vecer.com - Tina Murko Gajšek: Gorniškega filma ne ustvarjajo navadni filmarji

Posnamejo ga tisti, ki se v gorah počutijo domače, ki se tam znajdejo. Prav zato pa gorniški film bolj pristno in od bližje predstavi gorski svet, njegovo naravo in ljudi.

Pred enajstimi leti je alpinist Silvo Karo na noge postavil prvi Festival gorniškega filma. Nastal je po ideji italijanskega Trenta, saj je bil Karo prepričan, da si tudi Slovenija zasluži lastni festival. »Ko sem potoval po svetu po festivalih, sem razmišljal, zakaj ga ne bi imeli tudi pri nas, saj smo vendar dežela, ki ima gorništvo res za veliko tradicijo,« pripoveduje direktor festivala. Šestdnevni festival pa ni le počastitev tradicije, z njim tudi spodbujajo produkcijo gorniškega filma ter ga želijo približati mladim producentom in režiserjem. »Da ne bomo v tujini samo govorili, da smo dobri alpinisti, ampak bomo tudi v svet dali film, ki bo to prikazoval. Tega nam manjka. V zadnjih letih v svetu pogrešam slovenski film.«

Gore – veličastna kulisa
Predvsem kulisa gora gorniški film dela drugačnega od »nižinskega«, pravi Karo. »Gore so že od nekdaj mikavne. Ljudi je vedno zanimalo, kaj neki je tam zgoraj, kamor številni niso mogli. Gore so bile vedno nekaj mitološkega,« razmišlja alpinist. Že pred pojavom filmskih kamer so navdihnile marsikoga, s prihodom filma so postale dostopnejše.
Izbrani festivalski filmi pa niso zgolj filmi o osvajanju gorskih vrhov. So tudi pripovedi zgodb ljudi z gora, tistih, ki gore le obiskujejo, in poklon naravi, ki jo skriva gorski svet. »Marsikdo ne more potovati v Pakistan, Afganistan ali kam drugam. Skozi filme o gorski naravi in kulturi pa spoznajo življenje na področjih, ki so nam večinoma nepoznana,« razlaga Karo.

Že prvi slovenski celovečerec je opeval visokogorje
Pri gorniškem filmu ne gre zanemariti slovenske tradicije gorskih motivov v domačih filmih. Prvi slovenski celovečerec je nastal v gorah, poudarja sogovornik. To je bil film V kraljestvu zlatoroga iz leta 1931. Prav pomanjkanje slovenskega (gorniškega) filma dokazuje tudi pričakovanje, ki ga je že pred premiero pri občinstvu spodbudil film Ama Dablam, izsanjane sanje. Gre za film o sedemdnevnem vzponu prek severozahodne stene Ama Dablama Vanje Furlana in Tomaža Humarja, ki ga je iz baznega tabora spremljal Zvonko Požgaj.
Alpinista sta 4. maja 1996 v alpskem stilu prva preplezala novo smer, ki sta jo poimenovala po Stanetu Belaku – Šraufu. Vzpon še danes velja za največjega tistega leta in ostaja med pomembnejšimi do danes. Za vzpon sta alpinista prejela tudi prestižno alpinistično nagrado zlati cepin. Film o vzponu pa organizatorji opisujejo kot zgodbo o izginjanju in času, umrljivosti in spominu ter veri v svobodo, moč, lepoto in večnost človeškega duha. »Gre za domači film, pa še nov je. Premierno bo prikazan in premierni filmi so vedno zanimivi,« Karo pojasnjuje nestrpnost pred prvo možnostjo ogleda filma.

Od alpinistov in plezalcev do ljudi, ki gore raje opazujejo iz dolin
Ko je bil festival še v povojih, so ga večinoma obiskali le ljudje iz sveta alpinizma in plezanja, se spominja Silvo Karo. Nato pa je vsako leto pritegnil več ljudi, tudi tistih, ki se niti poleti ne gredo nujno hladit v gore. Ali pa tistih, ki ne osvajajo najzahtevnejših vrhov, temveč se raje odpravijo po manj zahtevnih poteh visokogorja oziroma ostajajo v dolinah. »Ko sem na prvem festivalu gledal ljudi, ki so prihajali v dvorane in iz njih, sem vse poznal, saj so bili to večinoma alpinisti in plezalci. Zadnja leta pa je vse več ljudi, ki jih zanimata gorska narava in kultura,« se direktor veseli širšega kroga obiskovalcev. Festival je res specifičen, vendar se skozi vsebine, ki prikazujejo gorsko naravo in kulturo, približa več in predvsem različnim ljudem. Tako zelo, da se je iz Domžal in Ljubljane razširil po Sloveniji in so njegovi filmi po dobrem desetletju na ogled na petih lokacijah po Sloveniji.

