AR 5/1980 - Meta Rotovnik - Tavčar: Strinjam se s tem, kar menita o ameriškem prostem plezanju Bojan Pollak in Ciril Debeljak v prvi in drugi številki Alpinističnih razgledov.
Spominjam se članka v Teleksu (Marjan Raztresen: Po prstih v stene, Teleks, 21. 9. 1979, str. 20) in menim, da je novinar ob tako »senzacionalni novosti« pozabil na objektivnost, ki bi zahtevala soočenje obeh plezalnih stilov, kot je to poskusil Bojan Pollak.
Škoda je, da se niti Bojan Pollak niti Ciril Debeljak niti kdorkoli od slovenskih alpinistov ni takoj pismeno odzval, saj je Teleks precej odprt tednik.
Telekst v resnici ni nameraval razvrednotiti klasičnega plezanja ali zanikati uspehov naših plezalcev, ampak samo predstaviti novo zvrst plezanja. Novinar se ni niti spomnil vsega tega, kar bi moral upoštevati, če bi se držal objektivnega pisanja. Tako je nastal pomanjkljiv članek, takojšnja kritika pa bi ga lahko obogatila in postavila v našo alpinistično resničnost.
Škoda.
Podobno je tudi s kritiko prevoda Messnerjeve knjige (Alpinistični razgledi številka 1, 5. stran). Kako si lahko katerakoli založba privošči delo, ki se s svojo vsebino in jezikom posmehuje vsem gornikom. Že od nekdaj so se ljudje zavedali nevarnosti pisane besede, pa so jo s svetim strahom kar preveč spoštovali. Danes je knjig na kupe in v tej proizvodnji izgublja beseda svojo vrednost - kdo jo bo premislil v naglici opravkov? Torej si lahko privoščimo površnost, neznanje? Sploh ni važno to, da prevajalec Messnerjeve knjige nima nobenega prijatelja planinca, važno je, da ne pozna planinskega izrazoslovja, ki ga Slovenci imamo in je celo zapisano, ne samo v planinskih in plezalnih priročnikih, ampak tudi v pravopisih in slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Kako bi bilo, če bi prevedli knjigo s področja biologije, pa ne bi poznali strokovnih izrazov. Verjetno tako prevedena knjiga ne bi zagledala prodajnih polic, ker bi jo strokovnjaki že prej zavrnili, zakaj založba v tem primeru ne bi delala brez strokovnjakov.
Nasprotno pa je z Messnerjevo knjigo pokazala, da je prav nič ne zanima množica, ki ji je namenila to delo, izključila je tudi skrb za jezik. S tem ko prevajalec ne pozna planinskega izrazoslovja, siromaši tudi slovenščino, tega pa si založba kot kulturna ustanova ne bi smela dovoliti.
Ni dovolj, da je novo glasilo komisije za alpinizem odprto za različna javna dogajanja, potrebno bi bilo tudi takoj bolj glasno in jasno odgovarjati na takšne napake (v bolj uglednih časopisnih rubrikah, kot je športna stran). Verjetno bi potem tisti, ki se zdaj tako brezskrbno spuščajo na to področje, postali pazljivejši. Alpinistična in planinska organizacija pa bi si utrjevali položaj tudi na kulturnih straneh slovenskega naroda - konec koncev, mar ni tudi dobra (ne Messnerjeva) alpinistična knjiga kulturni dogodek za Slovence?
Meta Rotovnik - Tavčar