Kjer je volja, je tudi pot na vrh gore.
Sonce je že visoko na nebu, ko peljeva skozi Dovje in po dobro vzdrževani gozdni cesti do odcepa za Erjavčev rovt in po nekaj slabši cesti do sotočja potokov Žaklja in Mlince, kjer parkirava in se pripraviva za pot.
Po deski prečiva potok Žakelj in že hodiva strmo navzgor ter po nekaj minutah hitre hoje doseževa vrh pašnikov planine Mlinca in pod seboj ugledava bajto v Erjavčevem rovtu. Noga gre pred nogo in že sva ponovno v gozdu. Pot naju ponese do korita s studenčnico, tik pred planino Brvog, kjer stoji lovska koča. Nad kočo se odpre pogled na Triglav in njegove sosede.
Nadaljujeva po markirani, sprva še strmi, nato bolj položni stezi, prečiva strmo grapo in kmalu doseževa studenec Koritec, kjer je razpotje. Na večjem kamnu sta napisa, ki pohodnika usmerita desno proti sedlu Mlinca in levo proti Kepi. Stopiva levo mimo korita z žabami, prekoračiva žično ograjo, se vzpenjava skozi redek gozd, kratko melišče in ruševje ter stopiva na travnata jugozahodna pobočja Visokega Kurjeka, ki padajo globoko v dolino proti Orlovem rovtu. Srečava prva planinca, ki se vračata. Pogled seže na hribe, doline in gore Julijcev. Povzpneva se na ozek mejni greben, a ga hitro zapustiva in prečiva strmo travnato pobočje Gubna do grebena, od koder že zagledava vrhova obeh Kep. Hodiva po strmem pobočju in doseževa zahodno pobočje gore in strmo grapo, kjer pohodne palice pritrdiva na nahrbtnika, povezneva na glavi čeladi in se oprimeva pletenic in klinov ter se spustiva v dno grape in nato še vedno ob varovalih navzgor in na greben do pobočja Dovške Male Kepe. Stopava po označeni stezici po južnem pobočju, da nato s pomočjo varoval obideva strmo in krušljivo pobočje zahodno pobočje, prideva do sedla in nadaljujeva po grebenu, kjer se pridruži pot iz sosednje dežele.
Še nekaj vzpona narediva srečujoč sedaj že številne planince in sva na vzhodnem pobočju Kepe, ki ga v vzponu prečiva in doseževa severni krak gore z železnim križem, od koder je pogled na jezera, reko Dravo, vrhova Gračenice in Arihove peči. Po kratkem ogledu avstrijske Koroške stopiva pod in po grebenu do večjega križa sredi vrha in še nekoliko dalje do vpisne skrinjice. Veter hladi ozračje in blaži vročino sončnih žarkov, ko poiščeva primerno mesto za odmor, medtem ko iz doline žene meglico oblaka.
Kepa z vrhom na višini 2143 m je tretja najvišja gora v Karavankah in odličen razglednik. Pogled seže preko Dovške Babe, Golice, Vajneža, Stola in številnih drugih vse do Košute na vzhodu in na Mojstrovico, Trupejevo poldne in druge vrhove na zahodu. Čez dolino reke Save se vzpenja Mežaklja in za njo veličastni Julijci z vrhovi od Viševnika preko Rjavine in Triglava do Špika, Jalovca in Mangarta.
Privoščiva si dobrote iz nahrbtnikov, se dodobra odžejava in pospraviva za seboj. Kot je veter prignal, je tudi odgnal meglico. Nekaj oblakov vztraja nad Julijci, ko zapustiva vrh in se odpraviva po isti poti nazaj. Stopiva po travnatem in cvetočem pobočju nazaj na greben in se spotoma povzpneva še na Malo Dovško Babo, ki se ponaša z višino 2077 m in na nekoliko nižji 2035 m visoko Gubno, tako da popestriva pot vrnitve. Pravzaprav nama popestri pot tudi jadralno letalo, ki nekajkrat zaokroži nad nama.
Ko zapustiva vrhove in grebene, se spustiva do stičišča poti in hodiva po gozdu do jase pri lovski koči, kjer narediva še zadnji odmor v miru in tišini. Nato stopiva mimo korita s studenčnico, pa navzdol skozi gozd do planine Mlinca, še kratek spust in sva pri sotočju potokov in pri avtomobilu, ki ga nemudoma dobro prezračiva, da ne sedeva v pregreto vozilo. Osveživa se v potoku, spereva potne srage z obrazov in narediva nekaj korakov po hladni a ne premrzli vodi.
Poldnevna pohodna tura je za nama, pred nama je vožnja proti domu in doma med drugim sledi dolgo, dolgo urejanje fotografij in spominov.