Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Matterhorn

Slovenec - Charles Gos: ... čez Zmuttski greben 

Charles Gos – Prevedel J. Gorin

Na Matterhorn čez Zmuttski greben

Vzpon čez Zmuttski greben velja poleg Furggenskega za najtežji in brez dvoma tudi najveličastnejši dostop na Matterhorn. Prepričani smo, da sledečega opisa ne bo bral z užitkom od prve do zadnje vrstice samo planinec, ampak vsak, kdor ima le malo poglobljen smisel za prirodo. Saj je po mnenju dr. Kugyja prav ta opis najlepše literarno izčrpano planinsko doživetje. Sicer pa, naj govori delo samo zase.

Želja naju je obšla na vrhu Dent Blanche-a.
S tega vrha je zmuttska stran Matterhorna bolj privlačna kot od kjerkoli. Orjaški zid šine iz kaosa črnikastih skal in snežišč, se skrivi v mehkem objemu ledenika in se vrže neposredno kvišku ter pošilja daleč v nebo divjo ost, ki jo krase ledeni stolpi in skalne ploče. Grebeni, ki vihrajo v goro, so jasni in čisti. Nobena stvar ne moti. Ni nepopolnosti, nad katero bi se spodtikalo oko. Z neke vrste estetično naslado uživaš prizor strahovite granitne gmote, katere harmonična lepota spominja na titansko skulpturo kakega okrušenega klasičnega torza.

Z vrha Dent Blanche-a sva sestopila čez snežnobeli greben. V isti meri, kot sva midva prihajala niže, je rastel zmuttski Matterhorn. In, ko sva se ustavila med cvetlicami sredi rušnatih pobočij Schönbühla, je postal strašen, preteč in privlačen hkratu. Večerna svežina je ublažila dnevno pripeko. Toda želja po gori se je zagrizla v najini mladi srci. Razumela sva se.

Noč je prihajala in objemala dremajočo goro. Zvezde so se igrale v gubah njenega odsevajočega snega.
Z obličja v obličje sta se gledala Matterhorn in solnce. Mehki večerni mrak je spremenil jasni nebesni svod, ki je ležal proti solnčnemu zatonu, v zlit čad. Zadnji solnčni žarek je vrgel svoj ognjeni snop. Senca je počasi naraščala in je s pomirjujočo črnino pregrinjala grozečo goloto prepadov. Stopala sva vkreber k bivaku pod zmuttskim grebenom.
Lepota te ure je zaklenila najina usta. Začudena sva opazovala večno isti ritus spoja med svetlobo in senco. Ali pozna najvišji duhovnik v pričakovanju božje vizije kakšno stvar, ki bi mogla človeka bolj in svetejše pretresti?
Vsemogočno je zrastla v tej uri v nama strast po borbi.
Za danes je najina naloga lahka, kajti vzpon k bivaku je dejansko prej sprehod kakor tura. Ni pleza kot k italijanski koči ali k staremu zavetišču pod švicarskim grebenom. Votlina, ki jo iščeva, čepi nekje ob vznožju prvih skalnih grebenskih stopenj. Kakor hitro sva prestopila zgornji del zmuttskega ledenika, približno na kraju, kjer se njegovemu odcepku pridruži tiefenmattski ledenik, sva odločno zapustila široki, zaledeneli svet in krenila proti vzhodu. Prideva v divjo dolino, ki uklepa v svojih ledeniških grobljah majhen, povsem nedolžen in čisto bel ledenik. Malo nama je mar, ali hodiva po skalah ali po snegu. Brez težave si utirava pot in slednji korak naju bolj približa gorskemu obronku.
Tedni trdih vzponov, ki sva jih skupno preživela in dalje nazaj marsikatero poletje, so zvarili najino mladost. Še pravkar je mojega prijatelja in mene pretresla vizija Matterhorna. Toda to notranje razburjenje je bila slabost, ki je razpršila najino silo. Pa kmalu sva se zopet znašla. Čutila sva, da sva močnejša, zgrabila naju je temna sila, ki je izhajala iz te gorske zemlje, katero človek tako bore malo pozna. Ne vem, če sem jaz edini, ki je to poizkusil, toda često je vzpon med ledeniškimi grobljami in snežišči vzbudil v meni višje občutje kot veselje pri plezanju ali sreča na vrhu.
Tam gori čutimo vse drugače. Fantaziji, ki je nekoliko razdražena, se pridruži neizogibni lirizem. Je to ali veselje spremenjenega bitja, ali pa ostra napetost duše v borbi. Toda tudi tukaj spodaj, v senci gore, ima naporna hoja čez grušč svojo poezijo. Ali ni večer pred vzponom hkratu že tudi začetek duševnega nagona, ki nas vodi na vrh? Ali ne bomo jutri želi plačila za trud? O, ti sladki trenutki, ko nas preseneti večer na poti k bivaku, medtem, ko tako neugnano korakamo dalje; pleča se šibe pod nahrbtnikovo pezo, roka stiska hladni cepin.
Tako sva stopala vkreber; zaupljivo sva se prepustila slučaju. Saj sva dobro vedela, da bova že kje steknila pomol, kjer se bova zleknila za to noč, če bi slučajno ne našla bivaka. Nenadoma pa se mi je zazdelo, ko sem preiskoval skale, ki so postajale vedno višje, da vidim nedaleč od naju majhen zid, ali bolj točno simetrično zgrajen zid, ki je bil naslonjen ob previs in je z leve puščal prosto nekakšno črno luknjo. Gotovo je bil to naš bivak. Poklical sem prijatelja in, kot bi trenil, sva bila na cilju.
Takih resničnih bivakov, ki so jih zgradili kot zavetišče za plezalce tisti, ki so si prvi upali gor, je čedalje manj videti. Niso več za naš čas. Mar se ne bi mogel meriti razvoj alpinizma po napredku, ki je spremenil ta trda zatočišča alpskih pionirjev v čedne koče, na katere dandanes naletimo skoro povsod, na grebenih, ledeniških grobljah in na zadnjih zelenicah. Primitivno pribežališče je izpodrinilo preveč preprosti bivak, in koča, opremljena z vsem komfortom, ki si ga moreš misliti, je pregnala nekdanji zasilni refugium. S tem je izginil eden največjih gorskih čarov, in človek, ki mu ni treba več zastavljati vseh moči svoje volje, nima pojma o intimni duhovni zvezi med človekom in gorskimi tlemi. Trdim, da plezalec, ki prebije noč pod morensko skalo ali na ruši sredi divje ravni, kjer ima za zglavje le vrv in nahrbtnik, prodre globlje v lepoto gora in prej prodre v njihov pasivni življenjski ritem kot pa plezalec, ki spi v koči. Če pomislimo na dobo, ki je ovenčala prve plezalce s slavo, potem bomo pojmili poezijo bivaka in polnost sreče, ki jo tam najdeš celo v najtišji preprostosti. Tisto malo zavetišč iz onih starih časov, ki jih poznam, je v meni zapustilo globlji dojem kot najbolj udobna koča. Seveda s tem nikakor ne mislim trditi, da koča nič ne koristi. Nasprotno, koče so zveza med goro in dolino, brez njih bi mnogo ljudi ne poznalo sija vrhov in veličastnosti gora. Počasi podirajo ta predsodek, ki dela iz alpinistov ljudi posebne vrste in jih prikazuje kot ljubosumne in egoistične čuvarje višin.
Stari lev Aleksander Burgener nama je nekoč dejal: »Gresta pa že gor pod zmutski greben? – Potem takem se bosta čez noč pri meni oglasila.«
S tem je mislil: – Prenočita v zmuttskem bivaku. Jaz sem ga zgradil pred dvajsetimi leti, na predvečer dneva, ko smo skupaj z Mummeryjem osvojili Materhorn od te strani! –
Bivak na Schönbühlu je bil pravi paradiž v primeri s tem. Tu je bilo samo kamenje, ničesar drugega: ob vznožju gigantske gore votlina, ki je samo en meter visoka in leži na širokih pločah. Od nikoder iz daljine ne moreš tega bivaka opaziti, je preveč del gore same.
Ni studenca v okolici. Podričal sem se s cepinom k malemu ledeniku, napolnil klobuk z ledom in ga nesel v obeh rokah kakor kuhinjski lonec. Po najini stari navadi sva spraznila nahrbtnika, razložila vsebino po skali in razporedila breme z ozirom na prihodnji dan.
Z ledom napolnjeni kuhalnik sva pristavila k špiritovemu plamenu in Jan, kuhar, ker je slučaj tako nanesel, je moral premisliti, kako nama bo pripravil večerjo. Ura je bila polna tihe, veličastne vedrine. Večer je napočil, ves mlačen in poln prosojnih senc; z ametistno barvitostjo je potrosil rajdo gora. Oba sva se vsedla in gledala. Nič več nisva govorila.
Tako blizu Matterhornove podlage sva bila, da nisva mogla videti vrha. Prav nad nama je ležalo široko kamenito pobočje, prerezano in nagubano z ozebniki in žlebovi; nosilo je belo perjanico snežnega grebena. Zgornji deli šije so se oblikovali v silovit stolp, črn in preteč, na redko poprskan s svetlimi snežnimi lisami, in od italijanske strani, od italijanskega grebena, ki je predstavljal eleganten in razkosan obris, so padali ledeni prepadi v globino, nad njimi pa so kipeli skalni lanci, polni preteče zmaličenosti. Neprestano so tam drveli plazovi in kamenje v globine. Za zarezo Col du Liona je sledil razkošno dvignjeni Dent d'Hérens. Strašna ledena gmota, skoz katero so se vlekle pravilne riže visečih ledenikov, je odsevala v senci, kljub bledoti svojega večnega snega. Sklanjala se je globoko dol in se družila z belo ravanjo tiefenmattskega ledenika, čigar skrajni, najvišji robovi so se dvigali prav do naju.
Matterhorn in Dent d'Hérens. Ničesar ni bolj različnega kot prizor teh dveh gora. Če greš iz Zermatta naokrog čez Breuil, Valpelline in Col d'Hérens, potem misliš, da je cela vrsta vrhov šla mimo tvojih oči, dočim si v resnici krožil samo okrog teh dveh orjakov.
Če dospeš na Col d'Hérens, posebno po monofoniji ferpécleške visoke ravni, te dojem, ki ga prejmeš, zgrabi. Nad globoko zajedeno, samotno in ledeno dolino se dvigata Horn in Dent strahovito, liki dve nepremični sfingi: Horn kopen in gol, črn in razkosan – s svojo ostjo iz razklanega granita izziva nebo na boj; Dent, ki poklanja tišini tega zapuščenega sveta čudovito vitkost svojih ledenih robov, skoz katere se vlečejo plave žile, naguban kakor srebrn ščit, v katerega so vdelani seráki, veličastno lepi, podobni krhkim kristalnim skulpturam, pa strašni kakor smrt.
Medtem, ko sva stopala proti bivaku, je toneče solnce zadnjikrat obsijalo vrhove. Zdaj je bila noč, zelo bleda, negotova noč, ki je komaj mogla zabrisati zlate odseve, ki so še ležali na obzorju. Neka zvezda je svetila nekam rdečkasto. Zdelo se je, da se iz globine Zmuttske doline, odkoder se je valila temota senc, poslavlja gosta noč po robu temu zlatemu plamenu, ki je bil vendar tako daleč in tako visoko.
Skale in ledeniške groblje so se zmračile, sneg in led pa sta nasprotno pod črnim plaščem temine privzela videz čadaste lahkote. Ni bilo več mogoče vedeti, do kam so se dvigali zidovi gora in kje se je začenjalo nebo. In pod zvezdami, ki so se potapljale iz enega obzorja v drugo, so spali veliki, bledi ledeniki. Bili so podobni zamrzli površini kakega samotnega jezera. Mrmranje njihovih podzemskih voda se je dvigalo in polnilo tišino. Človek bi mislil, da sliši globoke utripe gorskega srca ...
Nenadoma je prekršilo zamolklo, vztrajno vršenje nočni mir. Nasproti naju, za temnim zastorom, se je zrušil niz serakov na Dent d'Hérensu. Plaz je divje zagrmel čez ledena pobočja navzdol, se razlezel po tiefenmattenskem ledeniku in tam umrl. Hrušč padca je počasi postajal slabotnejši in je končno utihnil popolnoma. In zdaj spet ni bilo okrog naju ničesar več razen sanjavih glasov, ki so polnili tišino te noči ...

