Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Filmsko besedilo

Besedilo k filmu Grönland 1980 berljivo tudi kot samostojen prispevek

Filmsko besedilo
 
 
 
                                                                                                                                                                                                                               Inko Bajde September 1980

 

BESEDILO K FILMU  GRÖNLAND 1980                            

Dobršen del poti je že za nami. Najprej po dolgih brezkončnih avtomobilskih cestah, vse od Maribora do Kobenhavna in ko ob obali zagledaš Rasmudsena, kako zre tja čez morje, se ti zazdi, da GrØnland ne more biti več daleč. Šele ko se čez  štiri in pol ure neprekinjenega poleta nad pilotsko kabino prižgeta napisa : »NO SMOKING AND  FASTEN THE SEATS  BELTS«, kljun letala pa se strmo povesi skozi težke deževne oblake proti trdnim tlom Sondre - Stronfjordskega letališča na zahodni obali GrØnlanda se šele zaveš, da si pravkar minil razdaljo tritisočšestotih kilometrov. Kako velik in kako  majhen hkrati ne ta naš svet. Nenadoma se mi zdi vse tako enostavno in znano. Predstava ob prvem stiku s tem nenavadnim okoljem, uklenjenim v večni sneg in led, ki se zažira do najsevernejše točke zemeljske oble, je  presenetljivo identična tisti doma. Kopen fjord, ki so ga skozi tisočletja in stoletja izlizali ledeniki na svoji poti proti morju, zdelana pristajalna steza, velika letališka zgradba, nekaj poslopij razmetanih sem in tja, nad vsem pa nič kaj prijazen deževen dan, - to je podoba največjega mednarodnega letališča na vsem otoku. Prvič zabrni naša kamera. Med tem ko se vsakdo ukvarja s svojimi mislimi, obilico naše opreme pretovarjajo v manjše štirimotorno letalo. Komaj slabi dve uri za tem smo ponovno v zraku, toda tokrat precej nižje kot prej – ob ponovnem preletu otoka v nasprotno smer od koder smo bili prišli. Proti vzhodu letimo, vse bližje in bližje izhodišču odprave.

Srhljiv je pogled v globino, skozi majhna letalska okna in raztrganine sivo belih oblakov, na snežno ledeno pustinjo notranjega ledu, brez očesu navajenih podob zelenila razsežnih gozdov, travnikov, polj naselij, kačasto zavitih modrih rek-belih cest. Gol je svet pod nami, kakor otrok ob rojstvu. Toda tudi v tej srhljivosti je skrito veliko vznemirljivosti in mikavnosti, ki daje poleta nemirni človeški duši, da se spoprime s še tako zagonetnimi vprašanji majhnega sferoida, tavajočega v vesoljnih prostranstvih. Zdajci preletimo vzhodno obalo otoka, pod nami pa se pojavi morje, kakor oškropljeno z nebrojem ledenih plošč vsakršnih oblik in velikosti-sožitje vode in ledu, ki ga prvič gledamo tako blizu. Letalo se usmeri proti majhnemu otoku – KULUSUKU.

Kakor ptica v  elegantnem letu , napravi zavoj, ropot in stres trupa naznanita, da so kolesa spuščena. Letalo izgublja na višini. Pogled zakrijejo oblaki, sliši se le pritajeno brnenje servomotorjev, ki tiščijo zakrilca v lego za pristajanje. Neverjetna je spretnost polarnega pilota, ki že v prvem  poizkusu zadene smer in se naravnost iz megle spusti na trdo zbito makadamsko pisto improviziranega letališča KULUSUK. Prepolni notranjega nemira in pričakovanj zapuščamo trup letala in se predajamo ostrem polarnem podnebju.

Do izhodišča odprave v notranjost otoka-največje naselbine na vzhodni obali GrØnlanda – Angmasalika, ležečega na istoimenskem otoku, te tako razčlenjene obale, nas loči le še nekajminutni polet s helikopterjem. Tudi ta zadnja preizkušnja, te čudovito dovršene tehnične iznajdbe je kmalu opravljena. Po nekaj zaporednih preletih sta končno vso moštvo in oprema v ANGMASALIKU.

