Atila Armentano: Juliana e-bike v treh dneh

Juliana Bike ima vse potenciale, da se razvije v eno najprestižnejših evropskih turnokolesarskih tras. Upamo, da vam bodo opisane izkušnje pomagale pri odločitvi za izjemno doživetje po krajih, kjer čas teče tako počasi, da se tudi sami z lahkoto ustavimo in umirimo.

Po vzpostavitvi trase Juliana Bike v sodelovanju Skupnosti Julijske Alpe (SJA) in Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (KTK PZS), sem zaradi zagotovitve varnosti in čim boljše izkušnje kolesarjev med 25. in 27. septembrom 2021 prevozil z električnim kolesom SCOTT Genius eride 920.

Turo sem posnel z uro Garmin Fenix 5X. S snemanjem ni bilo težav, le tretji dan sem po nesreči prekinil snemanje na Goreljku na Pokljuki, ko sem se preoblačil zaradi plohe. Snemanje sem nadaljeval na odcepu v Kranjski dolini proti Planini za lesom. Presledek v posnetku je 5 km in 250 vm, kar sem upošteval pri končnem rezultatu.

Podatki o celotni posneti trasi:

• Začetek / konec (posneto): Radovna, odcep Stresena dolina
• Dolžina Juliana Bike: 302,1 km
• Višina vzponov: 8095 m

Celotna trasa TIC Bled - Juliana Bike, razcep Stresena dolina Radovna - TIC Bled:

• Dolžina: 333,9 km
• Višina vzponov: 8490 m
• Posneto skupaj 25. - 27. september 2021:
  • Dolžina: 318 km,
  • Višina vzponov: 8401 m

1. dan,  25. september 2021

Posneto:

• razdalja: 129,40 km
• čas gibanja: 8:53:28
• skupni vzpon: 2.503 m

Ker sem želel prevoziti traso po realnem scenariju, predvidenem za uporabnike platforme Outdooractive, ki je uradna informacijska platforma SJA, sem turo začel pred Triglavsko rožo na Bledu (TIC Bled). Do odcepa Stresena dolina v Radovni sem prevozil 15,91 km in 306 vm. Nadaljeval sem do Kovinarske koče v Krmi, kjer sem si privoščil čaj in pokramljal z oskrbnico. Nadaljeval sem proti Mojstrani po označeni trasi STKP mimo Pocarjeve domačije. V Mojstrani sem zavil proti Vratom, kjer sem se za trenutek oddahnil pred Aljaževim domom (žiga še ni!) in užival ob pogledu na triglavsko severno steno. Ker nisem hotel tvegati izgube časa s čakanjem na postrežbo, sem se okrepčal kar z dobrotami iz nahrbtnika. Spust skozi Vrata do Mojstrane je bil zaradi ne preveč gostega avtomobilskega prometa pazljiv.
V Mojstrani sem žigosal knjižico v Planinskem muzeju (pohvale za prijaznost!). Pot je do ulice Jakoba Aljaža zelo dobro označena, na Delavski ulici pa manjka markacija na V odcepu desno mimo gaja do mostu preko Save Dolinke. Do Kranjske Gore je pot nedvoumna, jo je pa kljub temu potrebno potrpežljivo oddelati. Ustavil sem se pri spomeniku Juretu Robiču, kjer sem žigosal knjižico. Ob prihodu v Kranjsko Goro sem po prehodu mostu preko Pišnice zavil levo na Vršiško cesto, čeprav trasa predvideva obisk turistično informacijskega centra v Kranjski Gori. Po Vršiški cesti sem odpeljal do odcepa za Krnico. Nekateri odseki poti v Krnici so zaradi obnove ter gozdarskih del popolnoma razriti in težko prevozni. Ocenjujem, da so za povprečnega turnega kolesarja neprevozni in zaradi razrite podlage na strmem terenu prava nočna mora, vendar predvidevam, da bo pot do naslednje sezone urejena. Zadnji odsek preko prodišča Pišnice do planine v Klinu (odcep desno proti vršiški cesti) sem prehodil peš, saj ni prevozen. Tam poti niti ni mogoče označiti. Pred vzponom na Vršič sem se ustavil pri Mihovem domu, kjer sem se ob ekspresni postrežbi tudi okrepčal. Zmlel sem vzpon po prometni cesti do Tonkine koče, kjer sem zavil na staro vršiško cesti. Vzpon po njej je pravi blagoslov glede na prejšnji odsek po prometnici. Pot navzgor ni prevozna preko dveh stopenj (prehod peš z lahkoto), sicer pa pravi užitek.
Ker sem po napornem dopoldnevu načrtoval južino v Poštarskem domu, sem bil izredno neprijetno presenečen, ko sem poljubil zaklenjena vrata. Sončen zadnji vikend v septembru, planincev, ki so sestopili s Prisojnika, cela četa, obiskovalcev Vršiča za bataljon, dom pa zaprt! Drugo razočaranje v enem dnevu, kar se gostoljubja planinskih postojank tiče. Izkušenj preživetja v gorah še ni bilo konca. Zaziban v lažno upanje k sreči je blizu Tičarjev dom se spustim po strmem makadamu do mesta, kjer po planu B načrtujem okrepčilo.