Bridek mraz naju je stresel.
Nisva imela nič lesa, ker sva bila mnenja, da je ta luksus v velegorju nekoristen in da predvsem zelo obremenjuje. Pa vendar moram priznati, da bi oni večer kaj rad čepel ob svetlem, plapolajočem ognju. Morda bi zapela celo kakšno pesem in pri tem tiščala roke k ognju. Zdaj pa sva molčala. Svečana tišina, ki jo človek vselej najde v sebi ob nekih urah svojega življenja, ko se samega sebe v polni meri zave, je oblikovala v nama neko globoko notranjo polnost. Potrebovala sva tega miru in počitka.

Ko sva se dvignila, da bi odrinila v votlino, je nenadoma vzplamenel nekakšen rdeč sij na drugi strani grape, v smeri proti Stockjeju. Drgetal je, se manjšal in nato ugasnil. Kdo neki je bil pri tem skrivnostnem plamenu, ki je ob tej uri po teh višinah blodil okrog? Tihotapski znak? Morda karavana, ki se je zakasnila v sestopu proti Zermattu? Nisva odgovorila, da bi si ohranila senzacijo občutja, da se nahajava sama; sama in slaba v tej globini prepadov, v tem nočnem niču, polnem oblik brez sleherne zveze, v tem kaosu granita, več kot tritisoč metrov visoko ...

Ali niste prepričani vi vsi prav tako kot jaz, da so molčeče noči velegorja prav tako lepe kot noči v puščavi ali na daljnem morju?
Najine priprave za bivak so bile kratke. Gorko sva se oblekla in, ko sva ležala zleknjena na pločah, sva odvila vrv in jo navila okrog nog. Nahrbtnika sta nama bila za zglavje. Naglo sva pozaspala, se s pleči uprla eden ob drugega – bila so vsa okorela od mraza, ki je žehtel iz te skalne dupline. Na granitu sva ležala in nizki svod naju je pokrival z granitom. Vladal je vlažni zrak podzemskih duplin, ta vznemirljiva okorelost, ki domuje v skroviščih, odkoder je pregnana svetloba. Toda bila sva v varstvu dveh matterhornskih skal, in to nama je za srečo bilo popolnoma dovolj. Spala sva od vsega srca kakor dva otroka.

In v tej noči se mi je sanjalo, da sem še otrok, in da ležim v svoji posteljici, pokriti in postlani z mehkim platnom; moja mati se je sklanjala čezme in mi molila naprej božanske besede običajne molitve: »Ljubi Bog, stori, da bom prav priden, bodi jutri pri meni, kakor si me tudi današnji dan varoval ...«
– – – – – – – – – – – – – – –

Mraz naju je zbudil in segnal iz jame. Zunaj je še vedno ležala noč, bila pa je že bolj bleda in bolj plava; na slabotnejšem lesketu zvezda in na ledenem vetru, ki je drvel nizko pri tleh, se je že dalo slutiti, da svitanje ni več daleč. Čutila sva se kakor spremenjena, in medtem, ko je v kuhalniku vrela čokolada, sva izvajala brez vsakega reda nekaj telovadnih vaj, da bi spravila uporno kri spet v kroženje. Izvedla sva še zadnje priprave. Navezala sva se. Svetilka je gorela. Čas za odhod je prišel.
V čisto kratkem času sva izgubila bivak izpred oči. Srce nama je burno bilo, bila sva kakor na begu. Za seboj sva pustila kup skal, ki ga je najina navzočnost za hip oživila.
Mislil sem nazaj na enak odhod v tej isti okolici, ob koncu neke zvezdne noči, tej enake. Bili so štirje hrabri možje, ki jih je čudovit notranji nagon gnal proti špici: Mummery, Burgener, Petrus in Gentinetta. Njih skupne energije so premagale strahovite zapreke gore, na katero od te strani še ni bil dospel nihče. Tako se je zmagama Whymperja in Carrela pridružila še Mummeryjeva zmaga. Tudi on šteje zdaj med velike osvojitelje gora.
Kako brez pomena je prav za prav domišljavost nas alpinistov sedanjega časa, napram takim ljudem, saj smo mi prav za prav le epigoni.
Samo oni so imeli zaslugo, samo oni so prestali plameneči boj z goro, ki jo je branila pošast, pošast nepoznanega. Človek napreduje, pošast se umika. Človek pridobi en meter, pošast izgubi dva. Človek se dvigne ob enem oprimku, toda pošast stoji zraven in preži pri naslednjem prijemu na polici, v žlebu, v kaminu. Povsod je hkratu, strahovita in preteča. Toda človek se ne da zbegati in se dviga vedno višje, in na špici, na najvišjem oltarju, jo potepta smejé na tla, ponosen na svojo zmago.
Ker pa tega nepoznanega za nas več ni, je vrednost naših zmag v znatni meri zmanjšana. Ker je že šel neki človek pred menoj tu gor, zakaj potem ne bi mogel še jaz iti? Tako se preskušamo v boju, polni zaupanja in polni drznosti »drugih«. Kaj radi verujemo v svojo moralno vrednost, če vemo, da je že nekdo drugi šel isto pot in tako dokazal, da je prehodna.
Ledenik. Sedelce v ledeniški groblji. Drug, širši ledenik. Beli valovi se dvigajo proti prvim stopnjam Matterhorna. Podobni so nepremični močvari, ki je v tisočletjih okorela ob skalah, katere je obdajala. Kakšna daljna in kaotična epoha je tisti čas, tisti davni čas, ki še ni ustanovljen in ugotovljen v človeškem spominu. Že ob tistem času je morala orjaška gora, ki je bila nagrmadena na razvalini, katera zdaj predstavlja Matterhorn, metati svojo senco daleč ven na razburkano površino voda. Že tedaj je strašila mračna piramida v zapuščenost tega sveta, podobna silovitemu prstu, ki se s preroško kretnjo dviga proti nebu.
Čutila sva to goro, ne da bi jo videla, čutila sva, kako visoko nad nama mogočno vlada v noči s svojo silovitostjo. Teža njenega granita naju je polnila, polnila naju je teža njenih stoletij. Slutila sva, da je bila sklonjena prav blizu nad naju, ki sva bila slaba in plašna. Sklonila sva glavi in uprla pogled na vesino, pokrito z zrnatim snegom, v katerega sva morala s trdimi stopi udarjati stopinje. Mehki plamen najine svetilke je plesal nad snežiščem. Krog naju sta lebdeli noč in tišina. Nenadoma nama je zaprla pot nekakšna skalna zapreka. Tu se je začel pravi Matterhorn. Iz previdnosti sva počakala jutranjega mraka.
Počasi so padali svetlobni siji z zvezdnatega neba. In v isti meri, kot so se širili bledi in zelenkasti svetlobni odsevi po zemlji in po nebu, so ugašale zvezde druga za drugo. Zdelo se je, da sta nebo in zemlja vsa pijana v tej želji po luči.
Koj, ko se je zasvitalo, sva spet odrinila. Ko sva izstopila iz nerodnega žleba, kjer sva imela dovolj opravka, sva se držala v smeri zasneženega ostrožnega konca, nato pa sva kolovratila čez gruščnato pobočje, ki je čudovitemu ledenemu grebenu temelj. Pri polni dnevni svetlobi – solnce sicer še ni vzšlo – sva dosegla s snegom pokrito šijo. Na robu proti Tiefenmattenu se je dvigala skala. Na drugi strani je ležal prepad ledu in snega, bel prepad, posejan s svetlobo in senco. Solnčni žarki so začeli valoviti, polzeli so obotavljaje se navzdol, vzdolž zidov. Matterhornski ledenik je ležal razgrnjen v globini, poln motne beline, poln pravilnih zarez v svojih seraških zidovih, ki so sijali modro kakor žile. Še globlje je ležala Zmuttska dolinica in daljna ravan. Megleni kosmi so se vili in vrtinčili tam, ljubki v jutranji sapi. Veličastno so se vzpenjali mischabelhornski vrhovi v čisti zrak. Vrh Doma, ki se je drzno odražal od zelenega nebesnega ozadja, je sijal kakor rubin. Oči so bile oslepljene od tolike beline in od tolikega prostora. Oči so se zapirale in se nato zopet odpirale, polne opojenosti. Zdaj sva poznala opojenost vizije.
Solnce je moralo priti do roba obzorja. Zdelo se je, da dobrodušno ogleduje zemljo, preden bo nadaljevalo svoj lok. Severovzhodni greben gore je odrešil svojo pretečo šijo v vžigu drhteče luči. Ko je solnčna luč vzšla in preplavila razkosane skale, so drsele kaplje luči preko opustošenih robov, v katerih so se bile zajedle blede sence. Bilo je kakor kak zmagoslavni pohod. Prepadi so se spreminjali pod sijem tega ognja. Krasili so se z novo lepoto. In smrt, katera je tu gori na moč krvava in zdrobi človeka, ki pusti od harmoničnega telesa le še grd ostanek, ta smrt se zdi slavna. Iz globine teh, od solnca obsijanih in molčečih prepadov pa se je dvignil krik po življenju.
Šla sva, skrbno držeč se v ravnotežju, po rezi sneženega grebena. Sneg se je svetlo lesketal. Hreščal je pod ugrizom žebljev. Proti zmuttski strani se je bočil daleč ven čez prepad krhek »ledeni čuvaj«. Solnčni žarek se je igral s temi nagubanimi, kot igla špičastimi ledenimi stolpi. Voda je že krožila. Nekako grgranje je odtekalo pod ledom.
Od Zermatta gledan spravlja ta beli greben geometrične proporcije gore v ravnotežje. Privzema k svojemu profilu neko žensko ljubkost, ki je v nasprotju z brutalno lepoto gore. Preprost, kakor izgleda, valovi nežno in čisto kakor grški marmor.
Ne vem, ali je to moj planinski ponos ali ljubezen, ki jo čutim za svobodo, ali morda tudi sreča samotnega potikanja po gorah in dolinah, ki mi daje prepričanje, da govore gore ljudem močnejšo govorico kot katerakoli druga pokrajina zemlje. Pašnik in gozd, ledeniška groblja in grušč, ledenik in skala. Tu gori nas pretrese in prevzame na nov način, je drug del našega jaza, ki se tam javlja. Gore, ki tistemu, kdor nima vpogleda, kdor ni vpeljan vanje, nudijo le divji in obupni prizor, postanejo za nas na ta način polne neke tolažilne poezije.
Celo uro sva hodila po tem grebenu brezgrajne beline. Vsak korak te užitka polne hoje naju je bližal gorski steni, ki je bila v resnici strašna za pogled. Sneg je z zadnjim jezikom lizal nogo pomola, ki je zapiral dostop na greben. Razumela sva, da se je tu v resnici začela prava resnoba Matterhorna. Od zareze v pomolu sva videla naslednji pomol, za njim tretjega, četrtega. Prišla sva do »žandarjev«, ki so zastavljeni kot prva uganka na potu k vrhu. Lepo so stali pred nama, čudoviti ostanki nekdanjih fantastičnih stolpov; nekateri so bili pokvečeni in grdi, drugi vitki, harmonični in špičasti, neke vrste stolpički v senci velikega cerkvenega zvonika. Zbujali so spomine na pretekla tisočletja, ti kameniti stolpi, ki so postavljeni ob vznožje matterhornske stene. Svojo življenjsko silo so črpali iz geologičnih premikov, ki so se vršili davno pred invazijo ledenikov in gozdov, davno pred severnim jelenom in mamutom.
Za trenutek naju je nenadni prehod iz snega v skalo zbegal, nato pa sva neugnano nadaljevala s plezanjem. Nisva mogla misliti na to, da bi te granitne orjake napadla od spredaj. Prečkata sva prvega in obšla druge, zdaj viseč nad zermattskim prepadom, zdaj gvozdeč po kakšni polici zmuttske strani. Te prve težave so se izkazale vredne najinega sna.
