... magično himalajsko deželo je dokončan
Viki Grošelj
Za dosego vseh štirih skrajnih točk Nepala je bilo potrebnih točno 46 let in dva dni.
Z gorami, rekami, gibanjem zračnih gmot, ledovjem, gozdovi in še najbolj ljudmi je Himalaja mogočna podoba stvarstva. Dotakne se te, ko najmanj pričakuješ. Nepripravljenega te spravi na kolena, iztrga ti dušo in jo dvigne v nedosegljive višine. V istem hipu ti pokaže tvojo lastno moč in ničevost, veličino in nepomembnost, tvojo minljivost na uri večnosti.
Tone Škarja
Zamisel, da bi Nepal, to magično himalajsko deželo, prehodil in preplezal v smereh sever–jug in vzhod–zahod, se mi je porodila pred kakimi desetimi leti. Od takrat sem začel bolj sistematično povezovati že prehojene predele s tistimi, kamor me še ni zanesla pot. Iz potovanja v potovanje, iz etape v etapo. Kot bi zlagal sestavljanko. Jeseni 2019 sem dodal predzadnji košček mozaika, ko smo daleč na zahodu Nepala prehodili pot od Jumle do Simikota. Do končnega cilja, naselja Hilsa na nepalsko-tibetanski meji, je bilo le še pet dni hoje. Zlahka bi jih prehodili, a zdelo se mi je, da bo tako lepo priti sem še enkrat in z zadnjo, le pet dni trajajočo potjo, najlažjo od vseh, dokončati to meni tako ljubo zamisel.
Zaradi covida-19, ki je do temeljev pretresel utečen način življenja na planetu in ga vrgel s tečajev, pa se je ta zadnji košček sestavljanke začel odmikati v negotovo prihodnost. Najprej na pomlad 2020, potem na jesen, pa na pomlad 2021 in še na jesen, ko so se »zvezde le pravilno poravnale«. Četrtega oktobra smo poleteli proti Katmanduju. Zdravnica Dada Kastelic, himalajska soplezalca Stojan Burnik, Ivč Kotnik in jaz. Bili smo izkušeno in uigrano moštvo, saj smo pred tremi leti v enaki sestavi že opravili zahtevni del poti od Jumle do Daulagirija.
S covidom-19 zaznamovani Katmandu me je prijetno presenetil. Praviloma vsi ljudje nosijo maske, tako v notranjih prostorih kot na ulici, brez prisile ali zapovedi. Zunaj je bilo nošenje, zaradi onesnaženega zraka, posledica gostega prometa in neprevetrene doline, v kateri leži to sedaj že večmilijonsko mesto, tako ali tako priporočljivo že prej. Cepljenih je okoli 35 odstotkov državljanov. Med cepljenimi in necepljenimi ni nobenih sporov ali razhajanj. Državljani skupaj z vlado in zdravstveno stroko težijo k skupnemu cilju. Ta je, da se država čim prej in s čim manj žrtvami izvleče iz klešč pandemije.
Trenutno največja težava, ki jih pesti, je za kar 80 do 90 odstotkov manjši obisk tujih turistov, kar je za Nepal, kjer je turizem daleč najmočnejša gospodarska panoga, naravnost pogubno. Na opustelih ulicah Thamela, najbolj turističnega predela mesta, smo le sem in tja naleteli na kakega tujca. Nepal v času covida-19 – kot bi se preselil v leto 1975, v čas mojega prvega obiska dežele.
Potovanje nazaj k ljudem
Tudi vremenski bogovi so bili na naši strani. Brez težav smo poleteli v Nepalgunj, od tam pa naprej na severozahod v Simikot in še isti dan opravili prvo dnevno etapo hoje do Darapurija. V naslednjih dveh dneh smo se povsem ujeli z odlično ekipo spremljevalcev, ki jo je vodil sirdar Asim Tamang. V njej so bili še kuhar in njegov pomočnik, trije nosači kuhinje ter dva gonjača osmih mul, ki so nosile glavnino tovorov. Prava mini odprava dvanajstih ljudi in osmih živali, ki morajo vse, kar potrebujejo na poti, tovoriti s seboj. Zahod dežele je skoraj še povsem brez turistične infrastrukture.
Peti dan hoje smo se s 4560 metrov visokega sedla Nara La zazrli v povsem drug svet. Za nami so ostale zelene nepalske doline, pred nami pa se je razprostrla tibetanska visoka planota v tisočih odtenkih rjave barve. Nad nami je bilo le turkizno nebo, v katero so se zabadali zasneženi vrhovi gorovij Nalakangar in Puparka Himala.