Ob dveh prijaznih belokranjskih planincih si pri mizi najdem prostor, kjer v pričakovanju postrežbe urejam šaro v nahrbtniku. Opazujem dva mladeniča, katera igrata vlogo natakarjev, ki se spretno izogibata moji lokaciji, čeprav je na strateškem položaju blizu vhoda v dom. Ko sem po najmanj desetih minutah videl, da ne bo šlo drugače, sem iz zasede skočil do mlajšega in ga v pričakovanju odgovora, da je na voljo samo še to ali to, na ta način tudi vprašal: Oprostite, nekaj bi rad pojedel. Kaj imate še na voljo? On pa: Joj, ničesar. Kuhinja je ta vikend že zaprta. Malokdaj v življenju sem bil tako osupel. Sončen topel v vikend v septembru, omizja polna motoristov, penzionistov, sprehajalcev, pasjeljubcev in planincev ... no, vsaj žejni se niso odpeljali z Vršiča. Zaradi že rahlo urgentnega stanja, kar se mojih glikogenskih zalog tiče, nisem imel časa izgubljati energije z negodovanjem, temveč sem skočil na mojega konjička in ga pognal po vršiškem klancu navzdol v Trento. Plan C: Koča pri izviru Soče! Ali bo ali ne bo? Sedaj nisem bil več tako prepričan, da bom še kaj jedel do Bovca (tudi koča v Lepeni je bojda že zaprta), ampak sem iz spomina že vlekel izkušnje z gora, ko sem na zahtevnih alpinističnih turah deloval le z zaužitjem dveh ploščic preko celega dneva in se obenem poskušal spomniti, ali sem gledal kakšno oddajo Bear Gryllsa o preživetju ob Soči. No, sreča se mi je na primorski strani nasmehnila. Dobil sem zadnji krožnik jote, pa še kruha sem se najedel, kar so ga pustili raznorodni turisti, ki so se cel dan mastili tam. S pomirjenim želodcem sem se spustil do Trente, kjer sem v TNP centru spet popacal knjižico STKP. Predlagam, da žig premestimo pred vhod, saj je iskreno prijazni uslužbenki ob dajanju pojasnil trem različnim turistom naenkrat iskanje žiga pod in na pultu predstavljalo znatno motnjo v delovnem procesu. Spust po cesti proti Koritom Soče je minil brez posebnosti, prav tako od kampa v Koritih Soče do Klina. Pot je lepo označena, del je tudi obnovljen. Pri kampu Klin sem bil že precej pozen, zato sem se iz edinega razloga, ker sem želel posneti gpx (man on the mission), vzpel še do Doma Klementa Juga v Lepeni. Bidon je bil še poln, priboljškov še dovolj, črtice na bateriji še štiri. Tudi če je dom zaprt, bo šlo! Pridem gor, dom odprt! Prijazna študentka na barikadi, preko katere je prodajala pijačo in jedačo (šment, kuhinjo so imeli še odprto!), je na moje vprašanje, zakaj na spletni strani društva in v informacijah o kočah na spletni strani PZS piše, da je dom zaprt (preverjal sem v sredo, 22.9., ko sem si rezerviral nočitve), samo simpatično skomignila z rameni, ter odgovorila, da so se odločili odpreti samo še ta vikend, potem pa ZARES zaprejo. Sic! V večernem hladu pred domom spijem topel čaj, kokakolo dam v nahrbtnik in se poženem proti dolini. Pot je do ceste dobro označena, na cesti pri mostu Kršovec pa manjka smerna puščica (prosim strokovne službe TNP in DRSC, da najdejo rešitev za postavitev), ki kolesarja usmeri levo preko mostu. Ker sem odcep spregledal, sem se odpeljal 700 m naprej do parkirišča pri stari žičnici pod Golobarjem, ugotovil zablodo, se vrnil nazaj ter se na mostu Kršovec spet znašel na trasi. Do mostu v Čezsoči v kampu Prijon, do koder sem snemal gpx, je pot dobro označena. Prespal sem v hostlu Soča Rocks, kjer sem si delil sobo s tremi plezalci iz Velenja (dve dekleti in fant) ter s planincem, ki se je vrnil z Rombona. Torej nas je bilo samo v eni sobi tisti večer pet potencialnih gostov planinskih namestitvenih kapacitet. V hostlu so mi v delavnici - skladišču kolo varno shranili (zaklenjen prostor) in omogočili polnenje baterije kolesa za nadaljevanje poti naslednji dan. Že pred prihodom v hostel sem se ustavil v restavraciji v kampu Polovnik, kjer so me prijazno pogostili, kljub temu, da sem po celodnevnem kolesarjenju izgledal, kot bi prišel s fronte pred več kot stotimi leti. Skratka, dan se je zaključil uspešno. Najedel, umil in spočil sem se za naslednji dan.


