Delo - Miha Hočevar: ... termometer, v gorah je še vedno zima
Naj vas pete ne zasrbijo prehitro, v hribih je ta čas zelo lepo, vendar tudi zelo nevarno.
V Sloveniji letos prave zime nismo dočakali, kar je na plano (pre)hitro privabilo številne ljubitelje športnih dejavnosti, ki sicer niso najbolj primerne za ta letni čas. Ob »večni pomladi« v dolinah so pete zasrbele tudi planince, ki pa so nemalokrat podcenili zimske razmere na vršacih. Posledica tega je tudi že šest letošnjih smrtnih nesreč v slovenskih gorah, v katerih pomladi še lep čas ne bo.
»V dolini je bilo januarja in februarja sončno in toplo, ljudje so videli izjemne razglede in gola pobočja, niso pa videli, kakšno je dejansko stanje tam gori. In so se podali na poti, na katerih je bilo resda zelo malo snega, vendar je bil izjemno trd, poledenel. Zdaj so razmere drugačne, v zadnjih dneh je zapadlo veliko svežega snega, ki se ne bo sprijel s podlago, zato je nevarnost plazov četrte stopnje na petstopenjski lestvici. Skratka, v tej nenavadni zimi so razmere v gorah vseskozi zahtevne, najprej je bila nevarnost zdrsa, zdaj je nevarnost plazov, je dogajanje v slovenskih hribih orisal Jure Jeršin iz gorskega reševalnega društva Rateče, ki je že več kot četrt stoletja poklicni gasilec in gorski reševalec.
»V Ratečah, na 800 metrih nadmorske višine, je zdaj sneg, sicer pa so povsod po slovenskih hribih razmere na višini nad 1000 metrov zahtevne, še bolj, če gremo više. Na višini 1600 metrov je več kot 70 centimetrov snega. Če pohodnike, ki niso podučeni o ravnanju v gorah v zimskih razmerah, vleče v hribe, je ta čas bolje, da ostanejo v nizko- ali sredogorju,« Jeršin upa, da bo preveč zagrete ljubitelje gora prej srečala zdrava pamet kot nesreča, zaveda pa se, da bodo Slovenci hodili v hribe v malodane vsakih razmerah.
»Tako kot drugi gorski reševalci bom še enkrat ponovil, da so ključne primerna oprema in izkušnje. Dereze, cepin in lavinski trojček – žolna, sonda in lopata – morajo vedno biti zraven. Prav tako prva pomoč, krema za obraz, saj je sonce že zelo močno, topla oblačila, hrana in pijača ter kajpak mobilni telefon z dovolj napolnjeno baterijo. Za nas je pravilo, da moramo imeti s seboj cepin in dereze tudi poleti, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo znašli na območju, ki ga brez njih ne moremo prečiti,« je Jeršin sestavil seznam, ki spada v nahrbtnik vsakega planinca.
Zahtevna zima
Varljive razmere ob mili zimi so tudi razlog, da gorski reševalci niso posredovali le ob nezgodah manj izkušenih, slabo opremljenih in pripravljenih. »Letošnja zima je bila doslej, kar se reševanja in smrtnih primerov tiče, precej zahtevna. Naša postaja v Ratečah ni imela veliko dela, kamniški konec je bil bolj obremenjen. Veliko je bilo tudi intervencij, ko so izkušeni planinci podcenili razmere,« o letošnji posebnosti pravi 53-letni Gorenjec, ki se je že večkrat zavedel, da nesreča nikoli ne počiva in ne izbira.
Leta 1996 je še kot začetnik med gorskimi reševalci z lavinskim psom Arijem našel posmrtne ostanke alpinista Staneta Belaka - Šraufa, ki ga je s soplezalko zasul plaz pod Malo Mojstrovko. Dve desetletji pozneje se je sam znašel na drugi strani reševalne akcije. Leta 2016 si je pod zahodno steno Jalovca ogledoval razmere v gorah, da bi o njih poročal na spletni strani gorske reševalne službe, ko se mu je udrlo pod nogo. »Bilo je vse ledeno in prav ironično je, da me je odneslo v edinem mehkem koščku snega, ki se je nabral ob krajni poči na vrhu snežišča. Tam se mi je udrlo, izgubil sem ravnotežje in v trenutku me je odneslo. Neverjetno, kako hitro gre vse skupaj, trenutek nepazljivosti, pa si na oni strani,« je povedal nekaj mesecev pozneje za Slovenske novice. Takrat jo je odnesel s hudimi poškodbami nog in glave ter zlomljenim nosom.