O ljudeh, gorah in ljudeh v gorah
Festival so sinoči sicer odprli s celovečercem Šerpa – spor na Everestu, ki govori o nesoglasjih ter prepiru med plezalci in šerpami zaradi slabih in nevarnih pogojev dela. Sicer pa Karo izpostavlja še film Domovina smučanja. Njegovi avtorji ugotavljajo, da naj bi ta bila med Rusijo, Kitajsko, Mongolijo in Kazahstanom, saj so tam že tisoče let nazaj lovili na smučeh. Med vidnejšimi pa je še slovaški film Nosačeva svoboda. Zgodba o nosačih, ki še vedno oskrbujejo gorske koče v Visokih Tatrah.
Gorniške tematike na festivalu podrobneje obravnavajo na predavanjih, ki spremljajo predvajanje filmov. Svoje izkušnje in zgodbe z obiskovalci tam največkrat delijo alpinisti in plezalci. Sicer pa organizatorji vsako leto pripravijo od 28 do 30 ur filmskega programa. Nabor festivalskih filmov so tako z okoli 110, kolikor je bilo prijavljenih na razpis, zaokrožili na 44 filmov , ki bodo prikazani večinoma prikazani v ljubljanskem Cankarjevem domu, nekatere pa si bo mogoče ogledati tudi v Celju, Novi Gorici, Domžalah in Mojstrani. 
Tina Murko Gajšek (in spletno uredništvo)

Fotografije:
(1) Mama z jeklenimi prsti je tudi na sporedu 11. festivala gorniškega filma. / Izsek iz filma Mama z jeklenimi prsti
(2) Slovaški film Nosačeva svoboda govori o nosačih, ki še vedno oskrbujejo gorske koče v Visokih Tatrah. / Izsek iz filma Nosačeva svoboda
(3) Avtorji filma Domovina smučanja ugotavljajo, da naj bi ta bila med Rusijo, Kitajsko in Kazahstanom, saj so tam že pred tisoč leti lovili na smučeh. / Izsek iz filma Domovina smučanja
(4) 11. festival gorniškega filma je otvoril film Šerpa - spor na Everestu, ki govori o nesoglasjih ter prepiru med plezalci in šerpami zaradi slabih in nevarnih delovnih razmer in pogojev. / Izsek iz filma Šerpa - spor na Everestu

Gore so veličastna kulisa

Večer, Kultura, 23.02.2017 - Tina Murko Gajšek: "Smo dobri alpinisti, pokažimo, da smo tudi dobri filmarji," si Silvo Karo, direktor festivala, prizadeva, da bi pri nas imeli več tovrstne filmske produkcije.

Gorski filmi niso le zgodbe o osvajanju gorskih vrhov, ampak tudi poklon naravi in umetnosti.
Festival je nastal po zgledu iz italijanskega Trenta. Pred enajstimi leti ga je na noge postavil alpinist Silvo Karo.
"Ko sem potoval po svetu po festivalih, sem razmišljal, zakaj ga ne bi imeli tudi pri nas, saj smo vendar dežela, ki ima gorništvo res za veliko tradicijo," pripoveduje direktor festivala. Letos poteka v kinodvoranah v Ljubljani, Domžalah, Celju, Novi Gorici, prikazanih bo 44 filmov o alpinizmu, plezanju, gorski naravi, kulturi in avanturi. Šestdnevni festival ni le počastitev tradicije, z njim tudi spodbujajo produkcijo gorniškega filma ter ga želijo približati mladim producentom in režiserjem. "Da ne bomo v tujini samo govorili, da smo dobri alpinisti, ampak bomo tudi v svet dali film, ki bo to prikazoval. Tega nam manjka. V zadnjih letih v svetu pogrešam slovenski film."

Ljudi zanima, kaj je tam zgoraj
Predvsem kulisa gora gorniški film dela drugačen od nižinskega, pravi Karo. "Gore so že od nekdaj mikavne. Ljudi je vedno zanimalo, kaj neki je tam zgoraj, kamor številni niso mogli. Gore so bile vedno nekaj mitološkega," razmišlja alpinist. Že pred pojavom filmskih kamer so navdihnile marsikoga, s prihodom filma so postale dostopnejše.
Izbrani festivalski filmi pa niso zgolj filmi o osvajanju gorskih vrhov. So tudi pripovedi zgodb ljudi z gora, tistih, ki gore le obiskujejo, in poklon naravi, ki jo skriva gorski svet. "Marsikdo ne more potovati v Pakistan, Afganistan ali kam drugam. Skozi filme o gorski naravi in kulturi pa spoznajo življenje na področjih, ki so nam večinoma nepoznana," razlaga Karo.