 

2. dan 26. september 2021

Posneto:

• razdalja: 88,98 km
• čas gibanja: 7:57:51
• skupni vzpon: 2.728 m

Po zajtrku (dva višnjeva zavitka in jogurt) na trgu v Bovcu se spustim v Čezsočo, kamp Prijon, kjer sem zaključil s snemanjem gpxa prejšnji večer. V pravkar odprtem baru si ob kavi pripravim vse za na pot. Pot je dobro označena in do Koseča ni nobenih posebnosti. Trasa je relativno zahtevna, saj vodi stalno gor in dol, pa tudi neutrjena podlaga na posameznih odsekih zahteva pozornost kolesarja, kateremu se šteje v dobro, čim bolj izkušen je. Za manj izkušene kolesarje ali za začetnike bo v smislu vzdržljivosti in tehnike odsek od Čessoče do Drežnice precejšnja avantura, zato predlagam, da ta odsek načrtujejo s časovno rezervo. Srečal sem nemškega turnega kolesarja, ki je od Trnovega proti Čezsoči obupal in obrnil. Odločil se je za vožnjo po cesti. Od Koseča do Libušenj sem vozil po digitalni sledi. Pred planino na Ravnah je lesa za živino zaprta, zato sem jo prehodu zaprl nazaj. Del poti preko planine se na terenu še označuje, zato mora biti kolesar pazljiv pri sledenju digitalni sledi. Do Libušenj je dolg spust po gozdni vlaki z mestoma nestabilno podlago. Od Libušenj do vasi Krn in naprej do planine Kuhinja sem prišel v načrtovanem času, vendar sem se nato pri koči zadržal malo dalj, ker sem se dobro okrepčal. Se je splačalo. Pohvala kuharici in zahvala prijazni oskrbnici! Od vasi Krn do tolminskih planin je vzpon zahteven zaradi razrite in blatne podlage, še posebej pred planino Pretovč. Na odsek nad zaselkom Na brdu, kjer se na grebenu pot razcepi levo gor, druga pa vodi naravnost čez greben (slepa vlaka), moramo biti pozorni na markacijo višje gor ob poti. Od planine Pretovč do planin Medrje, Laškaseč in Črča sem peljal z blagim cmokom v grlu, saj po predhodnih dogodkih z lastniki teh planin nisem vedel, kaj naj pričakujem.

