Slovenske novice - Drago Perko: Legende slovenskega alpinizma
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Nejc Zaplotnik ga je navdušil že v Afriki
Brane Jaklič je bil alpinist in gorski reševalec Leta 1972 je šel na prvo mednarodno odpravo, na drugi ga je ustavil bronhitis
KRANJ • Del bogate zgodovine, ki jo premore AO Kranj, je pomagal spisati tudi danes 84-letni
Brane Jaklič, s katerim smo to pot obujali bogate spomine. Gor je rasel na Gorenjskem, oče je po rodu iz Škofje Loke, mama z Dolenjske, točenje iz Malih Lašč. »Veliko sem pomagal očetu, bil je soboslikar. Izučil se je na Jesenicah, rad je imel gore, s tem pa je navdušil tudi nas otroke in nam nekako dal to pripadnost gorskemu svetu in hribom. Ni bil ravno plezalec, nas je pa peljal na Triglav in Golico,« pripoveduje Brane. »Ko smo bili še mladi, otroci, najstniki, smo najraje lezli v Julijce, do Tamarja do Triglava. Zakaj? Tudi zato, ker smo imeli en moped, s tem pa smo morali trije priti do Vrat. Kako? Prvi, ki je vozil, je drugega odpeljal do Vrat, tretji pa je potem tekel po poti, kjer ga je nazaj grede pobral voznik. Prevažali smo se nekako,« se ozre na brezskrbno otroštvo.
Očetovo obrt je prevzel njegov brat, sam je študiral elektrotehniko. Delal je v šolskem centru Iskre, kjer je poučeval elektrotehnične predmete, leta 2000 se je upokojil. Prav zavoljo študija pa se je goram zapisal še močneje. »V Ljubljani sem se vpisal v AO Matica in začel resno hoditi v planine. Začel sem pri
Petru Janežiču in
Alešu Kunaverju in
Tonetu Jegliču,« opiše svoje začetke.
Po študiju se je vrnil v Kranj, kjer se vpisal v AO Kranj in nadaljeval. »Imel sem kar nekaj soplezalcev; to so bili
Mišo Jamnik,
Iztok Belehar,
Alojzij Kajzer. Imena vseh soplezalcev vem in se jih spomnim, dobivamo pa se ne več,« priznava Jaklič, ki je sprva največ v steno hodil z Alojzijem Kajzerjem, s katerim sta bila nekako na isti ravni znanja, hotela pa nekaj več. Brane se spomni poletja 1963, ko je šla njegova žena na morje, sam pa v hribe. Leta 1964 je AO Kranj vodil kot predsednik, sicer pa se je veliko ukvarjal z vodništvom. Često je s sabo peljal skupine, ki so bile včlanjene v planinsko sekcijo Iskre. Tako so šli na Mont Blanc, Ortler. »Bili smo strašni kolegi, lepo smo se imeli,« pristavi Brane, ki se z gorskim vodništvom ni ukvarjal poklicno, ampak ljubiteljsko.
Reševali Avstrijko
Aktiven je bil tudi v gorski reševalni službi. »Moj žal že pokojni prijatelj Lojze Smole me je enkrat povabil, da grem z njim na Krvavec, kjer je on že dežural.
Bil je reševalec, sam pa sem ga začel spremljati. Hitro sem potem opravil tečaj za gorskega reševalca in dežural vse do svojega 70. leta,« izvemo od Jakliča, kako se je zapisal GRS. »Včasih je bilo reševanje zelo zahtevno. Pa tudi oprema ni bila na nivoju današnje.
Emil Herlec - Milč je uvajal helikoptersko reševanje. Spomnim se ene od akcij, ko smo ponoči na Kalškem grebenu reševali Avstrijko. Pripravili smo, da jo dvigne helikopter. Potem je rekel dežurni zdravnik dr.
Gorazd Zavrnik, da gre še on poleg, da ne bo hodil v dolino. Pa ni bil helikopter takrat sposoben, da bi dvignil oba. Še danes se spomnim pilota, ki je bil bled v obraz, strah ga je bilo, da bodo vsi zgrmeli dol. Zdravnik je hitro skočil dol, helikopter pa je naredil svoje. Potem smo kmalu dobili boljše in zmogljivejše helikopterje. So pa bili to začetki, ki so bili ključni. Če bi se peš odpravljali po ponesrečene, bi izgubili preveč časa, za veliko ljudi pa bi pomoč prišla celo prepozno!« Brane postreže z zgodbo z akcije.