Pri spoju grebena z bregom Zmuttskega žleba sva se ustavila. Skale so bile pločaste, torej pripravne za počitek. Majhna opojenost se naju je lotevala in naju navduševala: mrzlično razpoloženje ob bližnji borbi, o kateri sva slutila, da bo trda, in veselje nad srečnim začetkom.
Daleč nad naju ven je ležal izbočen strahoviti zmuttski prepad, razparan po orjaškem žlebu. Pod nama se je širil konec tega žleba v polnem solncu. Solnce je stalo visoko. Preplavljalo je Zmuttski ledenik. Številni potoki so križali kot svetle riže rumeno enoličnost travnatih pobočij.
V globini se je zbudil Zermatt. Vijoličasti dim se je mešal z lahkimi meglenimi kosmi, ki jih solnčna luč še ni bila pozlatila. Zdelo se je, da mlečnobela Visp objema belo liso cerkve. V speči vasi je bilo tiho, ura je bila še preveč jutranja in zgodnja.
Tudi pašniki so ležali še pusti in prazni. Živina je še prežvekovala v stajah Stafflelalpe. Midva bi rada slišala praznično zvonenje srebrnih zvonov, toda dolina je bila preveč oddaljena in pregloboka so bila brezna. Človeški vrvež ne seže na Matterhorn.
Nestrpno sva pričakovala, kakšna bo nadaljna pot. Po nekaj metrih sva stopila iz solnca v senco. Bila sva sredi žleba. Kam zdaj? – Bojazen vzbujajoče vprašanje se je javilo na najodločnejši način. Preskusila sva vsak pomol, vsak žleb, vsako steno, vsak prostorček in povsod sva naletela na isto učinkovito strmino, na isti geološki ustroj, ki je kazal človeku skoro gladko skalo, katera je imela zelo malo robov in je bila kaj malo hrapava. Nisva mogla misliti na to, da bi šla po žlebu dalje. Bil je prevlečen s sivim ledom, ki je bil proti sredini vedno bolj debel in izbočen ter je sivozeleno odseval. Šija se je vzpenjala s strmino, o kateri si bil prepričan, če si jo gledal od spodaj gor, da je nemogoče čeznjo. Mučna izbira nama je bila torej prihranjena, ena sama rešitev se nama je vsiljevala, ker naju nista ne greben ne žleb mikala; bila je stena v sredi med obema. Zvedela sva kasneje, da se pleza lahko po šiji žleba, ne da bi človek naletel na kake večje težave – ta pot da je celo najzložnejša in najlažja. Ko sva enkrat sklenila in se odločila, sva napadla steno.
Ta Zmuttski žleb! Je to božansko in peklensko čudo hkratu! Nikjer, na nobeni drugi gori celokupnih Alp, nisem našel takega mesta, celo, če zložim lastnosti najslavnejših vrhov in jih premislim: Aiguille Verte, Grépon, Dent Blanche in ... Ne, Matterhorna ne gre primerjati z drugimi gorami, to bi bilo zanj ponižanje. Saj je vendar en sam in njegovi žlebovi nosijo njegovo posebno posebnost. Ali pa sploh odgovarja beseda žleb tej grapi z njenimi raztrganimi, ledenimi robovi? Ali ni to bolj poč, razprta rana, ki izvira bogve od kakšnega strahovitega skalnatega udora v daljni davnini? – Žleb je ozek, skoro dihati ne moreš v njem, stisneš se v njegove temne kote. Toda ta žleb tu – je mnogo več. Je eden glavnih znakov gore, leži široko in odprto, lahko bi mu dejal mala dolina, ki visi nad prepadom.
V isti smeri, kot sva prihajala više, je postajala skala bolj mrzla. Roke so s trudom vzdržavale zvezo s skalo in stena se je vzpenjala vedno bolj strmo. Res, da si lahko dvignil glavo in vrgel boječ pogled proti višinam, videl kljub temu nisi nič, razen te stene z zelenkasto ledeno skorjo. Morala sva se vzpenjati, ne da bi sploh kaj črhnila, morala sva pritiskati premrle prste na skalo, povzemati vrv in spet iti dalje. Navpično plezanje in plezanje v cikcaku sta naju privedli v višino, s katere sva spet lahko dosegla greben. Hitro sva ga zapustila, da sva znova dospela na rob.
Kakor globina vodá, tako nas omotijo tudi prepadi. Treba je le malo in že slišiš klic kake nimfe, ki vleče z magično zvijačo plezalca v grapo. Pod njim leži Matterhornski ledenik, ki je postal zelo majhen; vanj se steka žleb. Obronek je bil tako strm, da oko ni moglo iti za njim. Videl si nenadoma nekakšno trebušino in nato ničesar več. Pogled se ni mogel ustaviti, odpočiti, in ni našel nikjer opore; zdrsnil je naravnost dol na sijočo sneženo ravan. Močna svetloba je metala od spodaj gor snežni odsev prav v to visoko krajino. Senca, v kateri sva se mudila in premikala, je trepetala in drhtela, polna svetlobnih valov.
Že pred dobrimi leti je prišel Guido Rey s svojimi vodniki na isti kraj. Prišlo nama je to na misel, ko sva ogledovala nepristopne skale, ki jih je slavil ta pesnik, in iz spoštovanja pred njim sva molčala, da ne bi kalila tišine, ki je bila sprejela vase njegove besede.
Ker se je zgornji del žleba zožil, naju je prisilil, da se približava bodisi njegovi globini, ali pa da kreneva na njegovo šijo. To poslednje je bilo brez dvoma najbolj pametno; saj bi bila prava blaznost poskušati se na tej ledeni vesini, ki naju je že sam pogled nanjo pretresal. Ledeni veletok je nudil strahovit in popačen prizor. Strahovit plazilec, zaprt v ledeni ploči, pripravljen, da s silnim pustošenjem plane iz svojega skrovišča v dolino. – Kamenje, ki se je bilo odtajalo, je brenčalo mimo najinih ušes kakor toča krogel. Zadevalo se je ob ledeni hrbet obokane reke, a ga ni skoro niti oprasnilo ne. Ta nevarnost, ki sva ji bila izpostavljena in ki je vedno bolj naraščala, čim bolj se je dvigalo solnce, je zadostovala, da sva se podvizala. Končno sva dospela do izvora najinega žleba. Nazobano skalovje je branilo vrh. Neka škrbina nama je pomagala naprej. In nenadoma, čez dober meter, sva iz mučnega životarjenja v senci in mrazu, dospela na solnčna pobočja tiefenmattenske strani. Kako popisati to steno z žlebovi in grapami razrezano, ki se z enim samim skokom potopi prav dni v tiefennmattenskem ledeniku in, ki jo na vzhodu omejuje krhka silhueta italijanskega grebena?
Svetloba in senca sta delili steno. Na strani svetlobe je bilo gibanje; voda, kameniti udori, trepetanje vročice, na senčni strani nepremičnost in tišina. Sneg je bil tam bledikast in je kazal preteč izraz. Zdelo se je, da se plazi okrog deviških zidov duša gore, ki mori ljudi.
Nekakšna nagnjena pločasta polica je štrlela nad nama in bila piramidni špici za bazo. Tam gori je bil torej zadnji vrh, tako blizu in tako daleč hkratu! Lahko sva ga videla in ga složno opazovala. Priklicala sva si vročo borbo, ki sva jo pravkar dobojevala, v spomin, kjer je bilo upanje reja najine duševne sile. Vedela sva, da se je špica dvigala nad temi pretečimi skalnimi zidovi in da se najino pričakovanje ni moglo več varati.
Ta zadnji zalet obvladuje skrivnostni gorski svet. Je sinteza teh božanskih prepadov, teh ledenih grap, teh skal, teh fantastičnih grebenov. Je čudovita stavba, zgrajena s polno radodarnostjo v ritmu nadčloveškega stila, po božji zamisli. Tako stoji tu, pustošen in pereč, tegoben, ves prenapolnjen z večnim mrmranjem stvari, skoro zamišljen. Za divjim granitom njegovega obokanega čela pa leži plava, nepredirna temina neba.
Napadla sva od spredaj. Po žlebu se nama je to zdelo skoro lahko. Solnce naju je opajalo. Razburjeno sva plezala preko pločad, poči in polic. Ura je bila ugodna. Velika nevarnost, da bi padalo kamenje, še ni pretila. Toda obdrgnjene gladke, bele skale, potresene s prahom in pokrite z razbitinami, so pričale o kamenju, ki popoldne nepretrgoma frči preko roba. Vedno bolj in bolj sva se bližala obronku zadnjega stolpa. Italijanski greben je bil tako blizu, da sva se vprašala, če bi ne bilo boljše, ko bi se vzpela nanj. Vendar naju je zdravi razum pred tem početjem očuval. Nato naju je privedla hoja v poševni smeri spet nazaj na rez pravega Zmuttskega grebena, ki sva ga bila pri iztoku žleba le na hitro prečkala.
Zdaj je prišlo napeto plezanje nad najglobljimi prepadi, ki jih poznajo Alpe: na severu omotična zermattska stran, na zahodu tiefenmattenski ledenik globoko v prepadu, iz katerega sva pravkar izstopila.
Grebeni so se združili v snegu in skali. Midva pa sva stopala brezskrbno, opojena od občutka sreče, ki je izhajala iz drago odkupljene zmage. Sveži zrak z vrha naju je bičal.

Nenadoma pa, prav ko sva preplezala neko skalo, je vzrastla tik pred nama posvečena silhueta: križ.
– – – – – – – – – – – – – – –
Vrh je bil samoten in zapuščen.
Sivi kamenčki in skalni drobci so prekrivali velike, okorne, rdečkasto sijoče ploče. Snega nikjer. Ledeni vrhovni tron švicarskega grebena je končal trdo pod streho italijanske špice. Samo nekaj ledenih kosov je viselo s pločnih robov daleč ven čez prepad.
Možic, ki so ga bile zgradile častitljive roke prejšnjih časov, je bil ob vznožju velikega železnega križa kar nekam preveč skromen in zapostavljen. Vendar pa moram priznati, da mi je na tem kraju njegov zastavni lik ljubši od pretresljivega prizora božjega mučila.
Čemu bi delali iz Matterhorna križni tempelj? Gotovo je bila vera gorjancev, ki so ga postavili, preprosta, prava in resnična. Občudujem jih, pa jih v tem zadnjem ne morem razumeti. Religiozna lepota gora – in posebno lepota vrha kot je Matterhorn – vpliva na našo fantazijo jačje in vzbuja najsvetejša čuvstva, ker je ta lepota živ izraz Boga. V dolini harmonira star križ na razpotju sijajno s svojo okolico, z značajem pokrajine. Toda tu gori, na samotnem vrhu, sredi velikega ljudstva gorskih orjakov, križ bolečin skoro izgine pred sijem neba in zemlje.
Na zarjavelem stebru in na črnikastih ramah so pustili vodniki in plezalci svoja imena v spomin. Tudi ogenj iz neba je tod zaznamoval svoj obisk. Kaj lahko se ugotovi, kam je bila udarila strela. Kateri pevec gora pa nam bo zapel o peklenskem plesu vetrov in snega, megle in viharnih noči, katere od časa do časa trgajo mnogobarvni električni plameni? Tako daleč proč, tu gori ob matterhornskem križu.
Z blagoslovom tega križa je legendarna aureola te kolosalne gorske silhuete, ki grozi Valtournanchi, obledela. Prej so se tresli ljudje od strahu, kadar je fantom gore drsel preko doline in razprostrl svojo senco prav do hišnih vrat ter nenadoma zatemnil luč na solnčnih travnikih. Žene so umolknile in otroci so se prenehali igrati.
Danes pravljica izginja. Velika siva pošast nosi križ, in življenje se ne ustavlja več v svojem toku. Religiozno čuvstvovanje gorjancev, ki žive raztreseni po sosednih vaseh, dobiva izraza v tej majčkeni, skoro nevidni črni pičici – Kalvarija, ki se izgublja v nebu.
Megleni kosmiči so pluli tako nalahko in dimasto nad italijanskim prepadom, da sva videla skozi te premične tenčice zeleno globino doline. Povsod drugod pa je bila strahovita in gola praznota. Nad mirujočo razpetostjo ravnin je ležalo kakor daleč je neslo oko, raztegnjeno in na videz popolnoma plosko nebo, polno nekakšne mračne, temne modrine. Nebo ni bilo ne vodoravno ne izbočeno. Bilo je samo še plavo, tako neskončno plavo, da si izgubil občutje barve in jo ponižal na vlogo gole dekoracije. Jasna polnost svetlobe je blažila obrise gora in vzbujala predstavo vijoličastega ličila na okamenelih gorskih obrazih. Zelena barva travnikov se je mešala s temnejšo barvo gozdov. Hudourniki so razkrivali nepričakovane čeri in srebrne krivulje. Neutrudljivo so privajali ledeniško vodo rekam in nevidnemu morju naproti.
Gore so stezale okope predgorskih lancev daleč predse kakor široke tace. In zdelo se je, da skozi te tisočere korenine z njih skalnimi žilami polje prav do najvišjih vrhov sila zemeljskega življenja. Modrikaste polsence so določale globoke zareze dolin. Temnejši grebeni, pritisnjeni ob kristalno nebo, so predirali fino motnost bledih barvnih tonov. Barve so postajale proti obzorju vedno redkejše, tako dolgo, da so se nazadnje izobličile v krog, ki se je brezbarvno zlil v prostoru.
Vendar prizor tako mirne in grandiozne lepote ni bil čisto brez sleherne motnje. Proti solnčnemu vzhodu, na koncu zemlje nagromadena, je lebdela nepremično gosta siva tenčica, čudna prikazen v tem siju luči. Trdovratno se je vedno znova vračal pogled tjakaj. Uganil je, da se nahajajo pod obližasto gromado oblakov italijanske ravnine.
V okolici Matterhorna, nad ledeniki in nad vsemi snežišči, je sijalo solnce v kovinskem lesku. Na daljavo pa se je zdelo, da je led nekam bolj siv in dimast, kakor radi nekakšnega zrcaljenja v zraku. Iz prepadov se je valil molk s finim, komaj zaznatnim vonjem po razgretih skalah. Omotil naju je z mešanico strahu in radosti. Ekstatična tišina je vezala zemljo in nebo. Človeku se je vsiljevala misel na morje, na vse preveč tiho morje pred viharjem.
Nenadoma me je obšel čuden čutni dojem, ki je moral izvirati iz neke okultne, nepojmljive sile. Najin vzpon od bivaka do vrha, skoz fantastični žleb in skoz tiefenmattenski prepad, se je v meni s silo zvoka spremenil v simfonijo, katere viharni razvoj je predstavljal faze najinega vzpona in združeval v sebi vse najine razgibanosti. Odkod mi je prišla ta glasba? Po kakšni čudni sorodnosti je dobila lepota gledanega svoj izraz v melodiji? Doživljal sem zvoke, hkratu pa sem tudi z naslado vsrkaval z zamaknjenimi očmi pred nama razprostrte barve. Še danes, ob tej uri, se mi zdi – ne da bi mogel kdaj obdržati motive v sebi – da slišim Largo najvišjega, zadnjega vrha: tako daleč proč od zemlje, nebesom odprt, kakor veličastno mirna himna, podobna mrmrajočemu vpraševanju orgel in hkratu nežna kakor otroški glas ...
Sedela sva oba molče in vsa zatopljena ter se naslanjala na železni križ. Šumna brezskrbnost med vzponom čez zadnji greben naju je nenadoma minila. V nama je vstalo drugo bitje. Kaj bi to moglo biti? Podvojitev ali individualnost? Prebujenje skritih višjih čutov? Vstajenje jaza božanskega izvora? – Na vsak način je bil ta trenutek edinstven. Na marsikaterem drugem vrhu sva ga skušala priklicati nazaj, pa brez uspeha. Zakaj morajo biti celo naše najlepše ure tako kratke, in naš spomin nanje zamračen z obžalovanjem? – – –
Najina vedra ekstaza se je podaljšala. Skoro sva pozabila na višino 4500 metrov nad morjem.
Nisva se obotavljala pri izbiri smeri za sestop. Tik ob nama je zdrkaval italijanski greben v globino. Skalni lanec, ki se niža v smeri proti Breuilu, je prizval v spomin še neutešeno željo, ki se naju je lotila zvečer na Dent Blancheu.
Mar ni bil to zgodovinski greben? Ne bi li mogla tu sleherna skala pripovedovati o sijajnih borbah, o porazih in zmagah, prvih nič manj lepih kot drugih? Mar ni bilo to hrapavo polje slave, na katero so se drznili osvojitelji? Mar ni bil to konec koncev Matterhorn sam?
Kakšna preteklost! Iz sprevoda mrtvih jih je prišlo nekaj, ki so se smehljali: Jean Antoine Carrel, stari borec iz Valtournanche, divji in trmoglav, žrtev dolžnosti, padel na Matterhornu. Dobrodušno se smehljajoči Michel Croz, čigar plava bluza je na vrhovih vihrala v vetru, padel na Matterhornu. J. J. Maquignaz z resnim, sanjavim obrazom, s prizanesljivim smehljajem, žrtev dolžnosti, padel na Mont Blancu.
Meynet, l'abbé Amet Gorret, nato mračni trio treh mladih Angležev z nasmehom, ki trga srce! ...
O, ubogi mrtvi, ki se smehljate v tem jasnem poletnem jutru vrhu te gore! ... Kakšna čudna procesija prikazni, ki se vale mimo v slepeči svetlobi višin! Dajte, da izgovorim vaša imena z blagodonečimi zlogi, dajte, da izkopljem iz grozovite preteklosti vaš bridki nasmeh … in vrnite se nato nazaj v temnejši mrtvaški sprevod, vi junaki prvih vzponov! ...
Nahrbtnike sva oprtala, cepine pritrdila z vrvnato zanko ob bok, vrv solidno zategnila. Tako opremljena sva začela sestopati.
Prepad se je odprl že po par korakih. Prva vrv se je odražala od temnih skal, bela kot rezilo. Bila je pritrjena v razpoki in je nenadoma izginila, sledeč trebušastemu čoku gore. Uganil je človek, kako visi v zraku in se maje. Drug za drugim sva izginila, z rokami trdno držeč pritrjeno vrv. Ploskoma sva gvozdila z nogami ob steno. Telo sva držala vodoravno ter bingljala sem ter tja.
Medtem, ko sva se tako borila v granitu, se je bil dvignil veter in prepeval v gorskih robovih.
Že čez par hipov sva bila pri »lestvi«. Majhna, pletena lestev, ki pomaga pri pasaži pretečega previsa. Veter jo je majal sem in tja. Ko sva se previdno upala nanjo, se je začel veter igrati tudi z najino težo in naju je zibal ter butal ob skalnati zid. Bilo je to guganje približno 2500 metrov nad prepadom, igra, katere žrtvi sva postala oba. Kako bi se tudi ustavljal in upiral človek norostim matterhornskega vetra?
Hitela sva navzdol od skale do skale, čez police in skoz kamine. Zavedala sva se svoje spretnosti in zaupala v varnost. Duša je ostala na stežaj odprta vsem doživetjem sestopa. Saj je bila najina najbolj goreča želja, da spoznava Matterhorn ne samo od zmuttske strani, ampak vsega, kar ga je. Ta sestop je podaljšal zanos ekstaze, ki se na vrhu še ni bila končala.
Mislim, da sva porabila prav toliko energije za to, da sva se postavila tem novim zaprekam po robu, kakor zjutraj v tiefenmattenskem žlebu. Bil je ta sestop prav tako lep kakor kak vzpon. Najina duša se je vzpenjala, vzpenjala neprestano kvišku in telo, ki je drselo navzdol, se je polnilo vedno z novo silo.
V teh svečanih urah se najlažje prepričaš o fizični rezervi sil in o neskončni sili duhovnega dviga, o sili, ki jo ima človek. Je to kakor bi se človek viharno polastil dejstva, da se je v polni meri zavedel samega sebe. Ali bi bilo prebujenje duše v tem višjem, skoro onostranskem bivanju, brez vsakih umetnih pripomočkov, po tem takem resničen prestop meja čutnega sveta? Notranja tišina odtehta vso zunanjo spoznavo. Nevarnost in smrt sta podjarmljeni. To pa se pravi po mojem živeti.
Pod strahovitim stolpom zaključnega vrhunca se je začenjal graniten greben, ki se je nenadoma strmo končaval: »razkorak«. Skalnata razpoka loči goro od strešnate rame Pick Tyndalla. Na misel ti pride, da se je nekoč v hudi jezi zarezala brazda v Matterhornovo čelo. Skok naju je vrgel na rob rame, ki ima ploščat greben podolgaste oblike. Sneg je pokrival greben in dušil hreščanje najinih korakov. Šla sva počasi in uživala po vseh teh urah napornega plezanja ta prožna, s snegom obložena tla. S čudovitega razgledišča na Pic Tyndallu so zdrsnili pogledi v tiefenmattenski prepad, kjer sva odkrila sledove izza dopoldneva: nekaj v sneg vsekanih stopinj, neko značilno steno in na belem, vitkem grebenu majhne pičice, sledove najinih korakov. Kako daleč se nama je zdelo vse to! Daleč, kakor spomin, nad katerega se rad skloniš in, ki ga rad znova prikličeš predse.
Bilo je ob treh popoldne. Solnce se je bilo okrenilo in je zdaj obsevalo goro. Veter je še vedno močno in enakomerno pihal, vmes pa so bila dolga brezvetrja, med katerimi se je vlegel na naju vročični val. Čudna sprememba je preokrenila ta praznik luči v viharno predigro. Videla sva, kako se je proti jutranji strani gosti zid, ki je bil nagromaden ob neskončnost svetov in, ki je doslej nepremično počival, zdaj počasi dvigal, se gubančil in se pripravljal, da plane nad Matterhorn. V hipu se je zamrenila od jutra do večera plava prozornost neba s svetlini čadom in je pridušila solnčni sij; bilo je kakor dih na šipo. Pokrajina je privzela mehkejši videz, sneg se ni več zrcalil. Kmalu so se od premikajočega se oblačnega zidu odtrgale divje zastave, ki jih je veter napihoval, in ki so valile čez razgibano nebo preteče sence.
Zdaj sva vedela, kaj naju čaka. Položaj je bil resen. Ker pa sva vedela, da bova morala sestopati v viharju, je najino zaupanje le še bolj narastlo. Matterhornske skale so nama vdahnile svojo silo in svojo neupogljivost. Veselega srca sva šla dogodkom naproti.
Na skrajnem robu grebena sva morala varovati, pokrivalo povleči preko ušes in zavihati ovratnik; zdaj se je namreč privalil vihar na vso moč divje in bučeče. Na mah je postala svetloba bolj pepelnata, zidovi so se zamračili in prepadi so se napolnili s polsencami. Istočasno pa se je vlegla na skale ledena megla, ki je prišla iz negotovih daljin. Med naju in neskončnost svetov postavljena, je omejevala najino obzorje. Začudene oči so se izgubile v megli, potem, ko so videle poveličanje toliko in toliko obzorij, dolin in ravnin. Megla je morala biti precej debela in gosta, saj se je zdelo, da bo solnce vsak čas ugasnilo.
Megle so neprestano butale ob drzne čeri. Metale so se grozeče kakor z rezili nad naju ter požirale s svojo neodoljivo poplavo skalo za skalo. Od vseh koncev in krajev so prihajale. In druge, rjave, goste megle so se valile iz globin kvišku z usodepolno počasnostjo, ter se družile z gornjimi, bolj rahlimi. Tako združene so tvorile mračen zastor, ki so ga sunki vetra gugali sem in tja. Od časa do časa je prodrl vrh skoz to svinčeno gromado. V rahli kopreni je postal neresničen, zdelo se je, če si pogledal skoz omotični ples megla, da se maje. Nevidne gorske kavke so krožile krog naju. Njih ostri kriki in njih peklenski smeh so prihajali iz polnega grla. Zdelo se je, da je potuhnjeni veter segnal ptiče iz njihovih gnezd v matterhornskih skalah ven v viharni metež.
Sestopala sva čez veliki greben brez odmora in oddiha. Sleherni strah sva morala pregnati. Dolgo časa sva drsela od pomola do pomola, z ene stene na drugo, iz enega kamina v naslednjega.
V tem viharnem metežu je vplival na naju pasivni molk skale. Res so bile impozantne, te temne granitne skale s svojim grobnim mirom. In vendar se je zdelo, da družijo skale v sebi ves trušč elementov.
V resnici je bil le veter, ki je tej veliki okameneli gori pel svojo pesem. Spev vetrov pa je izviral od mnogih obzorij, od svetlih in razgibanih nebes, od dežja in snega.
Skrivnost življenja je zgostila vse skrivnostno na tem najinem sestopu. Zidovi so naraščali in se na nerazumljiv način daljšali prav v oblake. Počasi naju je presunil rezek mraz. V objemu megle so se prevlekle skale s tenko plastjo gladkega ledu. Okorni prsti so nerodno tipali za oprimki. In vrv, ki je bila prvotno le mokra, je postala okorela, ker se je bila vlaga strdila. Teh dogodkov se nisva bila nadejala. Lepoti svitanja in jutranjemu miru sta sledili sila viharja in besneče divji večer. Zamislil sem se nazaj na Tiefenmattensko vesino, ki sem jo videl kakor v sanjah ob izstopu iz Zmuttskega žleba: Senca in svetloba, ki sta pomenili življenje in smrt v prirodi. Senca je bila na moč preteča. Duša gore, ki mori ljudi, se je plazila ob prepadih in ob bledikastem snegu. In zdaj se je ta senca razprostrla in se polastila celega Matterhorna. Mar nama je usojeno, da križava kje pot usodepolnega skitalca? Tistega, ki hodi po grapah, koder se ljudje smrtno ponesrečijo? Ali bova živa in zdrava dospela pred nočjo do koče? Le upati in zaupati sva smela. Niti trohica strahu se ni ukradla v najini srci – – –
Luč se je naglo nagibala. Nad oblaki je mineval veličasten dan. Tu in tam se je zlomil nalet megla. Potem so megleni zagoni preplavili greben in so prišli z breuilske strani na tiefenmattenski rob, kjer so močni sunki vetra čistili prostor. Sem in tja so se pojavljale svetle luknje, ki so sprostile kakšno v ledu ležečo črno skalo, ali pa prikazale žlebove in rebra s sneženimi gubami, skoz katere so se vlekli sledovi kamenitega udara. Nato je začel viharni veter spel tuliti. Bližal se je na čelu novega meglenega tropa. Pa ta je bil manj potuhnjen. Preden se je spravil na Matterhornovo glavo, se je bil potikal po cvetočih gorskih travnikih in gozdnih jasah. Njegova dežnica je bila prenasičena z aromatičnimi vonji.
Znova naju je zgrabil veter in naju divje stresal. V najrazličnejših položajih sva tičala na razkosanih stenah. Na ta način sva čakala, da so ti zlobni sunki vetra odvihrali mimo naju.
Glavni boj pa se skoncentriral okrog vrha. Veter je napadel megle. Presunljivo svetlo in glasno je pihal v tisoč kamenitih rogov svoj heroični marš. Vse je drevil pred seboj, trgal luknje in se pritiskal k skalam. Bitka je postala strahotna, ker je bila njena enostavnost tako čudovito blazna. Ta enostavnost je obstajala v vedenju obeh nasprotnih sil. Ena tresoča se in bučeča, druga molčeča in pasivna, obe pa elementarni: zrak proti skali. Demonični glas orkana je rastel ob večnem molku materije.
Tako je moral govoriti glas ob prazačetku, takšna je motala biti glasba nastajanja, kot izrazna sila najvišjega stvarnika. Volja se je javljala morda v melodičnih valovih, in beseda se je utrjevala počasi, s svojimi silovitimi zvoki je stapljala vse v gigantske dobe. To muzikalno stanje še neoblikovanega je lebdelo v negotovem dnevu nad zapuščenimi vodami in je vzbujalo še neustvarjene in bodoče oblike. To stanje pa je že imelo v sebi korenine svete umetnosti, kateri je bilo namenjeno, da bo za Eola in antičnega mithosa tako čudovito cvetela. Takšna, kakor tu, ob tej uri, pa je morala biti glasba ob času geneze. Glas se je dvignil proti Matterhornu na ta viharni dan. Spet je našel silo svoje mladosti. Strahovite tožbe, ki so polnile te snežene pokrajine in skale, so uničile vsako človeško čuvstvovanje. In kljub temu se je zdelo, da nosi to globoko, viharno bučanje v sebi vse solze, vse bridkosti in bolečine narodov.
Midva, slabotna, molčeča in stoična človeka, sva neugnano sestopala. Pritiskala sva se k drhtečim skalam. Nisva se več mogla razumeti v viharju. Toda čutila sva drug za drugega, da sva živa. In močna sva postala ob tej misli. Bilo je, kot bi šla vzdolž ob stopniščih orjaškega amfiteatra v kakem pravljičnem mestu na dan dirk, medtem ko množica oproščenih orjakov iz polnega grla s tulenjem daje duška svoji zadovoljnosti in pošilja bodrilne krike zmagoslavja proti nebu.
Kar izgine pod najinim korakom skala. Prepad je zazijal; vrv je visela ven, tja v lepko meglo. Dospela sva do »Grande Corde«.
Nenadoma pa so kot na čarobno znamenje utihnili vsi kriki. Globoka, svečana, skoro religiozna tišina je nastala. In v tem težkem molku so padle velike bele solze skoz sivino …
Snežilo je ...
Snežilo je. Veter je vrinil pavzo in negotovo obstal na robu prepadov, kot bi pustil snegu, naj pada. Ta tišina in ta sneg sta bila podobna femati v simfoniji.
Pritrjena vrv je visela brez življenja z nekam nervoznimi drgeti v praznini. Povsem mehanično, kot pri vrveh više zgoraj, sva se spustila v prepad. Z enega konca na drugega se nisva mogla videti. Toda drgetanje vrvi je pričalo, da se tovariš bori tam v negotovem. Čisto dobro se je razločilo rezko škripanje žebljev ob steno, dasi je bila 35 metrov visoka.
Ko sva bila skupaj ob vznožju prepada, sva se naslonila na skalo in se posvetovala. Najina prva misel je bila misel začudenja; začudila sva se nad tem, da vidiva drug drugega še živega, da lahko skoro mirno kramljava, potem, ko sva toliko časa hodila s smrtjo na isti vrvi. Začudenje nad mirom v tej globeli, ki je predstavljala nekak grebenski temelj, kjer veter ni razsajal, ker se mu je mudilo, da ojači udarne valove, ki so vihrali proti vrhu. Gosto je snežilo. Snežinke so bile velike in goste. Tkale so bele tenčice. Ledeni okraski so se nama delali na pokrivalih in na raskavih volnenih nogavicah. Na rdečkaste in premražene roke so nama sedale snežinke in se počasi topile.
Resnost položaja se je poostrila. Zdaj se je še sneženi metež, za ta letni čas nenavaden, pridružil nevarnostim megle in vetra. Začela sva se posvetovati o smeri, katere se bova morala držati, kajti prav tako ta stran Matterhorna kakor tudi zmuttska, sta nama bili popolnoma neznani. Nenadoma je utrgala in razgrnila megla tik pred nama veliko luknjo. Je li to prepad? Ali morda najina pot? Po vseh štirih sva se splazila preko orjaških, lepkih plošč proti tej luknji v prostoru, skoz katero je lila trudna svetloba, in uganila sva, da je pod nama prepad. V umazanih, žalostnih barvah se je prikazala globel Valtournanche. Vsepovsod je čepel mrko in mračno večerni mrak. Majhna bela cerkev na pobočju onstran doline je najbrž klicala k molitvi. Kar najgloblje sva doživela vso nemirno bojazen te temne pokrajine.
Prav tako hitro, kakor se je bila razgrnila luknja v megli, se je že znova tudi zagrnila. Zabasal jo je veter, ki je vlekel za seboj nove rajde meglá.
Čeprav sva zagledala gostoljubnejšo zemljo skoz belo razgibanost snega, je vendar že ta nagli pogled napolnil najini srci z bridkostjo. Bolj sva se čutila osamljena kakor prej na zapuščeni gori.
Zdaj pa sva se morala na vsak način izvleči iz zagate. Ker je visela »Grande Corde« za nama in se je pred nama odpirala praznina, potem je bilo najbrž možno sestopati vzporedno z grebenom, morda kakih 40 metrov pod njim. Odrinil sem na poizvedovanje, seveda dobro zavarovan z vrvjo. Prodiral sem po nekakšni močno nagnjeni polici, na kateri je bilo vse polno limanic in najrazličnejših nevarnosti, vse zaradi tega, ker je bila pokrita s svežo sneženo plastjo. Porabil sem vso dolžino vrvi in še vedno nisem mogel ničesar odkriti. Priznati moram, da mi sneženi metež pri tem ni šel preveč na roko, in da sem se moral pošteno potruditi, če sem hotel obdržati telo v ravnotežju. Končno pa sem našel na polici pod previsom 2 do 3 metre kopne skale. Rahle sive riže in zglajena mesta so pokrivala kamen. Ta znamenja so me popolnoma prepričala, da se nahajam na pravi poti. Zagvozdil sem se, vrgel vrv okrog skalnatega nosu in pozval tovariša k sebi. Potem sva šla naprej.
V snegu, vetru in megli sva sestopala mimo naslednjih skal, drsela navzdol po pritrjenih vrveh in zmagovala nove zidove. Premikanje je postalo mehanično in povsem instinktivno. Brez strahu sva se mogla zanašati na dober nos, kakor se sploh pogosto zanašamo pri psu na dober nos. Človek, ki ostane sredi elementarne prirode sam sebi prepuščen, najde v najglobljih globinah svoje duše, daleč za razumom, tako prirojeno bogastvo, da bo v velegorju ali v zapuščenosti pragozda šel proti svojemu cilju ne samo z željo, da bi ga dosegel, ampak že tudi z gotovostjo, da se bo ta, v njem oblikovana želja tudi izpolnila.
Hitela sva. Ko sva preprečkala neko pločado, sva zagledala zanemarjeno in razpadajoče ogrodje stare koče. Bilo je obrobljeno s finimi sneženimi pasovi. Spet sva bila daleč proč, čutila sva, da je konec sestopa blizu. Še zadnja ploča, nato sva zagledala na skalnem hrbtu štirioglato silhueto koče. Zmagoslavni krik se nama je utrgal iz prsi. Hitro ga je odnesel veter, ki je že bil pomešal svoj spev s spevom poznega večera.
Koča je bila prazna. Najini koraki so predramili okorelost molčečega prostora. Nerodno sva šla preko tega zamolklo donečega tlaka. Ko sva se razvezala in odlagala nahrbtnika, sta se nama razgrela od solnca ožgana in od viharja premražena obraza. Okorni prsti nama niso nič kaj radi služili. Ko sva odložila vrv in jo položila na tla, kjer je ležala vsa mokra in zamrzla, siva in s prstjo zamazana, nisva mogla drugače, kot s hvaležnostjo se spomniti vseh uslug, ki nama jih je izkazala. Komično je, kako zelo so alpinisti navezani na posamezne predmete svoje opreme, brez katerih ne bi mogli hoditi po gorah. Kdo od njih bi mogel utajiti skrivno nagnenje za svoj cepin, nahrbtnik, ali celo za svoj stari klobuk?
To, kar tu pripovedujem, ni smešno. Vendar se jih bo mnogo kljub temu smejalo. Mnogo pa jih bo, ki bodo rekli: Prav ima. Ljubiš svoj cepin, ljubiš svojo vrv, paziš nanju z dobrohotnostjo in skrbljivostjo. Veliko bolj varnega se čutiš, če imaš pri sebi svoj stari cepin, kot pa, če imaš novega, izposojenega. Naše simpatije so na ta način zvest odraz stvari, ki zavzemajo svoja mesta v našem življenju. –
Prižgala sva kup suhega lesa. Ko sva izvršila vse male opravke, sva prišla k ognju, da se poveseliva ob gorkoti. Še vedno sva bila resno ubrana in nisva govorila. Toda tišina naju je ločila samo, da je tembolj družila najini duši v sreči tega dne. Prisluškovala sva sama vase in sva čutila, da živiva.
Zunaj je napočila noč. S svojimi plapolajočimi meglami je presenetila praznik viharja. In na mračnem Matterhornu je napolnila temina kočo, ki se je majala v viharnem vetru. Oknice in vrata so bile zaprte pred nočjo in pred mehkim objemom snega. In od zdaj naprej ni mogla več nobena stvar premotiti najinega miru. Iz desk narejeno zatočišče, krog in krog obdano s prepadi, je zadostovalo, da sva bila prepričana o svojem duševnem miru, in da sva ustvarila v sebi novo srečo. Okna so bila zaprla, oknice zanesljive in streha trdna, toda vse to ni moglo preprečiti demonu gore, da naju ne bi zalezoval in zasledoval. Kaj pa sploh moreš ukreniti proti njemu, če ne veš ne kje je, ne odkod se bo dvignila njegova senca? – Pa ta večer, ki je bil poln neke mirne vedrosti, nisva niti mislila nanj. Mislila sva na ideal, ki ga mnogo ljudi tako visoko ceni – Alpe. Ideal, čigar najpopolnejši izraz se mi zdi združen v neke vrste ljubezni do vseh stvari in reči, v ljubezni, ki nas žene k našim najboljšim in najvzvišenejšim dejanjem, ali pa vsaj vzbuja v nas željo, da bi izvrševali velike reči. Tam gori požene naša duša globoke korenine, katerih ne more izruvatl noben dotik z našim navadnim in prozaičnim življenjem. In čeprav kljub vsem prizadevanjem ne dosežemo zadnje izpolnitve naše duhovne in duševne naloge, o kateri se nam zdi, da smo jo sprejeli na povelje, pa kljub temu vemo, da bomo tam gor našli vsaj najvišji mir.

– – – – – – – – – – – –
– – – – – – – – – – – –

Zunaj je ležala noč. Bila je zelo črna in zelo kričava.
V zavetišču se je nepremična tema vlegla z vso težo na žerjavico ognjiščnega ognja, ki je le še tu pa tam vzplapolal s suhim prasketom. Odšla sva v postelji. S kakšnim ugodjem se je boleče telo lagodno vleglo na slamnico. Prav hitro sva zaspala.

Veter je pihal le še v dolgih nepravilnih sunkih. Prihajal je od daleč sem čez, preko grebenov Dent d'Hérensa in Bouquetinov. Njegovo zamolklo bučanje je bilo čuti visoko na vrhu, kjer je vihar slavil zmagoslavja in se zaletaval ob gole skalnate stene.
Ker je bila noč presenetila vrvež, je gotovo le še bolj podkrepila napad elementov na staro goro. Blazni, divji krog megla je objel črni vrh. Tudi tej viharni noči, kakor že tolikim drugim, je žilavo kljubujoč nastavil svoje granitno čelo, ki ga bo naslednje jutro spet obsvetilo solnce.
Medtem, ko sva dremala, pa se je spremenil hrušč razburkane noči v nekakšno oddaljeno in sladko glasbo, ki nama je očarala dušo. – – –
Vso noč je snežilo. Skoz odprta vrata je lila jutranja svetloba. Zrak je bil ledenomrzel. Pihalo ni več.
Proti poldnevu sva odrinila. Velike težave so naju pričakovale, ker sta led in sneg pregrnila skale. Bilo je bridko mrzlo. Na Col du Lionu sva se ustavila. Hotela sva z zadnjim pogledom sprejeti vase svečano pokrajino, v kateri so se pravkar odigrale najresnejše in najsvečanejše ure najinega življenja.
Matterhorn se je srebrno lesketal v svežem snegu. Obkrožen z brezbarvnimi meglami se je tegobno dvigal proti svetlosivemu nebu. Od strahovitega viharja je ostal le še neizmeren molk, ki je polnil ledeniške kotle. Meglene cunje so bežno blodile okrog. Vlekle so se na svojih melanholičnih krilih nad snegom in nad zidovi prepadov ter se silile k grebenskim špicam. Globlje doli, na pašnikih in po dolinah so se premikale, komaj zaznatne, mlečne tenčice. Nebo se je oddahnilo. – – –
Vse je bilo polno nedopovedljive žalosti.
Pod Tête du Lionom, v skalah, čez katere sva plezala v sestopu, se je ponesrečil Jean Antoine Carrel. Majhen križ kaže potniku kraj, kjer je umrl ta junak. Midva križa nisva videla. Tudi iskala ga nisva. Spomin na visokovrednega vodnika je živel v nama. Skalna reber naju je duševno pretresla in to je zatrlo vso ničemerno radovednost. Tu so bili hiteli osvojitelji z negotovimi koraki kvišku, na tem mestu se je nenadoma predramila veličina gore v njihovih preprostih dušah.
Sunek vetra je vzel zadnji Carrelov zdihljaj in ga odnesel drhtečega in poveličanega proti vrhu silovite gore. . – – –
Še isti večer sva hodila preko samot Furggenjocha. Meni pa se je zdelo, da slišim v sebi zadnji stavek te gorske simfonije:
Adagio doloroso s Tête du Liona.
 

 


Slovenec, 04.09.1930
Na Matterhorn čez Zmuttski greben


Prevedel Janez Gregorin, ki je delo potem vključil tudi v knjigo V borbi z goro (1937).

Opomba ob poobjavi: Zgodba ima literarno vrednost, zelo zanimive so tudi Gregorinove opombe (npr. njegov izraz trebušina za žmulo; ta izraz je tudi v njegovi knjigi Zavetje v pečevju).


 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27538

Informacije

Informacije