Gorenjski glas - Miha Naglič: V prejšnjih zapisih na tem mestu sem priporočal dva načina preživljanja dopusta, ki bi ju gotovo odobrila tudi sedanja supervarčevalna vlada, saj sta nizkocenovna, zdrava in koristna. Priporočal sem hojo v gore in izlete v bližnjo okolico, združene z nabiralništvom - nabiranjem »produktov«, ki jih v gotovi in brezplačni obliki ponuja mati narava
Sam sem šel pa na morje. To ni varčevalno, priznam, a je zdravo in drugače koristno. Iz dolgoletnih izkušenj vem, da daljše, vsaj enotedensko bivanje ob morju in pogosto kopanje v njem dobro dene mojemu zdravju. Naložba v zdravje pa je v vsakem primeru pametna in dostikrat neprecenljiva. Bivanje ob morju je koristno in še drugače dobro dene.
Sicer pa je tudi na morju mogoče hoditi v gore. Najvišji vrh Hvara je čudovito razgledni Sv. Nikola (626 m) in na tega smo se večkrat povzpeli že v prejšnjih letih. Iz naše obmorske postojanke na severni strani otoka v uvali Borova pa je najlepši pogled na nasproti ležeči otok Brač in na Vidovo goro (778 m), ki je najvišji vrh na jadranskih otokih. Na obali prav pod njim sta Bol in njegov znameniti Zlatni rat. Vzpon z osemsto metri višinske razlike je tudi za gorenjske pojme že čisto spodoben; toliko je, na primer, od kmetije Izgurc nad Čabračami do vrha Blegoša. Iz Jelse na Hvaru odpelje ob šestih zjutraj katamaran do Bola in naprej v Split, od koder se vrne ob petih popoldne. Javni in poceni prevoz čez Hvarski kanal je torej zagotovljen, treba je samo še korajže. Pa sva jo z mojo boljšo polovico zbrala in se prejšnji torek odpravila čez morje na gorsko turo. Vožnja čez preliv traja le dvajset minut in tako sva ob pol sedmih že krenila od obale navzgor. Pot je speljana tako, da sva jo skoraj tri četrtine prehodila v senci, na vrhu pa uživala v malici s hladnim pivom, predvsem pa v edinstvenem razgledu, ki se proti jugu ponuja na bližnji Hvar; za njim se vidijo vrhovi Pelješca, Korčule in Visa, na severni in vzhodni strani pa gore nad južno obalo Dalmacije. Sestop je bil bolj vroč kot vzpon, a končal se je spet pri pivu in v - morju …
Dalmatinske planinske ture so tudi odlična priložnost za nabiralništvo. Žajbelj, origano, rožmarin, lovor … Vsega je v izobilju in ti žlahtni dodatki jedem nas čez zimo spominjajo na morje in njegove vonjave. Na Hvaru še ni povsem odcvetela sivka in tudi te smo nabrali. Tik pred našim odhodom je pri založbi Modrijan izšla imenitna monografija dendrologa (drevjeslovca) dr. Roberta Brusa Drevesa in grmi Jadrana. Pa smo jo vzeli s seboj, jo ves čas listali in prebirali in z njeno pomočjo razpoznavali različne vrste dreves, v senci katerih smo posedali, in grmov, mimo katerih smo hodili. Kar je na morju vredno največ, pa je po mojem ta »dopustni odklop« od domačih tegob, slovenske politike in podobnih reči. Ko se vrneš, vidiš, da so potrpežljivo počakale in brž si spet v njih. Vrneš se naravnost v - vojno. Ko je po volitvah 1990 rojak France Bučar razglasil, da se je državljanska vojna med Slovenci naposled končala, smo mu dobre volje verjeli. Po vrnitvi z morja pa sem prebral, kaj je na proslavi 70-letnice prve vaške straže v Sloveniji, ustanovljene 17. julija 1942 v Šentjoštu, izjavil drugi gorenjski rojak, spoštovani Ivan Oman: »Imeli smo dve slovenski vojski. Tista prosovjetska je triumfirala leta '45, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je izgubila vojno … Zmagala pa je 45 let po smrti na cvetno nedeljo leta '90 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo.« Res, nedoumljiva so pota Gospodova in še dobro, da imamo zemeljske preroke, ki nam jih razložijo …
Miha Naglič