Tovariš (1951) - Marjan Perko: Planinska zveza Slovenije me je z Dušanom Škrlepom določila, da se s psi udeleživa reševalnega tečaja in vežbanja lavinskih psov. Tečaj je bil na Patscherkoflu v Tirolah.
9. marca zjutraj je potegnil vlak s kranjske postaje. V kupeju smo sedeli Dušan in njegova zvesta Džina, pa jaz in moj Rigo. Rigo je močan nemški ovčar, star štiri leta, črnorumen. Džina je nekoliko manjša, bolj nežna in popolnoma črna. Postaje so kar švigale mimo nas. Pozno ponoči smo izstopili v Insbrucku. Že navsezgodaj smo se zglasili pri gorski reševalni postaji, kjer smo se seznanili z vodstvom tečaja v katerem so bili sami znani alpinisti in dreserji lavinskih psov, med njimi vodja tečaja Karl Frel, Luis Kofler in Hans Gnesetti. Ta dan smo si še dodobra ogledali mesto. Naslednji dan smo se odpeljali do postaje Patsch, od koder smo krenili prek številnih plazovin, ki so v januarju in v februarju tako strahovito gospodarile v tej okolici, proti Meissnerhausu pod Patscherkoflom. Koča je podobna naši Erjavčevi koči na Vršiču. Tu smo se nastanili. Zvečer je bil pričetek tečaja, na katerem so naju z Dušanom res toplo pozdravili.
Navsezgodaj so morali »tečajniki« na delo. Najprej so bile vaje v ubogljivosti, nato v iskanju. Prva naloga psov je bila iskanje zakopanih predmetov tik pod površino snega. To za najina psa ni bilo težko, saj sta imela take suhe vaje že doma.
Naslednji dan se je tečaj preselil k više ležeči koči tik pod vrhom Patscherkofla 2000 m, v Schützenhaus. Kraj je znan, tu je nesrečno preminul iznajditelj lavinskih sond in smučarskih vezi Bilgeri. Naloge Riga in Džine so bile z vsakim dnom večje. Vsakovrstne kose blaga, rokavice, nahrbtnike so zakopavali vsak dan globlje. S poveljem »Iskaaat«! je pes pričel preiskovati teren od spodaj navzgor. Vodnik pri tem opazuje psa, na vse njegove znake, ki jih mora poznati, izkoplje rov. Psa spusti, zdaj pa zdaj v luknjo da pokaže pravilno smer zasutega predmeta. V petih dneh sta Rigo in Džina že kar lepo izvajala težavne naloge.
V koči, ali bolje hotelu, kjer smo bili nastanjeni, je bil živžav. Vsak pes je spal ob postelji svojega vodnika. Pa se je pes nekega avstrijskega tovariša ponoči odvezal in zašel k drugi postelji, kjer je pes stražil svojega gospodarja. S strašanskim renčanjem se je pričel boj, da smo ju komaj ugnali. Dan se je zaključil s predavanjem za gospodarje.
Predavali so nam o vzgoji in dresuri psa, organizaciji GRS, prvi pomoči, alpinizmu in smučanju, nevarnostih in podobnem. Predaval je znameniti alpinist Wastl Mariner, znan po iznajdbi posebne priprave za spuščanje čez steno. Tu so potrebni le štirje reševalci, ki s pomočjo žične vrvi spustijo ponesrečenca 350 m čez steno. Avstrijska gorska reševalna služba je brez dvoma najbolje opremljena v Evropi. V pogovoru z Marinerjem sem slišal marsikaj zanimivega, kar bo zanimalo tudi naše bralce.
Organizacija GRS Avstrije se močno razlikuje od naše. Reševalce izbirajo iz vrst alpinistov, to je plezalcev, organizatorjev radiotelegrafistov, zdravnikov in vodnikov lavinskih psov. Vsi delajo z idealizmom, ki jim ga lahko zavidamo. Za reševalne akcije dobe reševalci povrnjene le dejanske stroške in izgubo na zaslužku. O dnevnicah ali nagradah ni govora. Obrazložil sem mu našo organizacijo in ugodnosti naših reševalcev, pa je pripomnil, da so to imeli tudi pri njih, kar pa je v dolgoletnih izkušnjah pokazalo, da plačani reševalci sčasoma izgube svoj prvotni idealizem, pojavi sektaštva so vedno bolj pogosti, razne družbe pa ljubosumno čuvajo svoje privilegije, kar škoduje nadaljnjemu razvoju. Po vseh ogroženih terenih vsako soboto in nedeljo patrolirajo ekipe reševalcev, ki so ob nesreči takoj na mostu. To bi bilo koristno tudi pri nas. Oni nadzirajo tudi plezalce in svetujejo ali odsvetujejo nameravane vzpone. V GRS uvajajo radiotelegrafiste. Tu je potreben le en človek z majhnim aparatom, ki ob nesreči takoj telegrafira na sprejemnik baze GRS Innsbruck. Na bazi so v stalni pripravljenosti reševalci, ki se z avtomobilom odpeljejo na kraj nesreče. Pozimi so določeni tudi dežurni lavinski psi. Kakor vidimo, v GRS niso samo plezalci, temveč tudi radiotelegrafisti in vodniki lavinskih psov, med katerimi je precej nežnega spola. Število reševalcev je neomejeno. Vsako leto se vrste GRS množe. Drže se načela: čim več sposobnih reševalcev, manj nesreč in boljši uspeh pri reševanju.
