Takrat se je tudi zavedel, kako likovno močan simbol je Triglav s svojimi tremi vrhovi. »Ima močno prezenco kot simbol, hkrati pa je unikaten v našem geografskem prostoru,« je razmišljal sogovornik, podobno kot švicarski križ, japonski krog ali rdeča zvezda. »Ti znaki se uporabljajo v zelo različnih kontekstih. Zvezda je del ameriške zastave in hkrati del socialistične in komunistične ikonografije,« pravi sogovornik.
Ko znak postane simbol
Tudi za Triglav kot vseslovenski simbol je značilno, da se pojavlja v najrazličnejših kontekstih. »Če se sprehodimo po Ljubljani, se odpravimo na morje ali v hribe ali na dejavnost v kakšno športno društvo, je zelo velika verjetnost, da bo okoli nas vsaj en znak, če ne več, v katerem bo tako ali drugače upodobljen Triglav. Razpon načinov, kako se uporablja, in predvsem, kako lepo se infiltrira v vsak možen znak, pa naj gre za slovensko vojsko, predsedovanje Evropski uniji ali ribiško zvezo, je izjemen.«
Simbol slovenstva
Triglav se prvič pojavi na zemljevidu leta 1744, prvo slikovno upodobitev je dobil leta 1778, simbol slovenstva je postal leta 1895, ko je duhovnik Jakob Aljaž za goldinar kupil vrh te najvišje slovenske gore in tam postavil stolp. Kot simbol Slovencev ga je v 30. letih prejšnjega stoletja prvič upodobil arhitekt Jože Plečnik.
Tudi zato, ker ga je tako lahko narisati zgolj s petkrat prelomljeno črto, je postal vseprisoten označevalec; vidimo ga v grafitih, na shodih, uporabljajo ga aktivistične organizacije … Znak sicer, kot je pojasnil Kozole, deluje na dveh ravneh. Na eni je, denimo pri blagovnih znamkah, indikator oziroma nekakšen ločevalec od drugih, druga raven pa je podzavestna – ko znak postane simbol in dobi še druge lastnosti, ki jih je zelo težko opisati.
»Triglav v tem primeru nosi idejo, kaj je slovenstvo,« je razlagal sogovornik, pa čeprav sam po sebi ne opredeljuje, kaj slovenstvo je. »To se kaže tudi v tem, da ga uporabljajo tako na politični levici kot desnici, korporativni svet, apolitične organizacije. Je torej vseslovenski simbol, in čeprav deluje kot neideološki, se v njem skriva veliko ideologije – kaj sploh je Slovenija in kaj je to, po čemer se razlikujemo od vseh drugih. Tukaj je pravzaprav paradoks naše mlade države, ki nima močnih zgodovinskih referenc, zaradi česar se radi opremo na to našo najvišjo goro. Hkrati pa uporaba znaka, ki je velikokrat ljudska in neprofesionalna, po svoje kaže na pomanjkanje vizualne kulture,« je dejal.
Glavno besedo imajo Triglavi
Emil Kozole se je pri približno 400 zbranih znakih ustavil in si dejal, da bi jih bilo smiselno z instagrama prestaviti še v knjižno obliko. Izbral je tristo znakov in ti imajo v knjigi tudi glavno besedo. Besedila ni veliko; vključil je tri članke, enega je napisal sam, preostala radijski voditelj Denis Adanalić in oblikovalec Nejc Prah, dodal pa je še citate posameznih avtorjev, med njimi profesorja kulturologije na fakulteti za družbene vede Mitja Velikonje in krajinske arhitektke Ane Kučan.
Čeprav je Arhiv Triglav zdaj že spravljen med zelenimi platnicami, se avtor zaveda, da je to zbirka, obsojena na to, da je nepopolna. Kajti vedno se še najde kakšen znak Triglava.
Od Plečnika do Atomik Harmonik
Če bi iz knjige izbrali pet Triglavov, ki največ povedo o uporabi tega znaka, je treba začeti na začetku. Tu pa nastopi največji med slovenskimi arhitekti, Jože Plečnik, ki ga je prvi definiral kot označevalca Slovenije, ko je na Marijinem znamenju pred župnijsko cerkvijo na Bledu leta 1934 upodobil tri narode; Hrvate je označil s kockami, Srbe s štirimi S, Slovence pa s Triglavom in zvezdo.
Naslednji, ki ga je izbral Emil Kozole, je znak Osvobodilne fronte. Leta 1941 sta ga oblikovala ravno tako zelo znana slovenska arhitekta Edo Ravnikar in Marjan Tepina. »Pri tem znaku je pomembno, da pokaže enostavnost in kako lahko ga je aplicirati na grafit oziroma na šablono in sprintati na glasilo. Z njim je mogoče skomunicirati močno idejo.« Zakaj so takrat izbrali ravno Triglav? »Ker je 'bodril in navduševal, povezoval gozdove in domove, hribe in doline, vlival upanje v zaporih in koncentracijskih taboriščih, tolažil ponižane in razžaljene in navdihoval borce',« se glasi odgovor v knjigi Triglav 240 (Založba ZRC, 2018), ki so jo uredili Matija Zorn, Peter Mikša, Irena Lačen Benedičič, Matej Ogrin in Ana Marija Kunstelj.
Tretji je znak za predsedovanje Slovenije svetu EU leta 2008 z valovitimi črtami v modri, rdeči in rumeni barvi. Narisan je v postmodernističnem Mirojevem slogu, kjer Triglav povsem spremeni svoj karakter, je opisal sogovornik. »Pri Plečnikovem znaku ali znaku OF deluje zelo impozantno, tukaj pa je uporabljen bolj sproščeno, morda celo šaljivo, kakor v stripu.« Simbol, katerega avtor je Robert Kuhar, lahko dojamemo kot hrastov list, ki predstavlja trdnost in vztrajnost Slovencev, po drugi strani pa predstavlja pet osnovnih elementov – ogenj, zemljo, zrak, vodo in eter, je zapisano v opisu.
Zelo veliko pove tudi rdeči znak z očesom družbe Sintal. »To je po mojem mnenju znak, ki ga je poleg slovenskega grba videlo največ Slovencev, pa vendar sploh ne vedo, da je v njem Triglav, ker je skrit v negativo in tako zelo domiselno pokaže prezenco Triglava: tako je vsenavzoč, da ga sploh ne vidimo več,« je spomnil Kozole.
Peti je znak slovenske turbofolk skupine Atomik Harmonik, ki vsebuje številne elemente, zaradi katerih je, vsaj tako se zdi, že kar malo ironičen. »Prejšnji primeri kažejo, da je znak lahko označevalec slovenstva in ima državotvorno noto, lahko ima aktivistično noto, kot OF, lahko je korporativen in avtoritaren, lahko je tudi povsem sproščen, kot je znak Atomik Harmonika.« Ta znak je, kot ga je opisal sogovornik, malo amaterski, a hkrati zabaven.