Meni, da je danes v gorah precej več ljudi, ki so precej boljše fizično pripravljeni. »V naših časih smo ves teden delali, ob nedeljah pa plezali. Ni bilo časa za rekreacijo med tednom. Se mi pa zdi, da se danes ljudje precej zanašajo na to, da če bo sila, jim bodo že reševalci pomagali. V naših časih si se moral zanesti kar nase, sicer si lahko tudi umrl,« dodaja. Včasih ni bilo tako lahko priti do opreme, je pa bila kakovostna. »Spomnim se, kako sem pri sedlarju pri Struževem pri Kranju kupil svoj prvi pravi nahrbtnik. Zelo kakovostno je bil narejen, zelo je bil robusten,« pove Brane, čigar nahrbtnik so uporabili tudi televizijci pri snemanju dokumentarnega filma o Sfingi iz Severne triglavske stene. »Potem sem ga podaril Slovenskemu planinskemu muzeju v Mojstrani,« doda.
Zaplotnik in Perčič
Med vzponi je ponosen tudi na vzhodno steno Kočne in preplezano direktno zimsko, s katero je opravil 21. februarja 1967 skupaj s
Francijem Ekarjem. »Franci je potreboval soplezalca, pozimi sva to zlezla, bilo je zahtevno,« pove Jaklič, ki je ponosen dosežek iz Bernskih Alp (
Bianco Grat) preizkusil tudi na odpravah. Tako je bil jeseni član odprave, ki je 1972. odšla v Afriko. Z jasnim namenom: preplezati novo plezalno smer četrte in pete težavnostne stopnje v ostenju Mawenzija. Odpravo je vodil Franc Ekar, v njej pa so poleg Jakliča bili še
Stane Bergant,
Tomaž Jamnik,
Živko Juroš,
Nande Kern, dr. Gorazd Zavrnik,
Matija Horvat,
Franjo Krejačič,
Slobodan Lončar,
Tone Perčič,
Stane Rotar,
Marjan Ručigaj,
Franci Šter,
Nejc Zaplotnik in Emil Herlec. Na pot so odšli 29. septembra in se vrnili 18. oktobra 1972. »Odprava je bila uspešna, saj sta v vzhodni steni 5149 metrov visokega Mawenzija (Afrika, Tanzanija) Nejc Zaplotnik in Tone Perčič preplezala prvenstveno alpinistično smer,« pove Jaklič, ki se spomni, kako so iz Ljubljane odpotovali z vlakom do Frankfurta, potem pa s čarterskim letalom do Nairobija, kjer so najeli dva land roverja in se podali do vznožja gora. Bil je že malce starejši, a si tega ni jemal k srcu, niti ni bil predviden, da spleza kako prvenstveno smer. »V odpravi moraš biti timski igralec. Če trpiš ali zavidaš nekomu, da je šel na vrh, potem odprave niso zate in sem na sodiš,« pojasni, da je bil vesel, ker je bil poleg. Na tisti odpravi je spoznal tudi Nejca Zaplotnika. »Bil je mlad, ambiciozen. Kasneje je začel plezati tudi z mojim tedanjim soplezalcem Mišem Jamnikom. Nejc je bil mlad, veliko si je upal, bil je napreden in progresiven,« Brane spoštljivo o Nejcu. V nadaljevanju je bil tudi član odprave v Ande, a se je moral še pred začetkom plezanja zaradi bronhitisa odpraviti domov.
Fotografija, slika in vari
Brane ima še danes izjemen fotografski spomin. Pedantno si je v album uredil tudi fotografije, vse pa pospremil s podatki, kdaj in kje se je kaj zgodilo v njegovi alpinistični karieri. Hodi precej manj, niti ne more več tako, rad pa gobari in vozi kolo. Rad fotografira in slika, v zadnjem letu in pol se je povsem navdušil nad varjenjem. »Kupil sem si varilni aparat, napravo za rezanje jekla in bombo z inertnim plinom,« razkrije svoj sveži konjiček, ki mu krajša čas. Z ženo Angelo sta si ustvarila dom, ponosna sta na dva otroka. Goram in alpinizmu se je zapisala tudi vnukinja Sara Jaklič, izjemna alpinistka.
DRAGO PERKO