Sestop do obmejnega naselja Hilsa na višini 3647 metrov, ob reki Humla Karnali Nadi, je bil zame kar malo ganljiv. Sedaj mi res nič več ni moglo preprečiti dokončanja mojega daleč najobsežnejšega gorniškega načrta. Dvanajstega oktobra 2021 so me prijatelji, na mostu pred kitajsko mejo, na najbolj zahodni točki zamišljenega križa fotografirali s slovensko zastavo v roki. Tako kot 10. oktobra 1975 na najbolj severni, na vrhu 8481 metrov visokega Makaluja, 1. maja 1991 na najbolj vzhodni, na vrhu 8586 metrov visoke Kangčendzenge, in 18. marca 2017 na najbolj južni, v komaj 90 metrov nad morjem ležečem Jogbaniju na meji z Indijo. Za dosego vseh štirih skrajnih točk prečenja sem potreboval točno 46 let in dva dni. Dodatno vesel, da sem zadnjo dosegel v družbi zanesljivih sopotnikov in prijateljev.
Ob šumeči reki Karnali še pozno v noč nisem mogel zaspati. Strmel sem v zvezdnato nebo nad Tibetom, podoživljal, kaj vse sem v tem dolgem obdobju doživel in preživel v tej zame tako čarobni deželi. Petinpetdeset potovanj v eno najbolj očarljivih držav sveta, 46 let spoznavanja Nepala, 20 odprav na visoke vrhove nepalske Himalaje, osem vzponov na vrhove osemtisočakov, šest snemalnih odprav, 30 trekingov in raziskovanj, skupaj več kot pet let življenja, preživetega v osrčju Himalaje … je bilo eno samo dolgo potovanje prek najvišjih vrhov sveta – nazaj k ljudem.
Prijazno sonce
na turkiznem nebu ...
Vrnitev v Simikot se je – kako značilno za Himalajo – spremenila v intenziven, osupljiv povzetek mojih soočanj z njo.
Skozi prepadno sotesko reke Karnali smo se prebili do doline Limi, skrite v nedrih Tibeta. Prevzela in navdušila nas je z lepimi, samooskrbnimi vasmi, obdelanimi polji, v jesenske barve oblečenimi gozdovi in pašniki. Zasneženi vrhovi nad njimi prebivalcem zagotavljajo obilje vode skozi vse leto. Pester rastlinski in živalski svet ljudem omogočata tradicionalni način življenja, ki ga primesi modernega – v obliki zdravstvene pomoči in gradnje ceste, ki bo dolino bolj povezala s svetom – sočasno ohranjajo in plemenitijo. Veliko budistično svetišče v osrednji vasi Halji tu stoji že od desetega stoletja. Veliko bolj znana Potala v Lhasi ali Tyangboče pod Everestom sta nastala stoletja kasneje.
Črede jakov in divjih modrih ovc se tako rekoč pasejo skupaj in jih človekova prisotnost sploh ne plaši. Več kot štiri tisoč metrov visoko smo se lahko kopali v vročih naravnih vrelcih, na turkiznem nebu pa je sonce tako toplo in prijazno sijalo. Še više, med visokimi sedli Tibeta, smo naleteli na nomadsko družino in njihovo čredo jakov. V šotorih iz jakove volne so nam postregli s tibetanskim čajem. Očarani nad njihovim gostoljubjem smo srkali čaj ob ognju, njegov dim nas je ščemel v očeh, njihov komaj rojeni otrok pa je spokojno spal v košarici ob ognjišču. Kot da bi nam dežela tisto najlepše pokazale šele med vračanjem.
... in naslednji dan dež in sneg
Naslednji dan, ko bi morali prekoračiti le še lahko dostopno, 5000 metrov visoko sedlo Nyala La in sestopiti v Simikot, smo se prebudili v deževno in sneženo jutro. Zdelo se mi je smiselno, da počakamo en dan, da vidimo, v kaj se bo poslabšanje razvilo, a sta me izkušena domačina, sardar Asim in gonjač mul Pema, prepričala, da je smiselno nadaljevati. Na hitro smo pospravili premočene šotore in se usmerili proti sedlu. Le malo nad taborom smo se morali sezuti in prebresti ledeni stranski pritok reke, potem pa dobre volje nadaljevali, misleč, da je to edina malenkostna neprijetnost, ki se nam je na tem potovanju zgodila.
Petinpetdeset potovanj v eno najbolj očarljivih držav sveta, 46 let spoznavanja Nepala, 20 odprav na visoke vrhove nepalske Himalaje, osem vzponov na vrhove osemtisočakov, šest snemalnih odprav, 30 trekingov in raziskovanj, skupaj več kot pet let življenja, preživetega v osrčju Himalaje.