Zapore na pašnikih so postavljene smiselno in mi niso predstavljale nobenih težav, ne pri odpiranju, ne pri zapiranju. Teren, kjer je speljana steza, je relativno strm, blaten in razrit. Na planini Črča sem srečal lastnika koče, mimo katere pelje trasa, s katerim sva se prijazno pozdravila in izmenjala nekaj besed. Glede na vreme, ki je obetalo dež, me je spodbudil, da bom pa moral kar pohiteti, če ne želim biti moker. Spust do Javorce je strm in zahteva vso pozornost kolesarja. Pot je označena le do zadnje zapore pod planino Črča, potem mimo Javorce sledimo digitalni sledi. Na Sotočju v Tolminu sem se ustavil pri Daksu na kavi in rogljiču in nadaljeval preko mostu proti Modreju in Mostu na Soči. Od Mostu na Soči do Idrije ob Bači sem sledil digitalni sledi. Vzpon preko Logaršč do Ponikev je zaradi že prej premaganih višincev predstavljal še en preizkus trme. Na Ponikvah sem pri Plečnikovi cerkvi Svete Marije užival v prijetni samoti. V razgledu pač ne, ker je bilo oblačno, vrhovi so bili pa zaviti v prve jesenske megle. Trasa po Šentviški planoti je napletena izvrstno, saj sledi enakomerni višini. Nekaj časa nas pelje po cesti, nekaj časa po makadamu. Orientacijsko je prijetno zavozlana, saj nas vodi okoli gozdnatih hribčkov levo in desno, tako, da se v oblačnem vremenu, ko sonce ni bilo vidno, brez digitalne navigacije ne bi prav z lahkoto orientiral. Vzpon na Črvov vrh je sicer malo bolj strm, vendar kratek. Nisem mogel mimo bukovega gaja, ne, da bi si ga ogledal, ker že od daleč deluje kot res poseben kraj. Antena na vrhu Črvovega vrha mi je delovala kot tujek, s katerim bi nekdo hotel zanikati harmonijo narave, ki obiskovalca teh krajev kar posrka. Na vrhu so me požegnale prve kaplje, zato sem se podvizal, oblekel vetrovko, pokril nahrbtnik in začel z doooolgim spustom do sedla nad kmetijo Volačk nad Sv. Lenartom v Bukovem. Od tam me je čakal še krajši vzpon po novi cesti, nato pa po pobočju hriba Kojce po izohipsi, ki pelje po nadmorski višini 700 m, do cilja današnjega dne. Do konca etape sem se pripeljal z eno, še zelo debelo črtico na ekranu. Pri Flandru so me sprejeli s harmoniko, pesmijo in žganico (jojmene, pa ketonestri in glikogen, pa to ...), kot se za nedeljo, ko se popoldan lomi proti večeru, spodobi. Žganice sem se le dotaknil, ker baje prinaša nesrečo, če popotnik ne sprejme izkazanega gostoljubja, hmeljev orošenec je pa kot Reka v Škocjanskih jamah izginil v globinah moje presnove. Že vzdušje na kmetiji mi je pospešilo regeneracijo, kaj šele odlična domača hrana in prijetna topla sobica s kopalnico. Seveda sem kot pravi kavboj najprej poskrbel za konjička, ki se je spočil in napojil elektronov kar v mizarski delavnici. Mi je pa gospodar povedal, da so oskrbeli tudi že skupino desetih ekolesarjev naenkrat. Vsekakor je kmečki turizem Pri Flandru strateška točka za vse raziskovalce Šentviške planote, s katere koli smeri že pridejo.

3. dan, 27. september 2021

Posneto:

• Odsek: Zakojca - Goreljek na Pokljuki
• razdalja: 80,85 km
• čas gibanja: 7:05:53
• skupni vzpon: 2.658 m
• Odsek: Kranjska dolina - Stresena dolina - Radovna
• razdalja: 15,81 km
• čas gibanja: 1:09:43
• skupni vzpon: 269 m

