Prijetno izhodišče za vzpone na vrhove Košute.
Vožnja po cesti mine v prebujanju dneva, ko ustavim na parkirišču pod kmetijama Zajmen in Matizovec. Vzamem pohodno opremo in stopim na privatno cesto. Za menoj pripelje avtomobil in prijazen voznik me povabi na vožnjo do žage, kar mi izhodišče peš poti pomakne nekoliko višje. Z voznikom, ki je lastnik žage, pokramljava in tisočsedemsto metrov ceste je hitro za nama, ko hvaležno izstopim in naredim prve korake na poti do planine Kofce.
Sprva hodim po nekoliko blatnem kolovozu, nato zavijem na označeno pot in preko studenca se strmo vzpenjam skozi gozd po poti, ki kaže sledove erozije številnih korakov pohodnikov, nekajkrat prečim novonastale kolovoze ter dosežem ograjeni pašnik sredi gozda, kjer sem ponovno na slabšem kolovozu, po katerem nadaljujem s pogledom na greben Zajmanovih peči in Velikega vrha, ki so ga pobarvali prvi sončni žarki. Vzpon ne krajšam z direktnim strmim pristopom po pobočju gozda, saj vem, da bi le izgubljal energijo in nič pridobil na času, kar sem izkusil pri enem od svojim predhodnih obiskov planine. Tako stopam naprej po sicer strmem kolovozu, ki višje zavije levo in po nekaj sto metrih sem že na robu planine, kjer se gozd umakne pašniku in odprejo se prvi pogledi na Begunjščico s Stolom in Celovško špico v ozadju na moji levi, medtem ko pred seboj zagledam planinsko kočo z vrhovi gora v grebenu Košute, na desni pa med jutranjimi oblaki žari pas neba v sončevih barvah nad senčnimi stenami Kočne s sosedi, Storžiča in Kriške gore. Ni čudno, da so Kofce dobro obiskane in prijetno izhodišče za vzpone na bližnje vrhove, zlasti na Kofco goro, od koder je na eni strani greben do Velikega vrha in na drugi do Kladiva, istočasno pa nudi dobro ponudbo kulinarike. Na domu opravljajo še zadnja prenovitvena dela na strehi, pročelje stavbe pa že sije v svoji novi podobi.
Stopim mimo doma in se povzpnem čez razgledni travnik do križa in polomljene klopce, kjer malce zastanem, da obnovim porabljene kalorije, nato pa se rahlo spustim do strmejšega pobočja. Pot gre skozi pas ruševja do razpotja, kjer sledim vzpenjanju desno po grebenu po vse večji strmini. Desno spodaj je vidna planina Šija, ki ji proti vzhodu sledi naslednja planina Pungrat pod Škrbino med Kladivom in Tegoško goro, na svoji levi pa je lepo vidno pobočje in greben do Toplarja in Velikega vrha. Pot na Kofco goro prehaja iz ene strani na drugo stran grebena in nato zadnji del poteka po samem grebenu, po katerem dosežem prečno pot in v nekaj korakih sem na vrhu Kofce gore, na višini 1967 m, kjer zapiha z avstrijske strani hladen veter in v trenutku izniči prijetno jutranjo temperaturo.
Opustim namero po premoru na vrhu in že hodim proti zahodu po grebenu, ki se sprva nekoliko spušča in nato preide navzgor. Stopim pod greben, kjer ni vetra, sedem in se odpočijem ter nato ob pogledih na planino spodaj in Dobrčo nad Šentansko dolino nadaljujem hojo, stopim na spodnjo direktno pot s Kofc in pred seboj pod vrhom 2000 m visokega Toplarja zagledam čredo ovac, kar je prijetno srečanje na poti proti Velikemu vrhu. Obidem meketajoče ovce, pogledam na severno prepadno stran, kjer je lepo vidna Ljubeljska Baba, planine in vrhovi avstrijske Koroške, pred seboj pa zagledam planinca, ki se že vrača po grebenu. Sledi pozdrav, fotografija in že greva vsak na svojo stran. Na nebu je še vedno visoka oblačnost, ki se vleče z avstrijske strani, medtem ko jo na naši strani veter trga in dovoli soncu, da sije in lepša podobo Košute. Hodim ob grebenu in dosežem najvišji vzhodni vrh Košute, ki s svojo višino 2088 m nudi prelepe poglede na Begunjščico, Stol, Vrtačo z Zelenjakom in Palcem in seveda na nižjo Košutico s Hanževim sedlom, s katerega na Veliki vrh vodi dobro okovana plezalna pot. Daleč za Begunjščico so vidni Julijci s Triglavom na čelu.
Veter pa piha in hladi in zato ostanem na vrhu le toliko časa, da naredim kopico fotografij in se nato spustim nazaj po pobočju ter v zavetrju naredim odmor s prelepimi pogledi na doline, gozdove in gore. Po daljšem premoru z okrepčilom grem po poti do razcepa poti in stopim na spodnjo pot z lepim pogledom na Kofce goro in greben, ki vodi na planino Kofce. Hodim po poti travnatega pobočja, dosežem nekoliko bolj strmi in skalnati del, kjer srečam nekaj pohodnikov in stopam po neporaščenem pobočju, srečam dekleta s štirinožnim kosmatincem in že sem pri naslednjih smerokazih, kjer sem se pred tem vzpenjal na Kofce goro, tokrat pa grem po poti vzpona nazaj na planino. Zastonj iščem gorsko cvetje, le sem ter tja je nekaj cvetov regrata in malih cvetov sviščevca. Travnik je v dobršnem delu preoran od živali, kar nekoliko kazi sicer idilično podobo krajine.
Na poti preko planine sedaj srečujem vedno več obiskovalcev, ko dopoldan prehaja v svoje zadnje ure. Pri domu je delo v polnem zamahu. Naredim zadnje posnetke Triglava in zapustim planino ter stopim na kolovoz in v gozd. Do ograjenega pašnika grem po jutranji poti in nato do prvega kolovoza, kjer zapustim označeno pot in nadaljujem hojo po in ob kolovozu navzdol do naslednjega, sledim desnim odcepom in pobočju gozda, ki vodi proti jugu in v dolino. Dosežem pot do žage, mimo katere stopim v naslednjih minutah. Ustavim se pri koritu studenca, kjer izmijem blato s čevljev in grem mimo kmetije na cesto, po kateri se vrnem na parkirišče.
Lepa dopoldanska tura je za menoj, pohodna oprema je v prtljažniku, sedem za volan in odpeljem v dolino.