Šport mladih 7/2011: ... svetovna prvaka v težavnostnem plezanju
Jure Raztresen in Domen Škofic sta prevzela krono svetovnega prvaka v težavnostnem plezanju pri mladincih in pri kadetih. Tomo Česen je med vrsticami dejal, da je takšen razplet skoraj samoumeven, saj slovenski plezalci zadnjih štirinajst let, odkar so v mednarodni areni prvič stopili na zmagovalne stopničke, vsako leto vsaj desetkrat stopijo na znamenite stopnice s pogledom prek konkurence. Z Juretom in Domnom smo se srečali na tiskovni konferenci na Planinski zvezi Slovenije.
Seveda sta bila oba 'zelenca' v zelenih majicah v senci starejših kolegov, predvsem obeh deklet, Maje Vidmar in Ptujčanke Mine Markovič, ki postaja svetovna zvezda težavnostnega plezanja, obenem pa končuje študij psihologije. Ne vem, ali se Domen zgleduje po njej, saj se mu zdi, da bo z jeseniške gimnazije čez dve leti morda šel po njenih stopinjah. »Morda, a lahko si premislim, kajti časa za odločitev imam še dovolj,« in je naštel še nekaj možnosti nadaljnjega izobraževanja, ki so pri mladih športnikih zelo pogoste, na primer fizioterapijo …
Ekipa je oba naslova svetovnih prvakov proslavila. »Odprli smo dve steklenici šampanjca. Z Juretom sva odprla vsak svojo in smo skupinsko nazdravili, nato pa šli na zabavo v Klub 47,« je povedal Domen. Obreda skupinskega odpiranja šampanjca prihodnje leto najbrž ne bosta ponovila, saj se bosta najuspešnejša slovenska športna plezalca srečala – pri mladincih. Jure še zadnjič, preden prestopi povsem med člane, Domen pa bo srečo med mladinci preizkušal prvič. O izidu njunega rivalstva bodo najbrž stavili poznavalci, tako da količina šampanjcev tudi zato ne bo nič manjša kot letos …
Jure, svetovni prvak med mladinci, še ni povsem izoblikoval odločitve, kako in kam po srednji šoli. Najbrž je to razumljivo, saj je padel z veliko hitrostjo v orbito športnega plezanja, pa čeprav še na nižji ravni. Res, kdo bi zdaj razmišljal o šoli? A ko se bo njegova kariera nekoliko upočasnila, bo znova pri računalnikih in programiranju, ki ga zelo zanima. »Zanimajo me članske tekme, a zato ne bom izpustil možnosti, da prihodnje leto ne bi še enkrat nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu.«
Tomo Česen, starosta in pobudnik športnega plezanja v Sloveniji, nam je povedal, da reprezentančna ekipa zelo dobro deluje, da navijajo drug za drugega. »To je najbrž zato, ker v tem športu ni denarja. Ko bo, se bo vse spremenilo.« In kaj je Jure dejal na to Česnovo razmišljanje? »Se strinjam.« Ko je začel tuhtati, ali je takšna sprememba v povezavi z denarjem nujna, pa se je zamislil. »Morda pa se motim. Kaj pa je to takega, če bi navijal za konkurenta, pa čeprav bi bil v ozadju denar? Saj vendar pleza vsak sam in po svojih sposobnostih …«
Domen je na tiskovni konferenci velikokrat ponovil, da pleza iz veselja in da pri tem uživa, predvsem pa izrabi vsako priložnost za plezanje v naravi. In kako Domen ocenjuje plezalce, na primer, v smeri El Capitan v Yosemitih, ali ga kaj vleče tudi tovrstni alpinizem, še posebno zdaj, ko je na vrhuncu spretnosti in plezalne tehnike?
»Ne, to me še ne zanima. Morda me bo prijelo, da bi počel kaj takega, ko bom starejši in bom nehal tekmovati. Spoštujem vse, ki tam plezajo. Te plezalce zelo cenim, menim, da gre pri njih predvsem za psihološko trdnost, vzdržljivost in kondicija pa najbrž nista problematična, saj se mi zdi, do bi jim bil lahko v tem pogledu dokaj enakovreden. Zdaj na kaj takega sploh ne mislim, tudi časa nimam. Moji načrti so tudi v težavnejših smereh na pogled v naravnih plezališčih. Mika me smer z oceno 9A v Ospu. Upam, da mi jo uspe preplezati. Edina težava je v tem, da bom imel v prihodnje veliko tekmovanj,« je razmišljal in še dodal, da je v plezanju tako globoko, da ne razmišlja o ničemer drugem.
Domen se na smer pripravlja tako, da v mislih ponavlja smer, predvsem pa se je naučil, da ga konkurenti in njihove akcije pustijo hladnega, pa če v avditoriju še tako zelo navijajo za kakšnega svojega kolega, ki je splezal zelo visoko.«
Ja, Domen ima še eno dobro plezalsko lastnost – pogosto smer prepleza do vrha, in tako je bilo tudi na KSP.
Niko Slana