Sonce je že zdavnaj zašlo, toda še vedno je svetlo kakor sredi belega dne. Na majhni livadi ob robu mesta, v neposredni bližini pokopališča pa stoji nov dom pod platnenimi strehami, med nadležnimi roji komarjev. Daleč si domovina! Sledijo dnevi negotovosti, vreme se noče in noče zbistriti, pilot pa ne tvegati poleta v notranjost. Z Borutom tekava kot obsedena izmenično, zdaj k vremenarju, zdaj na heliport, pa nič.

Končno napoči veliki, tolikanj pričakovani trenutek – zaradi katerega smo žrtvovali pol leta trdega dela, organizacije, denarja, tveganja in mnogo tistega, česar naša drobna kamera, ter nekaj metrov filma ne moreta zabeležiti. Ostane zapisano globoko v človeški zavesti, kot najlepši smaragd, ki ga ne more ukrasti nihče. Nerazdružna sta, on s teboj in ti z njim, skozi vse življenje.

Srkam vroč kakav iz avtomata, last velikega »bosa« in čeprav se čudno sliši, tudi hotelirja in lastnika prikupne ladjice, sicer pa prijaznega gospoda Nikolajsena – Norvežana po rodu, ki bo čez slab mesec naš edini up v vrnitev, ter se s helikopterske ploščadi ne umaknem vse dotlej, dokler ne zamre še zadnji hrup helikopterskega rotorja, ki izginja za obzorjem visokih gora, doslej, za nas neznanega sveta. Pravkar  je poletela polovica moštva in opreme v bazo. Vse gre kot po maslu – vreme drži in čez dobri dve uri smo v zraku tudi ostali člani odprave. Kamera v rokah Venčka neumorno brni na vse strani, sam pa, z zemljevidom pred seboj med preletom edinstvenega gorskega sistema vzhodne obale GrØnlanda, študiram možne smeri povratka odprave ob koncu njenega bivanja v notranjosti, ne vedoč, kaj vse se bo v slabem mesecu dni še spremenilo in tok dogodkov zasukalo tako, da bi vse skupaj skoraj ostalo le pri neizpovedani dramatični zgodbi, z odgovorom nekje v belih puščavah te svojevrstne in hkrati grozljive dežele, brez krošenj dreves in ptičev žvrgolenja.

Ob izločku ledeniške morene sredi nepopisno lepega  ambienta gora, na ledeniku MIDGARD iz te višine komaj razločim majhne postave, ki mahajo naši skupini v pozdrav.  Mehko se usede jekleni kačji pastir na ledenik. Rotor še nekajkrat brezmočno zamahne v oster polarni zrak, mirna roka poboža armaturno ploščo - ropot stroja utihne in se zlije s simfonijo tisočletne tišine, kjer namesto violinskega ključa, taktnic, četrtink in polovink, piše melodije velika priroda. Solze sreče na obrazu, majhne stekleničke žganja v rokah – v čast velikemu dogodku in pravkar rojenemu baznemu taborišču. Tudi pilot in mehanik delita veselje skupaj z nami – kaj takega, da še nista doživela pravita. S pozdravnim krogom nad novo naselbino »izgubljenih« se poslovita tudi onadva. Ostajamo sami, s svojimi izkušnjami, znanjem, dobro voljo in vero v življenje, ki smo ga prinesli v to mrtvo deželo, polno ledene sape, ki počasi, a vztrajno leze v kosti. Gibanje je najboljše zdravilo zoper mraz in kot nalašč nas čaka še veliko dela. Nekajkrat je treba več sto metrov nazaj po hrano in opremo, jo naložiti na plastične sani, ali oprtati na ramena, ter jo transportirati do višje –ležečega  izločka  kamnite morene. Kamenja je k sreči dovolj in kmalu so nared tudi ploščadi, na katere hitimo postavljati šotore.

Pozna ura je že, ko ležemo k počitku. Burni dogodki minulega dne in svetla noč ne dajo spati. Grmenje kamnitih plazov, podirajočih se serakov, žuborenje in pretakanje voda v notranjosti ledenika, rezko pokanje in ječanje ogromnih ledenih mas, ki z nami vred zlagoma potujejo proti morju, parajo tišino noči, ter pripovedujejo milijone let staro bajko o mrtvi materiji, ki pa je še kako živa in dinamična.  Niti topla puhasta spalna vreča, niti najtoplejša oblačila, ki jih navlečem nase, ne morejo zaustaviti vztrajno prodirajočega hladu z ledenika skozi šotorsko dno, do telesa. Šele jutranji sončni žarki in mrzlične priprave navez na vzpone v bližnji okolici ledenika Midgard, telesu vrnejo nekaj prepotrebne toplote.