Ves naslednji dan smo kopali jame in rove. Na rokah so se pokazali prvi žulji. Slednjič se je iz naših vrst priglasila najbolj hrabra reševalka, ki smo jo stlačili v rov in jo nato zasuli. Čuden občutek, kaj? Tri do štiri metre globoko v snegu. Tudi sam sem moral zlesti v tak rov. Kljub taki globini se da dihati. Menda bi zdržal od 5 do 10 ur kar je odvisno od snega. Mraza ni takega, pač pa te mori občutek negotovosti. V jami se da točno ugotoviti lega telesa. V primeru plazu moraš ugotoviti samo težišče zemlje, pa veš v katero stran moraš kopati proti vrhu. V rovu je popolna tema. Slišal sem samo korake in brskanje psa nad seboj. Samostojna rešitev izpod snega v taki globini bi bila izključena. Zanesti sem se moral na znanje psa ali da me izkopljejo tovariši. »Ponesrečenca« zakopljejo tako, da vodnik s psom ne ve za mesto. Vodja tečaja pokaže le krog, v katerem naj bi bil ponesrečenec. Zaradi vodnikovega vzpodbujanja prične pes iskati. Če je pes tega že nekoliko vajen, je to prava igrača. Večina psov je mesto takoj našla. Upoštevati moramo, da so take preizkušnje težje kakor pa iskanje pravih ponesrečencev. Kajti plazovina ne sme biti shojena. Z Dušanom sva bila radovedna, kakšen bo uspeh najinih psov. Ali bosta našla, ali pa naju bosta osramotila pred ostalimi. No, na uspeh sva lahko bila ponosna.
Poslednji dan tečaja so objavili uspehe psov in vodnikov. Vodstvo je pohvalilo najina dva pasja udeleženca, zlasti Riga, ki je med »tečajniki« zasedel prvo mesto. Med mladimi začetniki smo opazili tudi nekaj psov z zeleno značko. Ti so dosegli v letošnji zimi že nekaj lepih uspehov. Velik močan ovčar »Zorn«, last Hansa Stokla iz Innsbrucka, je v januarju rešil življenje dvema alpinistoma. Samo v tirolskih gorah so lavinski psi našli preko 40 ponesrečencev. S tem delom so psi prihranili sila dosti truda požrtvovalnim reševalcem. Upamo, da bomo tudi pri nas vzgojili čim večje število takih psov.
Vsak pes, ki si hoče pridobiti naslov »lavinskega psa«, mora absolvirati dva tečaja. Prvi tečaj je zanj osnovna šola, v kateri si pridobi osnove. Naloga vodnika je, da po tečaju začetno delo nadaljuje, tako da pride pes na drugi tečaj že popolnoma izvežban in izpolnjuje naloge prvega tečaja. Na drugem tečaju stavljajo psu samo težavne naloge. Naposled mora pes opraviti izpit »maturo«, kjer ga ocenjuje zelo stroga komisija. Če je pes položil »maturo« z uspehom, dobi naslov »lavinski pes« in značko z zelenim križem in planiko v sredini, ki jo potem nosi obešeno okrog vratu. Vodnik prejme še legitimacijo psa s sliko. Takšni psi imajo ugodnost 50 odstotkov popusta pri vožnji z železnico. Pes je prost letne takse in postavljen v zaščito GRS. Vstop psom v lokale in koče v spremstvu gospodarja je v Avstriji dovoljen povsod.
V lepem smuku sva prispela do Igisa in nato z avtom do Innsbrucka od koder naju je naslednji dan potegnil vlak preko Brennerja in Lienza nazaj v domovino.
Marjan Perko
Psi rešujejo ljudi izpod snežnih plazov
Letošnja zima je sprožila zaradi hudih snežnih plazov vprašanje čim bolj hitrega in uspešnega reševanja ljudi, ki jih pokopljejo snežni plazovi. Zlasti v Avstriji in Švici so povzročili letos snežni plazovi hudo razdejanje in zahtevali številne žrtve. Do nedavna so reševali ljudi izpod plazov s tako imenovanim sondiranjem plazu. To delo je pa zamudno, težavno, zahteva mnogo izvežbanih ljudi in je včasih tudi nevarno za ponesrečence. Vodno bolj se uveljavlja reševanje s pomočjo psov.
Od 10. do 18. marca je bil na planini Patscherkofel. 2000 m visoko nad Innsbruckom, tečaj za reševanje ljudi izpod plazov s pomočjo psov, ki sta se ga zraven Avstrijcev udeležila s svojima psoma tudi Slovenca Dušan Škerlep in Marjan Perko. Izkušnje bosta prenesla k nam in organizirala v okviru naše Gorske reševalne službe prihodnjo zimo podoben tečaj.
Foto: D. Škerlep