Ne meneč se za vse hujši dež, v katerega so se mešale snežinke in nam ga je vse močnejši veter nosil skoraj vodoravno v prsi, smo uporno nadaljevali. Iz ure v uro, kot v transu, dokler nas povsem premočene in drgetajoče od mraza ni dohitel Asim in povedal, da ima eden od nosačev težave, da otovorjene mule ne morejo naprej, da moramo čim hitreje nazaj in skušati najti kakšno zavetje pred vse hujšim viharjem. Obrniti smo morali na višini 4850 metrov, le kakih 150 višinskih metrov pod sedlom. Zavedel sem se, da je sedaj naša edina rešitev kamnito zavetišče na planini Toling na višini 4150 metrov, ki ga moramo doseči do noči. Če ga ne bomo, se tole lahko zelo slabo konča.
Ni bilo več časa za fotografiranje, pogovor, hrano, pijačo in druge biološke potrebe. Samo hitra hoja navzdol v vse hujši vihar je premočenim telesom dajala nekaj obrambe pred vse hujšim drgetanjem. Padec na spolzkih skalah v umazano ledeno vodo, ki je brbotala okoli nas, ni bil več omembe vreden. Dva sta nesrečnico potegnila ven in samo naprej. Ob reki, ki je medtem močno narasla, nihče niti za hip ni pomislil na kakšno sezuvanje. Po dva, trije, objeti pod pazduho, smo oblečeni in obuti zabredli vanjo in na drugi strani nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo.
Močno načeti smo zadnji hip dosegli nomadske šotore, ob njihovem ognju vsaj za nekaj trenutkov ustavili drget podhlajenih teles, potem pa naprej v prihajajoči mrak. Mokra snežna odeja je vse bolj rasla. Še petkrat smo do kolen in čez smo brodili po naraslih ledenih rekah in potokih, ki so se zaradi intenzivnih padavin pojavili na naši poti. Prsti na rokah so dreveneli, na nogah so postajali brezčutni s stopali vred, a tik pred nočjo se nam je vsem uspelo zateči v tako želeni lodž na planini Toling. Sila umazan, a kolikor toliko suh prostor, ki ga je skušal vsaj malo segreti majhen štedilnik, kurjen s posušenimi jakovimi iztrebki, se nam je zazdel čista prispodoba nebes. Če ga ne bi dosegli in bi morali noč povsem mokri in iztrošeni preživeti zunaj na mrazu, pa tudi čisto prava nebesa ne bi bila prav daleč.
Prisluhniti svarilom narave
Blažje omrzline na prstih nog in rok, poškodovano koleno in zametki pljučnice so bili naslednje jutro majhna cena za to, da smo se izvlekli. A težav še zdaleč ni bilo konec. Zunaj je bilo že pol metra novega snega in še naprej je snežilo kot za stavo. Gonjača mul Pema in Taši ter sirdar Asim so se odločili, da živali brez tovorov skušajo spraviti do vasi Dzang in jim tam najti hrano in zavetje. Pozno zvečer se je Asim prebil nazaj do nas in povedal, da jim je uspelo, a tudi spodaj v vasi je ogromno snega. Na pol pospravljeni pridelki na poljih so uničeni. Za ta letni čas nenavadno silovit in nepričakovan vremenski preobrat je presenetil tudi domačine. Tako naglih in uničujočih vremenskih ujm ne pomnijo niti najstarejši prebivalci.
Ob tem sem se zavedel, da se v zadnjih letih zaradi podnebnih sprememb dobesedno pred mojimi očmi spreminja celo tako mogočna pokrajina, kot je Himalaja. Izginjajoči ledeniki, prek katerih so vodile stoletne poti, vse hujši zemeljski plazovi, ekstremna neurja … Najvišje gorstvo sveta je tokrat v le nekaj urah pokazalo svoj lepi, a tudi strašni obraz. Svojo očarljivost in milino, obenem pa svojo veličino in uničujočo moč. Brez tega, da resno prisluhnemo svarilom narave, nimamo kaj dosti možnosti za naprej.
Tretji dan je še vedno snežilo. Jasno je bilo, da brez mul nimamo nobenih možnosti za kakršen koli premik in da bo tako tja do marca prihodnje leto, ko bo sneg morda le skopnel. Do takrat pa bi morali verjetno pojesti kakšnega od številnih jakov, ki so se v globokem snegu tiščali ob naše kamnito zavetišče in silili vanj.
Šele četrti dan se je zjasnilo. Sredi dopoldneva se je, kot kak angel iz nebes, na steptan, improviziran helidrom, na katerega smo s pepelom zarisali veliko črko H, spustil helikopter. Pilotiral ga je mladi, a izkušeni pilot Sadžval Četri. V treh poletih je v Simikot varno evakuiral nas in še osem domačinov. Tam smo izvedeli, da je to silovito, nepredvideno neurje samo na našem območju zahtevalo več kot sto smrtnih žrtev, nekaj deset domačinov pa je še pogrešanih.