v korenine in grmovje, močan vodni tok pa je pogosto povzročil, da so hlodi ušli pod ali nad jeklenico, kar je povzročalo gozdarjem in žagarjem precejšnje izgube. Jeklenica je usmerjala v dotočni kanal za hlodovino, tudi vejevje, listje, travo in druge odpadke, kar je zahtevalo nenehno čiščenje. Pantz je nekaj časa razmišljal o možnosti postavitve klasičnih fiksnih grabelj, ki pa bi zahtevale veliko materiala, dela, popravil in posledično tudi denarja. Zato se je odločil za konstrukcijo »samo sestavljivih usmerjevalnih plovečih grabelj.«
Ta naprava je bila za Sotesko daleč najustreznejša, ker dotok lesa ni bil stalen, ampak občasen, zgoščen v nekaj proizvodnih konicah v letu. Pretok Save Bohinjke v Soteski se je med letom pogosto močno spreminjal, z njim pa tudi raven vodne gladine reke, kar je včasih terjalo hitro montažo in demontažo. Sama naprava je bila razmeroma poceni.
Z južnega brega Save Bohinjke so napeli navzgor na severni breg 26 mm debelo jeklenico, ki je bila dolga 120 m. Razdalja do točke, kjer je bila vpeta jeklenica, pa do nasprotnega brega je bila 30 m. Kot med jeklenico in vodno gladino reke je bil 14°. Na jeklenico so pritrdili osem enot grabelj ali predelkov. Vsak od njih je bil sestavljen iz dveh 8 m tramov, ki sta bila prečno pritrjena s tremi 1,7 m povezniki.
Predelki so bili vrtljivo pritrjeni na tisti strani jeklenice, ki je bila bližje južnemu bregu reke Save. S preprostim mehanizmom so se omenjene enote grabelj sprostile in razprle tako, da je vodni tok napel celotni sistem proti južnemu bregu, kar je omogočalo usmerjanje plavajočih hlodov v zbiralni kanal žage. Konstrukcija naprave je bila načrtovana in izvedena tako, da je lahko delovala, tudi pri nenadnem dvigu vode za 120 cm. Montažo naprave je lahko izvedlo šest do osem ljudi v pol ure, demontažo pa tako rekoč na mah.
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon