Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Molitev šerp uslišana

Slovenske novice - Drago Perko: ... preživela sta po čudežu 

ka.pzs.siLEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.

Pavel Dimitrov je bil leta 1965 član druge jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo Skupaj z Antonom Sazonovom Tonačem bivakirala pri minus 30

Image
LJUBLJANA • Med Slovence, ki so se zapisali med legende alpinizma, sodi tudi 83-letni Pavel Dimitrov. Danes živi na Bregu pri Žirovnici, otroštvo pa je preživel na povsem drugem koncu Jugoslavije, ob meji z Bolgarijo. »Moj oče je služboval v Sloveniji, kjer je bil v Škofji Loki podoficir Jugoslovanske ljudske armade. Bil je del planinske enote, ki je pozimi z mulami in topovi odhajala na Sedmera jezera in tam imela vaje. Moja mama pa je delala v tovarni pletenin Almira v Radovljici. Skupaj sta se peljala na vlaku, kjer sta se tudi spoznala! Vlak je bil poln, oče je stal poleg deklet, ki so sedela. Moja mama je kihnila in začela iskati robček, da si obriše nos. On pa je dostojanstveno opazil, da je mama v zadregi, segel je v žep in ji ponudil sveže odišavljen robček. Hotela ga je vrniti, pa je rekel, gospodična, to je za vas. Tako je med njima preskočila iskra,« Pavel zelo slikovito in doživeto pove, kako se je začela skupna življenjska pot Frančiške Črnologar s Hrušice in očeta Aleksa Dimitrova iz Lisine v Srbiji, ki sta se spoznala na vlaku v času očetovega služenja vojaškega roka na Gorenjskem.

Od pripravnika do člana

Pavel je odraščal v kraju Božica na jugoslovansko-bolgarski meji, kjer je družina živela do leta 1951, ko so se priselili na Jesenice. »Z odličnim uspehom sem končal bolgarsko osnovno šolo, male mature pa mi ni bilo treba delati,« doda in ob tem poudari, da se je potem družina naglo vrnila domov. Na Hrušico, kjer je Pavlov stari oče, Franc Črnologar, imel svojo hišo. »Stari oče je padel skozi luknjo, ko je hranil konja,« se spominja. Vse se zgodi z razlogom! Pavel je najprej v Sloveniji naredil malo maturo, potem pa se vpisal v metalurško šolo ter se izučil za strugarja. »Pri stari mami na Hrušici je stanoval Alojz Korez iz Slovenske Bistrice. Bil je zelo dober planinec, alpinist malce slabši, ker je imel zaradi delovne nesreče na desni roki samo palec in še del prsta, da je lahko svinčnik držal,« nadaljuje Dimitrov, ki ga je prav omenjeni gospod navdušil za gore, tudi na Triglav ga je peljal. Med letoma 1953 in 1964 se je Pavel izobraževal in šolal: najprej je leta 1953 postal pripravnik in čez dve leti član Alpinističnega odseka pri Planinskem društvu Jesenice. Dve leti pozneje je postal tudi član Gorske reševalne službe Jesenice, leta 1964 je opravil izpit za gorskega vodnika. »Veliko sem hodil v gore, plezal sem. Očitno pa je bilo, da sem bil nadarjen. Zato sem ponosen, da sem bil dobrih deset let pozneje že izbran v himalajsko odpravo,« se ozre v leto 1965, ko je že postal član odprave JAHO II, ki je bila druga jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo.

Vodja odprave moral domov

Image
Trajala je od 5. avgusta do 14. decembra 1965. Cilj odprave je bil 7902 metra visoki Kangbačen, najbolj vzhodni del Himalaje Nepala. V odpravi so bili Jože Govekar (vodja), dr. Jože Andlovic (zdravnik), Marko Butinar, Ciril Debeljak, Pavel Dimitrov, Metod Humar, Zoran Jerin (novinar), Ljubo Juvan, Anton SazonovPavle Šimec, Tone Škarja in dr. Andrej Župančič (zdravnik). »Malce čudno je bilo, ker je moral Jože Govekar, uradni vodja odprave, nazaj v Jugoslavijo. Bil je privatnik, pa se je začelo nekaj čudno plesti okoli njegove firme. Hoteli so mu vse podržaviti ali pa zapleniti. Zato se je vrnil v Jugoslavijo, vodstvo pa je prevzel dr. Andrej Župančič, sicer sin Otona Župančiča. Z Andrejem sem pred tem veliko plezal, tudi v Durmitorju smo bili skupaj. Ob koncu odprave nam je dal jasno vedeti, da imamo še teden dni časa do monsunskega deževja. Zato je padla odločitev, da poskušamo še enkrat priti na vrh,« se spominja. Sprva sta Metod Humar in Ljubo Juvan skupaj s šerpama Gjurmijem in Dordžijem priplezala na koto 7535 oz. 7538 metrov na Zahodni Kangbačen ali Jalung Ri. Potem sta se na pot podala Anton Sazonov Tonač in Pavel Dimitrov. »Z nami so šli še trije šerpe, eden od njih se je hitro vrnil. Razmere so bile zahtevne, sneg in mraz. Če bi sestopila, bi se vrnila v tabor 5, tam prespala in odprave bi bilo konec. Midva s Tonačem pa sva lagala, da sestopava, a ni bilo tako! Tisti entuziazem te vleče naprej. Za vsako ceno hočeš narediti, nekaj doseči. Šerpi, ki sta ostala z nami, sta pokleknila in molila, da bi naju srečala pamet in sestopila. A sva s Tonačem vztrajala in izkopala bivak, lisičjo luknjo. Tako sva bivakirala vso noč pri 30 stopinjah pod ničlo. Zjutraj sva ugotovila, da ima Tonač precej hujše ozebline kot jaz, zato je sledil sestop. Tonaču je potem doktor celo odrezal prst. Če mu ga ne bi, bi lahko ostal brez roke,« se spominja Pavel, ki je s Tonačem bivak postavil na nadmorski višini 7800 metrov, dobrih 105 metrov pod vrhom. »Res sva bila neumna, da sva se šla to bivakiranje. Imela sva srečo, da sva živa prišla dol. Tonač je težko hodil, komaj sva prišla do tabora 3, tam naju je pričakal dr. Jože Andlovic. Ko ga je Tonač zagledal, je padel na kolena pred njim in rekel: zdaj sem pripravljen, da crknem,« dodaja Pavel, ki pove, da je dr. Andlovic poskrbel za Tonača, skupaj sta ga zgrabila in zvlekla v šotor, tam je dobil infuzijo, potem pa sta dr. Andlovic in Dimitrov dežurala do naslednjega dne in mu dajala piti brozgo, da je nekako naslednje jutro stopil na noge in se spravil do tabora 1. Od tam pa so ga do baze nesli na ramenih, dva dni pa je pri sestopu v dolino, tako Dimitrov, jahal jaka, tibetansko govedo. »Vse skupaj je bilo tole čudo božje,« pripomni naš sogovornik.

