GRS Ljubljana: ... reševalnega dela prosti dnevi
Nekako večletna utečena praksa vseh mogočih rekreativcev v vročih poletnih dneh je, da se glavnina le-teh premakne v naše visokogorje, v tuja evropska gorstva, nekateri tudi na druge celine. Plezališča, ki so na našem ljubljanskem, predvsem primorskem področju (Osp, Mišja Peč, Črni Kal), so zaradi vročine manj polna. Posledično je manj poškodovanih in tistih, ki potrebujejo našo pomoč.
Letošnje poletje je tudi zaradi tega posebno, nesreče se dogajajo vsakodnevno in »počitniški« dnevi so za gorske reševalce naše postaje v veliki meri zapolnjeni z intervencijami. V zadnjem obdobju, od začetka junija, pa do danes, smo aktivno sodelovali na šestnajstih intervencijah. V povprečju nas na manj kot vsake štiri dni ljubljanski regijski center (tel. št. 112) pokliče za nudenje pomoči. Področja vrst intervencij nimajo »voznega reda«, tako smo pomagali kolesarjema, zmajarju, gozdarju, pohodnikom, tekačici, obolelemu po piku sršena, iskali pogrešano osebo in jo na žalost tudi mrtvo našli…. Vse ostale intervencije so se dobro končale, nekajkrat nam je bil v pomoč helikopter, večinoma pa še vedno vse intervencije izpeljemo »peš«.
Eno bolj zahtevno v zadnjem obdobju je v spodnjem povzetku zapisal Tomaž, njegov je bil tudi fotoaparat.
Janez Javoršek
* * *
Vroča sobota konec julija. Dan je »kot nalašč« za kakšno resno intervencijo. Člani postaje so po dopustih, še ulice so prazne, ptiči, mačke in psi se skrivajo pred pripeko.
Zazvoni FIREAPP. Janez je dežurni, komunicira z regijskim centrom, posluša informacije…. skorajda istočasno zbira ekipo za posredovanje nekje ob Kolpi, mudi se.
V nekaj minutah se zberemo pri Paviljonu na Brezovici. Jekleni ptič je že brnel na hlape, zato je z dotakanjem goriva in posledično nezmožnostjo komunikacije, bil za nas le pobožna želja. V danem momentu prevoz moštva s helikopterjem ni bil možen. Janez in Aleš, ki je bil tehnični vodja intervencije, odločita, da bo potrebno ekipo proti južni meji in Kolpi spraviti po cesti.
Drvenje s sireno in modrimi lučmi po cesti skozi Kočevje do Predgrada ob Kolpi. V dobri uri smo pri cerkvi v vasi, kjer nam prijazna gasilka pokaže pot do mesta nesreče. Komunikacija teče vzorno, hitenje in dodatni adrenalin gasilci poznajo, mnogokrat nam pomagajo ravno tam, kjer je potrebno! Terensko vozilo se prebija v klanec visoko nad mejno reko. Sedem nas bo v prvi ekipi, razdelimo si opremo in zagrizemo v klanec.
Hitro smo nad mestom nesreče, kjer je zbranih nekaj gasilcev in domačinov. Pohodnik je padel čez skalni prag v tesen in obležal nad spodnjim, previsnim delom stene. Pripravimo dve sidrišči na mogočnih bukvah, mene pa fantje spustijo do ponesrečenca. Zelo moramo biti pazljivi, saj se naloženo kamenje, zemlja in leseni drobir z vejami sproža in vali natančno na ponesrečenca, letalca reševalca in zdravnico. Najbolj nujno delo sta že opravila, saj je fant oskrbljen in povit v helikopterski vreči. Pohodnik je padel in se ustavil na položnem robu tik nad previsno steno. Neverjetna sreča v nesreči? Fant je pri zavesti, celo nekaj ščepcev humorja mu je ostalo in se šali na svoj račun. Uspe nam ga položiti v nosila in zavarovati. Dva reševalca uravnavava nosila in jih koordinirava med spustom. Po lebdenju v zraku smo po nekaj minutah na strmem skalnem terenu. Ponesrečenca stežka prenesemo nekaj metrov iz vpadnice vsega padajočega. Na varno. V nosilih je negiben, nekako kot sardina v pločevinki. Glave ne more obračati, vrat ima močno imobiliziran in fiksiran, vidi le naravnost predse.
»Glej Marija!«
Začudeno ga gledam, vidim le njegove razprte oči, pomislim, da ima privide. Prijatelj reševalec hudomušno vpraša zdravnico, če mu je dala kakšna posebna zdravila?
Obrnem se in glej, v steni je izdolbena mala votlinica, znotraj nje pa kot izklesan lik Marije z detetom, ki resno zre naravnost na ponesrečenca. Izrazita kamnita skulptura, igra narave, igra svetlobe in sence? Nenaden in fantazijski uvid v drugo realnost, trenutek, ko človekova čutila odpovedo in se razum umakne zaznavanju s srcem ...
»Danes sem videl Marijo in se ponovno rodil«, pravi fant.
Po vrvi se spustijo še drugi reševalci. V vnemi reševanja pozabimo na metafiziko. Fanta dvignemo in odnesemo v dolino po zahtevnem skalnem terenu. Nekajkrat zamenjamo roke zaradi utrujenosti in kmalu smo pri Kolpi, fant je varno spravljen v jeklenega ptiča, ki poleti proti UKC Ljubljana.
Prijazni domači gasilci zagotovijo regeneracijo tekočin za reševalce. Med pogovorom ugotavljamo, da kakšnih stvari včasih pač ni mogoče povsem racionalno pojasniti. Utrujeni smo, a veseli. Utrpel je zelo resne poškodbe, a se bo očitno uspešno rehabilitiral, to pa je vse, kar je v takšni situaciji pomembno.
Žganjar Tomaž