Boro in Zvone se odpravita svojemu velikemu cilju naproti. Pozneje njun vzpon na še deviški vrh Poimenujeta po Edvardu Kardelju. Skozi daljnogled jima dolgo sledim čez ledenik, dokler njuni postavi ne izgineta v razpenjenem morju ledu. Samo do vznožja gore bosta potrebovala dober dan hoje, vsa tura pa bo trajala kar tri dni.

Končno še sam pograbim nahrbtnik in skupaj s tovariši odrinem v drugo smer. Smo v svetu optičnih prevar. Gore  na drugi strani ledenika se zdijo kakor na dlani, toda z vsakim korakom, ki ga napraviš, se tudi neusmiljeno odmikajo. Trda brezkončna in nevarna je pot čez ledenik do prestopa v steno- polna pasti in zvijač, ki jih treba dognati. Izkušnje, ki smo jih prinesli s seboj iz Centralnih  Alp, Kavkaza, so sicer dobrodošle, zato pa ledeniške zakonitosti v popolnem nasprotju s tem, kar smo doslej vedeli in poznali. Učiti se je treba znova. Vrvi, ledni klini in podobna plezalna krama, morajo iz nahrbtnikov, če hočemo čez strmi ledeni odstavek, ki se je postavil po robu smeri našega vzpona.

Nad njim je svet nekoliko lažji in vodi do strme gladke stene, ki sili na vrh. Dan se polagoma izteka, ugotavljam po položaju kazalcev na uri in , soncu, ki se bo vsak čas skrilo za gorami daljnega obzorja, le za kaki dve uri, ne da bi pri tem nastala popolna tema. Le nekoliko zmrači se, kot pred poletno nevihto, ko je vidljivost še dovoljšna celo za občutljiv fotoaparat. Gorniki smo že navajeni tega. Dosežeš cilj – vrh – nepopisna radost, sreča, razkošen pogled na svet pod teboj, ali pa si prikrajšan tudi za to in že moraš znova navzdol. Ne moreš stopiti s kolesa, se uleči v mehko trato, se prepustiti zamenjavi na igrišču, ali odpeti smuči in oditi na požirek kuhanega. Ne, opravljenega je le polovico dela, treba je še varno v dolino, največkrat tam, kjer si se mučil navzgor,ali celo tam, kjer so težave še večje. Resnično zadovoljstvo in veselje zato alpinist občuti šele veliko pozneje, ob podoživljanju dogodkov, bodisi v planinski koči, ko ga je stena izpustila iz objema, bodisi šele doma. In za nas odpravarje pomeni ta drugi dom – baza.

Lepo se je predajati sončnim žarkom, se ukvarjati z drobnimi opravili okrog čevljev, piti čaj v neomejenih količinah, se zaradi boljšega počutja malo urediti in namočiti noge v hladni vodi ledeniškega potoka, vmes pa s pogledom božati goro, ki ti je dovolila na svoje teme. Tako torej – dan za dnem. Iz baze na goro, z gore nazaj, premor, sušenje opreme in čevljev, nabiranje novih moči. Razburljivi dogodki, med njimi celo taki s pridihom dramatičnosti se vrstijo drug za drugim, kakor listi v koledarju, ki jih polnim z dnevnikom odprave. Kakorkoli že, preveč je vsega, da bi v teh nekaj sličicah, ki drvijo čez platno pred vašimi očmi mogel izpovedati vse o za nas tako srečni odpravi.

Svetle noči so strašansko mrzle in v tem pogledu tudi naše zaveznice. Nevarne ledene pasti, varljivi mostovi čez razpoke, zaledenela ledeniška jezera so spričo mraza trdnejša, zato na ture odhajamo zvečer, čez dan pa raje počivamo. Strmega snežnega kuluarja nikakor noče biti konec. Ihtavo se pehamo navzgor proti sedlu, kajti tam zgoraj slutimo čudovit pogled na večerni zaton sonca, kjer se združita, obžarjeno nebo in zemlja.