Spoštovanje do gora
»Življenje v bližini hribov mi je dalo pravo spoštovanje do gora in strah pred razmerami v njih. Pred spustom 'na divje' bom bolj razmislil, kaj počnem, kot tisti, ki je le slišal za to dejavnost in bi rad preizkusil nekaj novega. Tisti, ki pridejo na novo, manj skrbijo za varnost, za to, da se bo tura končala lepo in srečno, kot pa za to, da bodo imeli dobre snežne razmere, da se bodo spustili po lepem pršiču. Še večja nevarnost je zdaj želja po snemanju in objavljanju na družbenih omrežjih. Obstaja jasna ločnica med preudarnim turnim smučanjem in iskanjem akcije. Turni smučar mora razmišljati, da je njegovo osnovno doživljanje potovanje na smučeh, ko gre gor po bolj ali manj strmem pobočju in ko gre nato za nagrado navzdol. Gre za hojo na smučeh, opazovanje narave, takšni, ki jim je pomembno to, bodo hitro razmislili tudi o nevarnostih. Tisti, ki si le želijo spusta zunaj urejenih smučišč, so ponavadi bolj izpostavljeni nevarnostim v celem snegu,« je za to rubriko januarja lani dejal na žalost že pokojni Davo Karničar, prvi Zemljan, ki je presmučal Mount Everest.
»Četudi si dobro pripravljen in opremljen, ne pomeni, da si imun na nesrečo,« Jeršin zdaj pravi o glavnem poduku nesreče, po kateri je okreval več mesecev, vendar se je potem vrnil tja, kjer je najraje, v gore.
Ko je najlepše, je najbolj nevarno
Vanje se bodo ob obilnejši snežni podlagi bržkone bolj množično podali tudi turni smučarji, ki pa se jim po sneženju ne sme muditi v hribe. »Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe so ta čas zelo nevarne zaradi možnosti plazov. Žal je v takšnih razmerah, ko je veliko svežega snega, najbolje smučati. Tudi vse reklame snemajo dan ali dva po sneženju, ljudje si želijo takšnih razmer, vendar je najbolj nevarno ravno takrat, ko je najlepše,« o moči bele omame pravi izkušeni gornik, ki se nadeja, da bo premamila le tiste, ki so telesno dobro pripravljeni zanjo.
»Zelo težko je preprečiti, da bi pozimi v hribe hodili tisti, ki ne bi smeli. Vsekakor pa je treba ture prilagoditi telesni pripravljenosti in se zavedati, da je pozimi bolj zahtevno hoditi, prej se utrudimo, veliko več kondicije potrebujemo, če se sneg udira. Če imamo za nameček s seboj smuči, je teža večja, nemalokrat nastane zlom noge, ker je ta preveč utrujena. V smučanju lahko uživamo le, če smo dobro telesno pripravljeni. Naj bo obisk hribov, pohodniški ali smučarski, prijeten in naj ne bo trpljenje. Tisti, ki se bo domov vrnil uničen, bo ne nazadnje izgubil voljo do tega. Tako kot pri drugih dejavnostih je najboljše načelo stopnjevanja, začnemo z manjšimi izzivi in se z napredkom pomikamo proti zahtevnejšim. Vsekakor pa moramo tudi med letom veliko narediti za kondicijo, če želimo biti pozimi dejavni v gorah. Prej lahko hodimo na nižje hribe ali kolesarimo,« je Jeršin začrtal načrt za tiste, ki so morda glede gibanja v minulih mesecih »zaspali«.
Od Čehov v sandalih do alpinistov
Nekateri njegovi kolegi iz gorske reševalne službe so se že pridušali, da ne želijo biti taksi služba za tiste, ki se preveč lahkomiselno podajo v gore. »Ne strinjam se s tem pogledom. Če nekdo pokliče 112, naredim tisto, za kar sem poklican. Vsaj jaz sem tak, naj druge službe nato razmišljajo o tem, ali je bil klic upravičen. Mi smo si izbrali ta ceh, če nam ni najbolj všeč, morda nismo primerni zanj. Zame je klic na pomoč enako vreden, če gre za češkega turista v sandalih ali za vrhunskega alpinista. Pomembno je le, da poskrbimo za klicatelja in za svojo varnost ter se vsi živi in zdravi vrnemo domov. Če zagori hiša, jo gasilci najprej pogasijo in se nato sprašujejo, kaj je povzročilo požar. Če kdo obstane pod Jalovcem, moram gor, četudi se je tam znašel iz malomarnosti,« svoje poslanstvo vidi Jeršin, ki obiskovalcem gora na dušo polaga, da je zanje rana ura zlata ura: »Četudi je dan že daljši, se je treba zgodaj podati v hribe. Popoldanska reševanja, ki se nemalokrat zavlečejo v noč, so lahko precej zahtevnejša.«