Delo - Tanja Jaklič: ... Avsenikov ta-rara-pa-pam
Ta 1835 metrov visoki vrh v Zahodnih Karavankah, neporaščena, travnata gora, s katere se odpirajo pogledi vse do Ljubljanske kotline, Kamniških in Julijskih Alp s Triglavom na čelu, utegne v teh vročih dneh s svojim imenom koga prestrašiti; češ vroče je, zgoreli bomo, sence tam ni ... A ni skrbi. Tam, kjer se konča gozd in so pred pohodnikom le še gola pobočja, je vročino že zdavnaj zamenjal svež gorski zrak, za katerega si moraš obleči celo dolge rokave. Ne nazadnje si že na višini več kot tisoč metrov, dolina je spodaj, tam pa je ostala tudi vročina.
Slavko, hribi in harmonikaAvsenikova Golica velja za največkrat predvajano inštrumentalno skladbo na svetu, slišiš jo lahko na radijskih »čestitkah in pozdravih«, na vaški veselici, Okroberfestu ali na nemški TV. Slavko Avsenik, ki je skupaj z bratom napisal in uglasbil več kot tisoč skladb, je navdih zanjo menda dobil leta 1954 za pletilnim strojem v nočni izmeni v tovarni in jo napisal v približno 20 minutah. Kot pove poznavalec Avsenikove glasbe in tudi pisec marsikaterega njihovega besedila Ivan Sivec, jo je Slavko zapisal kar s pikami, ker not ni poznal.« A zakaj Golica?
»Slavko je po hribih lazil s harmoniko. Na Roblek – tri ure hoda iz doline – so mu jo šli prijatelji iskat celo sredi noči, potem pa je igral do jutra. Na Golici pa je tudi bil. Mi je veliko pripovedoval o tem.«
Brat Vilko je Slavkove pike že naslednji dan spravil v notni zapis, skladbo so leta 1954 prvič posneli za oddajo Četrtkov večer na Radiu Ljubljana. Velja za eno najprepoznavnejših polk, ki ima kar 600 priredb.
Kot še pove Sivec, bi morali kočo z Avsenikovo spominsko sobo nujno postaviti na vrhu Golice. Zamisel je stara več kot 15 let, slovenski planinci bi se morali zganiti, doda. Foto Igor Modic
Morda Golica od daleč ni tako prepoznavna kot Stol ali Storžič, a njen goli vrh nad Jesenicami prav tako opaziš iz avtomobila, ki drvi po gorenjski avtocesti. To je cilj za tipičen družinski izlet: ne preveč in ne premalo, tako pozimi (obvezno z derezami in cepinom) kot poleti. Seveda je zanjo največ zanimanja v času cvetenja narcis, povejo tudi v Planinskem društvu Jesenice, ki upravlja Kočo na Golici (ki je v resnici precej pod vrhom), takrat se namreč na bele poljane zgrne tudi tisoče pohodnikov na dan, ki jih nad Jesenice pripelje skoraj toliko avtomobilov. Letos se je narava po zimi prebujala počasneje in se je cvetenje zavleklo do sredine junija. Da bi lahko ohranili red, so zaprli ceste in za obiskovalce organizirali brezplačne avtobuse z Jesenic do Planine pod Golico ali Javorniškega Rovta, dveh najbolj priljubljenih izhodišč za goro.
Skoraj devetsto metrov višinske razlike.
Na Golico je speljanih več poti, ki zahtevajo dve do tri ure hoda in so označene kot lahke ali delno zahtevne (s sedla Križovec, krajša s sedla Suha, Pristave v Javorniškem Rovtu, ne smemo pa pozabiti tudi na dostop z avstrijske strani, iz kraja Podrožca oziroma Rosenbach, od koder na vrh vodi daljša, zahtevnejša, a označena pot).
Seveda je za Golico največ zanimanja v času cvetenja narcis, povejo v Planinskem društvu Jesenice, ki upravlja Kočo na Golici.
Ena najbolj priljubljenih poti je s Planine pod Golico, ki se začne pri Savskih jamah, kjer pustimo avtomobil in se po cesti začnemo počasi vzpenjati, dokler nas široka markirana pot ne usmeri navzgor skozi gozd, prijetno senco, hlad, ki se na višini, kjer smo, samo še stopnjuje. Po dobri uri hoje nas pripelje iz gozda na neporaščena pobočja, s katerih nad seboj vidimo kočo, ki stoji na 1582 metrih višine, na razglednem robu južnega pobočja Golice in tik nad gozdno mejo. Do vrha je vsaj še dobre pol ure hoda, vendar je lahko že sama koča cilj, saj pohodnika nagradi s prelepimi pogledi in pravljičnimi klopmi, raztresenimi po pobočju. Od koče vzpon nadaljujemo po strmih travnatih pobočjih, lahko tudi v družbi ovac, saj je Golica pašno območje, zato nas na grebenu ne sme presenetiti električni pastir, ob katerem poteka ozka steza. A tu se odpre pogled še na avstrijsko stran: Vrbsko jezero in Celovec, ob jasnem vremenu so nekje v ozadju tudi Visoke Ture z Grossglocknerjem.
Z vrha lahko sestopimo po isti poti ali proti prevalu Suha, lahko pa si vzamemo za izziv celotno pobočje Golice in naredimo do izhodišča velik krog, da lahek izlet postane že bolj naporen.
Seveda so letos narcise že odcvetele, čeprav se je vse v naravi zavleklo za tri tedne in je bilo junija še mogoče videti poljane cvetlic, ki jim domačini rečejo ključavnice (ker da so cvetovi zaklenjeni). Na slovenskem ozemlju obstaja kar 120 poimenovanj te rastline. Med njimi so ključavnica, bedenica, medenica. Gre za eno najznačilnejših karavanških cvetlic, ki je od leta 1949 zavarovana, a je po podatkih botanikov skoraj izginila s pobočij Golice. Do druge svetovne vojne je uspevala po grebenih vse do vrha, danes jo najdemo le še na niže ležečih travnikih.
Od prve do tretje koče
Prvo kočo je na mestu sedanje leta 1892 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo in rekli so ji Nemška koča. Kot piše na spletni strani Planinske zveze Slovenije, je to zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica planinskega društva za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice svojo. 
Postavili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905 in jo poimenovali po Francu Kadilniku. Junija 1943 so partizani obe požgali, da ju ne bi Nemci uporabljali kot svoje oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko. Gradnja se je začela leta 1982 in trajala dve leti. Kočo so slovesno odprli junija 1984 ob 60. obletnici PD Jesenice. Deluje samo v poletni sezoni.
O Golici teče veliko hribovskih debat na različnih forumih, največkrat okoli enega in istega vprašanja: ali še cvetijo narcise? Se je pa pred časom pojavilo še eno. »Nikjer ne najdem besedila za Avsenikovo Golico,« je pisal planinec, drugi pa mu je odgovoril: »Najhitrejši način bo, da greš peš na Golico, kjer je besedilo vlito na spominski plošči, čisto na vrhu ...«