Večkrat nagrajen

Dve leti pozneje je bil Dimitrov član odprave na Pik Lenin (7134 metrov). Sovjetska zveza je ob 50-letnici oktobrske revolucije organizirala alpinijado, množično plezanje na ta sedemtisočak. Ob tej priložnosti so povabili plezalce takratnih socialističnih republik, vabilo so prejele evropske socialistične države, tudi Jugoslavija. Na vrh gore je od 14. do 17. avgusta po dveh dovoljenih smereh priplezalo več kot sto alpinistov. »Uspeh odprave na Pik Lenina. 14. avgusta so se povzpeli na vrh Ekar, Mahkota, Lipovškova, Ščetinin, 16. avgusta pa Blažina in Dimitrov,« se je glasila brzojavka, ki je 18. 8. 1967 iz Oša v Kirgiziji romala na uredništvo Dela, poslal pa jo je novinar Ante Mahkota, tudi sam član jugoslovanske odprave. To je bil tudi uradno prvi osvojeni sedemtisočak alpinistov tedanje Jugoslavije. Že 14. avgusta so se na vrh povzpeli Barbka in Peter Ščetinin iz Ljubljane, Franc Ekar iz Kranja in Ante Mahkota iz Ljubljane, 16. avgusta pa še Sandi Blažina iz Izole in Pavel Dimitrov z Jesenic.

Image
Velja omeniti, da je bil med letoma 1979 in 1983 tudi načelnik Gorske reševalne službe, med letoma 1983 in 1993 je bil predsednik Planinskega društva Jesenice, kjer se je izkazal kot dober gospodar in skrbnik. V svoji bogati karieri je prejel številna priznanja, nagrajen je bil z zlatim znakom Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Jugoslavije ter častnim znakom Gorske reševalne službe.

Vse skupaj je bilo čudo božje.

Ureja muzej

Dimitrov je rad plezal, najraje pa v družbi Marka Butinarja. »Malce pred tem intervjujem sem govoril z njim. Po rodu je iz Brežic, spoznala sva se v Alpinističnem odseku Jesenic, več kot 90 odstotkov vzponov sem opravil skupaj z njim,« doda Pavel, ki danes v domači sobi ureja svoj muzej. »To je moja soba,« ponosno pove, v prostoru pa kipi od spominov in dosežkov, vsaka ped sobe pa ponuja svojo zgodbo.

Drago Perko  

Slovenske novice, 25.01.2021
Molitev šerp uslišana, preživela sta po čudežu

2 komentarjev na članku "Molitev šerp uslišana"

Miro Koder,

Pavel še na mnoga leta. Lp!


Žarko Rovšček,

Verjetno je med pripovedjo Pavla Dimitrova prišlo do nesporazuma med njim in avtorjem članka v Slovenskih novicah. Naveden je namreč napačen podatek, da je se je moral vodja odprave Kangbačen 1965 Jože Govekar-Jozva vrniti nazaj domov v Jugoslavijo, zaradi težav v svojem domačem podjetju. Govekar je bil namreč ves čas na odpravi in se je skupaj s Tonetom Sazonovom - Tonačem 3. 12. 1965 kot zadnji vrnil domov, potem ko sta razrešila finančne težave odprave. Že na začetku, po prihodu moštva v Nepal, se je odprava soočila z nepredvidenimi podražitvami. Govekar je zato ostal v skupini štirih (poleg njega še Andlovic, Butinar, Jerin), ki je v Daranu čakala na telegram o zagotovitvi dodatnih sredstev iz domovine. V primeru negativnega odgovora, do česar na srečo ni prišlo, bi se skupina res morala vrniti domov, saj bi bilo denarja za vse premalo. V tem času je krenila na pot proti bazi izvidnica, za njo pa še glavnina. Vodenje odprave je začasno prevzel dr. Andrej Župančič. Po snidenju vseh članov vključno z "zaščitnico"v bazi, pa je vse do konca vodil odpravo Jože Govekar. Podrobneje v Govekarjevem poročilu o odpravi v PV 1967/1 , str.15. Več o odpravi pa je objavljeno tudi v knjigi dr. Jožeta Andlovica, Kadar boš na rajžo šel. Dnevnik Himalajskega zdravnika - Kangbačen 1965, Postaja GRS Tolmin - PD Tolmin 2018, ki je še vedno na voljo za naročilo na naslovu Postaje GRS Tolmin.

Žarko Rovšček

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27531

Informacije

Informacije