Po obilnem zajtrku se odpravim po digitalni sledi od kmetije Flander proti Poreznu. Takoj nad vasjo sledim planinskim oznakam za Porezen. Po nekaj sto metrih se cesta spremeni v vlako, ki me pripelje na sedlo Vrh Ravni, kjer je križišče. Tu se pot jugovzhodno dol nadaljuje po STKP, trasa JB pa zavije severno navzgor in na odcepu desno proti vzhodu. Na začetku lepi vlaki se kmalu poveča naklon. S tem tudi podlaga postane zahtevnejša, vendar s pomočjo eco načina še vedno vozna. Pot vodi prečno po strmem pobočju visoko nad hudournikom Otavnik. Na vrhu doline sem dosegel manjši rovt, kjer je strmina nad lovsko kočo blizu 20° naklona. Na vrhu grebena pot zavije levo proti planini Otavnik. Na planini Otavnik pelje pod grebenom lep kolovoz do začetka pašnika, kjer je zaradi strmine in razrite podlage vožnja nemogoča. Tu sem si približno sto metrov pomagal z načinom WALK. Takoj po tem odseku se nadaljuje stara, v pobočje vsekana vojaška cesta, ki pa zaradi razrite podlage vseeno ni prav enostavno vozna. V megli in rahlem rosenju dosežem sedlo Prehod. Od tu naprej je pot označena odlično, le na mestu, kjer pri Torkarju pripeljemo z vlake na makadamsko cesto, ne bi bila kakšna markacija odveč. Čeprav sem bil tam že prej, sem se za trenutek lovil, ali nadaljujem naravnost, ali moram spet zaviti levo proti hišam.
Do Podbrda je šlo tekoče, v Podbrdu sem se pa za žig v TICu obrisal pod nosom, ker je bil zaklenjen. TIC, ne nos. Začel sem vzpon po monumentalni stari cesti na Petrovo Brdo, ki je bila proti koncu zaradi gozdarskih del tako razrita in blatna, da sem skoraj čevelj izgubil.
Na Petrovem Brdu sem si v 'planinski postojanki' postregel s kokakolo iz avtomata (pohvala oskrbniku za pravo idejo!), ki sem jo spil v družbi z gospodom, ki mi je zaupal, da je iz norišnice (njegove besede), postregel si je pa s pivom. Na odhodu sem na steni ob stopnicah uzrl tudi žig STKP, vendar sem v knjižico že prej odtisnil kar hišno štampiljko doma. Ker na Podbrdu ni bilo proste vtičnice, kjer bi malo dopolnil baterijo, sem vedel, da bo pred mano še zanimiv dan, glede na to, da sem imel na voljo še tri črtice. Zagrizel sem v klanec na Sorico, kjer sem bil pri penzionu Lajnar priča res očitne temperaturne razlike. Brez oklevanja sem se preoblekel v dolge rokave in vetrovko. O žigu ni bilo ne pri eni ne pri drugi koči ne duha ne sluha. Edina živa duša na Sorici poleg mene je bil obrtnik, ki je v eni od brunaric pridno žagal in vrtal. Bolj sem ga slišal, kot videl. Po kratkem predahu nisem izgubljal časa, ampak sem jo čimprej podurhal po dobro znani trasi STKP proti Bohinjski Bistrici. Pot s Sorice do Nemškega Rovta je zgledno označena. V Bohinjski Bistrici sploh nisem iskal žiga v kampu Danica, ampak sem nadaljeval proti Bohinju. Med potjo do tja sem z občinskim preglednikom ceste pomagal paraplegiku, ki je na strmejšem odseku padel z e - invalidskega vozička, nazaj na voziček.

V Ribčevem Lazu sem v TICu pritisnil žig in se v Mercatorju oskrbel s proviantom (stara pica - štručka, isoradler in brezalkoholno pivo za nagrado, če pridem do Uskovnice). Nadaljeval sem po označeni kolesarski stezi do Srednje vasi. Kakšna STKP markacija ob poti ne bi škodila. Vzpon na Uskovnico je potekal najprej z dvema, od Uskovnice naprej pa že z eno črtico. Ker kočo na Uskovnici obnavljajo, sem se pri kapelici malo oddahnil, za nagrado popil pivo, nato pa nadaljeval proti Zajamnikom. Nisem se ustavljal, temveč sem nadaljeval proti Goreljku, kjer me je tik pred odcepom, kjer pride cesta z Gorjuš, ujela ploha. V zavetju gostih smrek sem se pripravil in zaradi poznega popoldneva pospešil mimo Jelke in Šport hotela proti planini Javornik. Presenečen sem bil nad na novo postavljeno rampo na gozdni cesti, ki vodi proti planini. Ker sem vozil z zadnjo črtico, pred mano je bilo pa še najmanj 20 km gor - dol poti in navišja točka nad 1500 m, sem se močno potrudil, da sem vzdrževal primeren tempo, seveda čim več na noge. Kot sem omenil v uvodu, sem na odcepu pred Kranjsko dolino proti Planini za lesom opazil, da ne snemam več. Spoznanje je povzročilo vse občutke na negativni čustveni skali, navzen se je pa izrazilo v nekaj kosmatih mastnih vzklikih. Po prvem stanju šoka sem ponovno priključil snemanje, saj čisto vsega si pa ne bom privoščil izgubiti. Ko sem doma pregledoval posnetke, sem radostno ugotovil, da sem izgubil lepet kilometrov trase, ki je tako ali tako poznana, že posneta in dobro označena. V frustraciji izgube tracka in somraku sem začel vzpon proti planini Meja dolina, kjer je najvišja točka vzpona, in upal, da me bo zadnja črtica še dolgo razveseljevala. Ko sem prišel do opozorilne table za prepoved kolesarjenja, razen med 15. junijem in 31. oktobrom, sem naletel na novo rampo. Pripravil sem si lučko, oblekel za spust in optimistično izvedel še zadnji del načrtovane poti. Po dolgem, skoncentriranem spustu v trdi temi po Streseni dolini sem prispel na cesto v Radovni, kjer sem zaključil s snemanjem ob 19.18.
Kmalu na poti skozi Radovno proti Bledu mi je prišla naproti Jana ... in vsi smo srečno živeli do konca svojih dni. Tam sem bil, vse sem pojedel in popil ... samo energetskih ploščic nekaj časa nočem več videti. Zaključek