Že prvi slovenski celovečerec je opeval visokogorje
Pri gorniškem filmu ne gre zanemariti slovenske tradicije gorskih motivov v domačih filmih. Prvi slovenski celovečerec je nastal v gorah, poudarja sogovornik. To je bil film V kraljestvu zlatoroga iz leta 1931. Prav pomanjkanje slovenskega (gorniškega) filma dokazuje tudi pričakovanje, ki ga je že pred premiero pri občinstvu spodbudil film Ama Dablam, izsanjane sanje. Gre za film o sedemdnevnem vzponu prek severozahodne stene Ama Dablama Vanje Furlana in Tomaža Humarja, ki ga je iz baznega tabora spremljal Zvonko Požgaj.
Alpinista sta 4. maja 1996 v alpskem stilu prva preplezala novo smer, ki sta jo poimenovala po Stanetu Belaku - Šraufu. Vzpon še danes velja za največjega tistega leta in ostaja med pomembnejšimi do danes. Za vzpon sta alpinista pre- jela tudi prestižno alpinistično nagrado Zlati cepin. Film o vzponu pa organizatorji opisujejo kot zgodbo o izginjanju in času, umrljivosti in spominu ter veri v svobodo, moč, lepoto in večnost človeškega duha. "Gre za domači film in še nov je. Premierno bo prikazan," Karo pojasnjuje napeto pričakovanje pred prvo možnostjo ogleda filma.

Alpinisti, plezalci in ljudje, ki gore samo opazujejo
Ko je bil festival še v povojih, so ga večinoma obiskali le ljudje iz sveta alpinizma in plezanja, se spomni Silvo Karo. Nato pa je vsako leto pritegnil več ljudi, tudi tistih, ki se niti poleti ne gredo ohladit v gore. Ali pa tistih, ki ne osvajajo najzahtevnejših vrhov, temveč se raje odpravijo po manj zahtevnih poteh visokogorja oziroma ostanejo v dolinah. "Ko sem na prvem festivalu gledal ljudi, ki so prihajali v dvorane in iz njih, sem vse poznal, saj so bili to večinoma alpinisti in plezalci. Zadnja leta pa jih je vse več, ki jih zanimata gorska narava in kultura," se direktor veseli širšega kroga obiskovalcev.
Festival je res specifičen, vendar se skozi vsebine, ki prikazujejo gorsko naravo in kulturo, približa več in predvsem različnim ljudem. Tako zelo, da se je iz Domžal in Ljubljane razširil po Sloveniji in so njegovi filmi po dobrem desetletju na ogled na petih lokacijah po Sloveniji.
Festival so odprli s celovečercem Šerpa - spor na Everestu, ki govori o nesoglasjih ter prepiru med plezalci in šerpami zaradi slabih in nevarnih pogojev dela. Sicer pa Karo posebej opozarja še na film Domovina smučanja. Njegovi avtorji ugotavljajo, da naj bi ta bila med Rusijo, Kitajsko, Mongolijo in Kazahstanom, saj so tam že tisoče let nazaj lovili na smučeh. Med tistimi, ki jih ne bi smeli spregledati, je tudi slovaški film Nosačeva svoboda, zgodba o nosačih, ki še vedno oskrbujejo gorske koče v Visokih Tatrah.
Gorniške tematike na festivalu podrobneje obravnavajo na predavanjih, ki spremljajo predvajanje filmov. Svoje izkušnje in zgodbe z obiskovalci tam največkrat delijo alpinisti in plezalci. Organizatorji vsako leto pripravijo od 28 do 30 ur filmskega programa. Nabor festivalskih filmov so tako z okoli 110, kolikor je bilo prijavljenih na razpis, zaokrožili na 44 filmov, ki bodo večinoma prikazani v ljubljanskem Cankarjevem domu, nekatere pa si bo mogoče ogledati tudi v Celju, Novi Gorici, Domžalah in Mojstrani. Organizator festivala je Društvo za gorsko kulturo, ki ima sedež v Domžalah.  

Tina Murko Gajšek