Kaj sedaj doma počnejo naši malčki, so morda pravkar legli k počitku?, v bojazni, da bo očka snedel grØnlandski medvedek, ali pa se razposajeno igrajo s svojimi vrstniki?. »Mi boš prinesel košček ledu s te daljne, zagonetne dežele, ki tako ljubosumno zakriva svoj stas pod belim ogrinjalom, kakor sramežljiva devica?« – »Bom, otroci, bom!«

»Kaj za vraga pa stojiš, boš prišel gor, ali ne«, me iz sanjavosti prebudi Venčkov gromki glas.

Strm kamin se prevesi v dolg izpostavljen greben proti vrhu. Vse bližje in bližje je.  Dve živi bitji razpeti med  nebom in zemljo, v svetlo temni noči, izrišeta svoji postavi tam gori, na gori. Malo za tem smo vsi skupaj. Molčimo in vendar se pogovarjamo. Govorijo obrazi, govorijo oči, govorita zastavici pripeti na toporišču cepina in govori pokrajina v ledeno-mrzli noči. Utrujene roke grabijo za kamenjem in gradijo možica. Jih bomo še kdaj?, »kaj pravite«, Franci in Ivan, Ivan in Dolfi, Zvone in Boro, pa vidva Venček in Inko.

Zbogom baza, zbogom Midgard, zbogom brezmejna kristalna zgradba, ki smo te po svoje ljubili in kleli hkrati.

Dobrodošla si travnata livada, znanka izpred meseca dni. Odslej pijem le še pivo iz hladnih pločevink, ubijam komarje, se negujem v bližnjem potoku in živim človeka dostojno življenje s svojim kosom  vsakdanjega svežega kruha, namesto prepečenca in zlatih kroglic. Če me je volja pojdem skozi vas, slikam človeške in pasje obraze, eskimske sani, primerke čolnov iz tjulenove kože, ali one, bele iz plastike dovršene barke, ki jih je v morje, kakor ledenik svoje ledene klade, sem potisnila civilizacija.

Tiho in pohlevno kakor smo bili prišli, se od tebe tudi poslavljamo KALADLIT- NUNAT…..

 Filmsko gradivo je posnel zrežiral in zmontiral Štefan Senekovič, vezno besedilo po tej predlogi pa je bilo posneto v studiu radia Maribor. Prebiral je Zmago Ajhmajer.

 

Pretipkano in arhivirano na disketo: Maribor,  1998-02-21

Razmišljanja – 42 let pozneje

Spadamo v generacijo, ki je imela to srečo, da smo še ujeli priložnost in možnost doživljati naravo predvsem naše gore kakor tudi gore v tujini, kamorkoli nas je pot že zanesla, v vsej njihovi večinski prvinskosti. Namreč podatki o segrevanju planeta in posledično vplivih nanj so iz leta v leto grozljivejši. Grenlandija bela severna kapa planeta, pa tudi južna (Antarktika) sta čedalje manjši, obsežna ledena in snežna območja izginjajo pred našimi očmi. Ogromne ledene mase ledenikov, ki potujejo v fjorde k morju se neprestano sesedajo in rušijo vanj. Ko gledam posnetke grenlandske površine in jih primerjam z onimi izpred dvainštiridesetih let, me popade obup. Pa tudi v naših gorah ni nič kaj drugače. Če smo se pred približno tolikimi leti nazaj in več, sredi najhujše poletne vročine, ko smo plezali v stenah Štajerske Rinke, Male Rinke, Turške gore ali stene Križa, tako rekoč  v trenutku podričali z vrha Turškega žleba po snegu do melišč ob izteku le tega in v dolgih poskokih po melišču v dobrih dvajsetih minutah dosegli Okrešelj ter hladno pivo, kaj takega danes ni več mogoče. Turški žleb je že po pozni pomladi kopen, da triglavskega ledenika niti ne omenjam. Tudi gore na jugu naše nekdanje skupne domovine, Durmitor 1972 in Prokletije 1978 so v poletju ohranjale bogate snežne zaplate, pri vstopih v ostenja pa so pod njimi kraljevale široke snežne krajne poči. Ve to je le še »bilo je nekoč«.

