Priljubljena pohodna in kolesarska vrhova nad Kranjem.
V ranem jutru sedem na kolo in odkolesarim do Figovca v Ljubljani, kjer se pridružim prijatelju in skupaj odkolesariva po Celovški cesti v Tacen, kjer spremeniva prvotni načrt in nadaljujeva vrtanje koles skozi Vikrče do Medvod in še vedno v jutranjem hladu, ko se vrstijo metri in kilometri pod kolesi skozi Zbilje, Podrečo, Mavčiče, Praše, Jamo, Breg ob Savi do Kranja.
Najin prvi današnji cilj je vzpon na Jošta, a ker poti ne poznava, povprašava in nato se skozi Pševo povzpneva na Javornik, kjer ob cesti na več koncih parkirajo avtomobili, pohodniki pa po označenih stezicah pričenjajo svojo pot proti vrhu. V vasici se prične osemnajst procentni klanec, ki zahteva več truda kot bi si želel in že diham kot slon, ko premagujeva meter za metrom. Prijatelj ima več moči in se počasi oddaljuje, jaz pa sopiham a vztrajam in višje dohitim prijatelja, ki me čaka, da greva v zadnjo strmino skupaj. Prehitiva pohodnika pred nama, prijatelj odpelje, jaz pa moram zaradi nepravilnega zasuka krmila sestopiti. Naredim nekaj korakov, prehitita me pohodnika in nato še enkrat stopim na kolo in odpeljem zadnje metre do 845 m visokega hriba, kjer stojita cerkvica Sv. Jošta in gostišče, ki je dobro zasedeno, kjer pri prijatelju sestopim.
Z vrha je manj razgleda kot sem ga pričakoval, a dovolj, da vidiva dolino pod njim s Šmarno goro in Lubnikom na eni strani in na drugi strani del Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, pri čemer so lepo vidni vrhovi Stola, Begunjščice, Dobrče in Storžiča, medtem ko obilica drevja zakriva druge vrhove. Vzameva si nekaj časa za osvežitev, okrepčilo in počitek, nato pa po obveznem fotografiranju zapustiva vrh in se spustiva po cesti navzdol, pri čemer pridejo še kako prav odlične disk zavore.
Spust opraviva po poti vzpona in nato v Kranju ponovno povprašava za pot na naslednji najin cilj, Šmarjetno goro. Po dobljenih informacijah prikolesariva na Delavsko cesto, ki jo zapustiva na odcepu na klanec. Široka cesta ima tokrat le šestnajstprocentni klanec, ki pa je dobro razpotegnjen in poteka več ali manj po vzhodnem grebenu hriba. Brez truda se še čevelj ne obuje, pravi pregovor in tudi na vrh hriba gre le z voljo in trudom srečajoč številne sprehajalce. Šmarjetna gora ima dva vrhova in cesta s pobočij Gradišča, ki ma vrh na 592 m višine, preide na pobočja Šmarjetne gore, katerega vrh je na 643 m, po drugem viru 646 m višine, prvotno pa je bil vrh na višini 654 m, a z gradnjo hotela so vrh znižali. Ko prikolesariva na osamelec Škofjeloškega hribovja, je najin trud bogato poplačan z razgledom na Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Škofjeloško hribovje.
Po daljšem postanku se po široki cesti spustiva nazaj v Kranj in preko Delavskega mostu prideva na levi breg reke Save, ob katerem v toplem sončnem vremenu kolesariva skozi mnoge vasi s prekrasnim pogledom na gore preko travnikov, polj in rumenožarečega žita.
V Hrastjah so dela na cesti in za kratek čas zamenjava asfalt s peščenim in zemeljskim kolovozom, nato pa gre hitro po cesti do Trboj, kjer se pogled ustavi za nekaj trenutkov na jezeru reke Save. Kolesariva v Smlednik in nato mimo golfa s pogledom na Šmarno goro v Zavrh, kjer za trenutek uzreva nekaj kolesarjev maratona Franje, in v Vikrče. Na Tacenskem mostu fotografiram reko in brzice, a je vode bore malo. Kolesariva po ulicah in se ustaviva šele na drugi strani hotela Lev, kjer se razideva. Prijatelj odbrzi na eno stran, jaz pa na drugo in sestopim s kolesa po dvaindevetdesetih kilometrih kolesarjenja.