PZS, Forum - Pavel Škofic: ... in kdo plača?
Na Zboru načelnikov je ena od izjav izstopala, ker je bila inteligentna, logična in kmečko preprosta. V žaru borbe pa se jo je hitro potlačilo v kot. Ena od sodnic nas je vprašala, če si predstavljamo, kako bi izgledalo, če bi bila pravila za offside v nogometu v vsaki ligi drugačna. To je vse pohvale vredno razmišljanje, za katerega ji lahko samo čestitam. Zraven pa imam še svoje vprašanje. Kako bi izgledalo, če bi bile tekme državnega nogometnega prvenstva v istih terminih kot nastopi najboljših slovenskih ekip v mednarodnih pokalih? Mislim, da bi bili vsi odgovorni za izdelavo predloga in njegovo potrditev brez svojih položajev v trenutku.
Če bi v IO sedelo nekaj ljudi z malo zdrave kmečke pameti, bi za pripravo dokumentov imenovali strokovna telesa. Pa jih niso in sedaj sami delajo nekaj na osnovi dopisov posameznikov. In potem se eden od njih po pol leta še oglaša, kakšno skrpucalo je pravilnik. Očitno nekateri res ne vejo, kaj je njihovo delo in njihova odgovornost.
Če bi torej ustanovili strokovni svet za pripravo strokovne dokumentacije glede izvedbe tekmovanj in vanjo imenovali omenjeno sodnico, izkušenega postavljalca smeri, pragmatičnega organizatorja in odločnega predstavnika tekmovalcev, bi verjetno sistem postavili zelo hitro. Očitno pa to nikomur ni v interesu.
Poglejmo si zadevo z dveh zornih kotov. Začnimo pri tekmovalcih. Tekmovalci in njihove družine zapravijo mnogo časa in denarja že za treninge, potovanja, opremo, štartnine, kotizacije in tako naprej. Boljši morajo poznati pravila KŠP, pravila IFSC, zraven pa še posebnosti drugih domačih in mednarodnih tekmovanj. Vse to morajo spoznati sami in na lastne stroške. Če na tekmi naredijo napako, so kaznovani.
Po analogiji s tekmovalci bi licenciranje sodnika potekalo silno preprosto. Vsak bivši tekmovalec ali oseba s kratko preverbo znanja lahko pride in se prijavi za sodnika. Tisti, ki so se ustrezno pripravili in imajo tudi ostale predispozicije, bodo svoje delo opravili dobro in na njihovo delo ne bo pritožb. Tisti ki ga lomijo, dobijo kazenske točke. Napravi se rang lestvica sodnikov in strokovni svet predlaga KŠP do katerega mesta rang lestvice se podeli licence za naslednjo sezono. Nikogar ne briga kako so sodniki prišli do znanja, tako kot nikogar ne briga, kako so do njega prišli plezalci. Važna je kvaliteta opravljenega dela, ne pa neka prijateljska solidarnost. Pravico do nadomestila bi imeli le sodniki z licenco. Originalni tekmovalni pravilnik IFSC bi bil osnova, na slovenske razmere pa bi ga prilagodili z nekaj izjemami zapisanimi na enem ali dveh formatih A4.
Na tekmah za Zahodno ligo in pokal iRCC v Radovljici nimamo niti enega sodnika z licenco. Na njihovo delo zadnji dve leti praktični ni pripomb. Izjema je kakšen napačen vpis podatka, kar pa je enostavno rešljivo. Je pa res, da so vsi sodniki bivši tekmovalci in samo plezanje mnogo bolje razumejo kot nekdo, ki se je le naučil nekih pravil in se jih drži kot pijanec plota, čeprav jih ne razume. To slednje je žal opis mnogih sodnikov z licenco.
Naš požrešni sistem pa zahteva lasten tekmovalni pravilnik, lasten sodniški pravilnik, povračilo potnih stroškov, dnevnice, honorarje. Zraven zahteva še prevod pravilnika IFSC in prevod vsakoletnih popravkov tega pravilnika. Otroci, ki trdo delajo in prispevajo finančna sredstva, da lahko tekmujejo se teh pravil naučijo v lastni režiji, ljudje ki jih plačamo, pa hočejo prevode. Če nekdo ne zmore intektualnega nivoja otroka in rabi prevode, po mojem mnenju ne more biti sodnik. Danes se za praktično vsako delovno mesto zahteva znanje enega tujega jezika. Čisto mirno bi lahko v pogoj za pridobitev licence sodnika zapisali potrebo po znanju Angleščine ali Nemščine poleg tega seveda, da kandidat za licenco ne sme lagati pred Zborom načelnikov, pisati neumnih odgovorov na pritožbe in jasno še drugih pogojev.
Mislim, da nam je vsem jasno, da se tekme v športnem plezanju da izvesti celo brez sodnikov. Tudi take tekme obstajajo. Obstaja že tudi računalniška tehnologija, ki bi sodnike lahko zamenjala. Nemogoče pa je zamenjati tekmovalce. Brez njih se tekme ne da organizirati. Za ilustracijo lahko zapišem relacije o pomenu posameznih vlog v ameriškem nogometu. Če so najbolši igralci plačani s 300 enotami, dobijo najboljši trenerji okrog 100, najboljši sodniki pa 1 (eno) enoto. Taka je realna vrednost , ne glede na to, kako jo kdo skuša spreminjati ali prikrivati.
Prišel bo trenutek, ko bo za delo KŠP namenjenih le še 200 tisočakov in morda tudi manj. Prihaja čas, ko se bo treba odločiti ali bomo podpirali birokratski sistem in ljudi vajene obilja, birokracije in udobja ali ljudi, ki so sposobni racionalno prispevati k ugledu športnega plezanja.
Pavel Škofic