Razen tega je gorništvo postalo zelo popularno trumoma se zahaja v gore, bolj ali manj ali pa sploh ne ustrezno opremljeni, brez izkušenj na slepo, da se lahko pohvalijo s svojimi podvigi. Če se slučajno srečno iztečejo. Že dr. Kugy je pisal o tem in če ga parafraziram približno takole: »Če te v gore niso pripeljale srčne želje, marveč trenutna muhavost, moda šport, se ogrnejo v temne oblake in skrijejo svoje zaklade; reven greš od njih kakor si bil prišel«. (konec navedka)!

Pa še, tudi taka množičnost je vprašljiva in zagotovo pušča posledice v naravi, saj je med obiskovalci tudi veliko takih, ki se do narave obnašajo nespoštljivo in razvratno.

Dodatek in še nekaj podrobnosti o odpravi

Po načrtih naj bi odpravo sestavljalo deset članov – alpinistov AO Kozjak Maribor a se je tik pred odhodom pripetilo, da je eden  od članov zaradi hude bolezni moral ostati doma, drugi pa se je premislil in odstopil od izziva. Tako nas je na pot krenilo osem. Za pripravo smo imeli na razpolago slabega pol leta in ko sem bil imenovan za vodjo odprave mi je bilo jasno, da bo potrebno veliko mukotrpnega angažiranja, saj je bilo treba zbrati dovolj finančnih sredstev, ne le za potovanje, marveč tudi za vso potrebno opremo in premišljeno izbrano hrano, za mesec dni bivanja v notranjosti bele grenlandske puščave. Takoj mi je bilo jasno, da bo potrebno zabrenkati na ustrezne in izbrane strune, za uspešno uresničitev podviga. Odločili smo se odpravo posvetiti 70. letnici rojstva Edvarda Kardelja /Speransa/, s čemer smo si pridobili nekaj tehtnih argumentov, ki so pomagali da smo v relativno kratkem času uspeli zbrati potrebna sredstva za letalske in helikopterske prevoze. Prav helikopter naj nam bi omogočil prodreti čim bolj v notranjost v še neraziskana območja in še deviške gorske vrhove. (Po zaključku odprave je za nas v protokolarnem objektu v vili Tacen, sprejela in pogostila gospa Pepca Kardelj. Ob tej priložnosti smo iz razgovora izvedeli tudi to, kar je sicer manj znano, da je  tov. Edvard gojil pristne odnose z danskim dvorom, predvsem kraljico in da je bil rado viden gost – kakšno naključje, saj je bil Grӧnland pod Dansko upravo). Za prevoz do Köbenhavna nam je na pobudo takratnega predsednika občine Maribor Rafaela Razpeta, TAM Maribor doniral za čas odprave svoj večji povsem nov kombi, ki je lahko prepeljal vso posadko in sode z opremo in prehrano. V Köbenhavnu kamor sta pripotovala z vlakom, sta se pridružila še Janez Bizjak in Bojan Pajk, prvi z namenom, da ponovno podoživi polarno pokrajino in dopolni svoje vtise izpred dveh let, ko je vodil odpravo zasavskih alpinistov in je zaključeval svoj knjižni prvenec »Gore pod polnočnim soncem« v kateri sta opisani obe odpravi; drugi pa , da še enkrat podoživi Grӧnland izpred dveh let, ko je bil član zasavske odprave. Nazaj v Maribor smo s kombijem potovali vsi, ker je bilo v kombiju dovolj prostora, saj je večina sodov v katerih je bila hrana ostala na Grӧnlandu 2 soda z opremo pa smo poslali nazaj v domovino z ladijskim prevozom in ju nekako po treh mesecih sprejeli na mariborski carinarnici. Za šoferja sva bila zadolžena jaz in Venček, tako da sva se izmenjevala vso pot tja in nazaj. Ker nas je bilo ob povratku v kombiju deset, se  je miličnik na mejnem prehodu  v Šentilju spotaknil ob navedeno dejstvo, saj je domneval, da nimam šoferskega izpita za avtobus in torej ne bi smel prevažati več kot 8 ljudi, pa sem mu rekel da imamo še teh nekaj kilometrov poti do Maribora, potem pa se naša rajža zaključi. Avto je bil tako ali tako prepoznaven, da gre ga expedicijo, pa se je le nasmehnil  in zaželel srečno pot še nekaj tistih kilometrov do doma.

Razmišljanja 42-let pozneje ter dodatek in še nekaj podrobnosti o odpravi!

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27538

Informacije

Informacije