AO Železničar: ... Kogel, Zupanova
V soboto. 27. maja, smo ujeli fantastično vreme in splezali Zupanovo smer v Koglu VI(V+, A0), 220 m. Dobro vreme se je nakazovalo že v začetku tedna in Primož je potipal, če bi konec tedna kdo kaj plezal. Hitro sem prilagodil urnik, napisal še Foški (računajoč, da se tako izognem pisanjiu prispevka) in začel listati po smereh. Glede na situacijo s snegom je bila logična izbira Kogel, v Miheliču je bil namreč Virens označen že od začetka alpinistične šole. A Primož je prijazno namignil, da je nekoliko (pre)dolg dostop, da bi plezali “samo” Virensa in predlagal Zupanovo. Čas do sobote sem tako izkoristil za premlevanje ali bo šlo, ali bi morda raje prestavili na kakšno bolj komfortno smer.
Ker je bila prva zares lepa sobota letos je bila nevarnost gneče velika in Primož je premeteno predlagal, da štartamo nekoliko kasneje (“nikoli ne moreš vstat dovolj zgodaj, da ne bi kdo še prej”). Plan se ne bi mogel iziti bolje, naveza pred nami je bila tako že konkretno v steni, ko smo se mi pripravljali za vstop.
Plezarija ni razočarala, Zupanova je fantastična od začetka do konca. Lepi naravni prehodi, ki te silijo v sproščeno plezanje in izkoriščanje vseh detajlov (večinoma) zelo čvrste skale. Razen povsem prvega kamina, kjer smo se morda še nekoliko bolj togo tlačili v skalo je naprej teklo zelo gladko. Smer ne popušča, ves čas zahteva pozornost in razmislek. Kar precej plezanja je v kaminih in počeh, nekaj je tudi prečk in plezanja po zračnejših detajlih. Prostori za štante so sicer ravno prav prostorni, a razen ogromne prečnice, ki seka Kogel po horizontali, si ves čas dokaj izpostavljen. Skala je čvrsta z izjemo nekoliko lažjega raztežaja takoj nad prečnico iz katerega sicer ves čas nevarno švigajo kamni mimo čelad (v našem primeru tudi na čelado).
Tokrat je Primož ves čas plezal naprej tako, da je bilo za naju zelo udobno, ampak z Zupanovo se še spoprimemo in takrat bi si želel kak del splezat tudi naprej. Smer je naporna in se lepo stopnjuje, v povsem zadnjem detajlu smo si nekoliko pomagali tudi s kompleti, ampak glede na to, da je šlo za prvo resno smer (in je imel Primož v petek fitnes) nam ni prav nič nerodno.
Za zaključek smo skočili še k Rašičanom na pivo. Pod steno nas je namreč nekdo od njih povabil, je pa res, da ga tam potem nikakor nismo uspeli najt. No, nič ne de, smo pa zato našli načelnika, ki je dobil poročilo iz prve roke.
Kar precej utrujeni smo se strinjal, da smo naredili soliden uvod v sezono.