Zaključek

Način, kot sem se lotil trase, zahteva načrtovanje, izkušnje, tehnično znanje vožnje kolesa navkreber in navzdol ter dobro psihofizično kondicijo. Spoprijemamo se z dolgotrajnimi napori, ki jih lahko uvrstimo večinoma kot srednje intenziven konstanten napor, na trenutke pa tudi visoko intenziven napor. Taki dolgotrajni napori na telesu vedno pustijo posledice, zato to pričakujmo in načrtujmo prekinitve oziroma dovolj dolge oddihe. Teren je večinoma neobljuden in odmaknjen od običajni poti, zato moramo biti še toliko bolj previdni in mentalno pripravljeni na vse mogoče izide v številnih situacijah, v katerih se znajdemo preko celega dneva. Še toliko bolj to velja, če vodimo skupino.
Ker je bila trasa Juliana Bike oblikovana tudi za obisk tujih kolesarskih gostov, jim moramo za prijetno in varno izkušnjo predlagati najem lokalnih vodnikov. S tem, in pa z dobrim informiranjem bomo preprečili slabe izkušnje. To sem spoznal, ko sem videl razočaranega in izmučenega Nemca v Trnovem.

Eno od vprašanj je tudi, kje se lahko turni kolesar med svojimi podvigi okrepča, spočije in prenoči. Po mojih izkušnjah je splošna ocena sistema planinskih postojank slaba, ker se zaradi negotovih pogojev obratovanja in nekonsistentne ponudbe ne moremo zanesti na njih takrat, ko jih res potrebujemo. To ne pomeni, da so vse slabe! Nasprotno, pohvale oskrbniku Mihovega doma, oskrbnici na planini Kuhinja in oskrbnici koče ob izviru Soče. Vendar sem bil kot planinec kolesar zaradi slabe izkušnje v negotovosti, kar ni ravno dodana vrednost na planinskem izletu. Rešitev vidim v tem, da se planinske koče dajo v najem profesionalnim gostincem, da služijo svojemu namenu, še posebej tam, kjer je to smiselno zaradi strateško pomembne lokacije (dostop z avtom, veliko tujih turistov, izhodišča na priljubljene planinske cilje). Sam se bom od sedaj naprej vsekakor bolj zanašal na profesionalno gostinsko in namestitveno ponudbo kljub višji ceni, ker mi je kot planincu, ki je izpostavljen utrujenosti, vremenskim neprilikam in logističnim vprašanjem, bolj pomembna tura brez nepotrebnega nezadovoljstva in nekaj evrov več za lepe spomine, kot negotovost. Pri tem ne mislim na visokogorske postojanke, za katere vemo, da so delovni pogoji na njih neprimerljivi s prej omenjenimi kočami. Ni vse v poceni hrani in prenočitvah, kot je bilo v prejšnjih obdobjih planinstva, ko je bila delovna sila prostovoljcev iz društev nepogrešljiva. Populacija planincev se je spremenila in nihče, kateremu je danes planinstvo ena od priljubljenih dejavnosti, ne hodi v hribe varčevat.

S tem zaključujem zgodbo moje tridnevne avanture. Z opravljeno turo sem zelo zadovoljen, saj mi je uspela, kot sem načrtoval. Juliana Bike ima po mojem skromnem mnenju vse potenciale, da se razvije v eno najprestižnejših evropskih turnokolesarskih tras. Upam, da vam bodo opisane izkušnje pomagale pri odločitvi, da se odpravite na izjemno doživetje po krajih, kjer čas teče tako počasi, da se tudi sami z lahkoto ustavimo in umirimo.

Kolesaril, zapisal in fotografiral
Atila Armentano