Večer: Z vzpenjačo po nebeški strmini / Zasavska Sveta gora (852 m) / Planina pod Šumikom – partizanska bolnišnica Jesen / Dobrodošli na Krasu med nasadi dišeče sivke

Z vzpenjačo po nebeški strmini

Čeprav so za zdaj opustili izgradnjo smučišč na Reissecku, spada to pogorje med deset osrednjih turističnih atrakcij avstrijske Koroške

Za privlačnost Reissecka je zaslužna izredno strma gorska vzpenjača in ozkotirna železnica Reisseck Bergbahnen. Nastali nista zaradi turizma, ampak želje po elektriki. Ob nebeški alpski idili, oddihu in rekreaciji je tudi sodobna vrhunska tehnologija izkoriščanja vodnih energetskih virov lahko razlog za obisk gorskega sveta, ki se dviguje v bližini Velikega Kleka. V naslednjih dveh letih pa bo vzpon na višino preko 2200 metrov še posebej zanimiv za ljubitelje tehnike.

Pogled, ki z gorske postaje Schoberboden seže od italijanskih vršacev do avstrijske strehe, kazi namreč gradbišče bodoče super moderne hidroelektrarne Reisseck II. Ko jo bodo dogradili (predvidoma leta 2015), bo pod zemljo in bo vezni člen med vodno energetskima sistemoma pogorja Reisseck in sosednje slikovite doline reke Malte, ki jo prav tako avstrijski koncern Verbund izredno uspešno turistično trži. Sicer že vrsto let izkoriščajo vodo iz največjega akumulacijskega jezera Malta, ki pada v črpalno elektrarno Rottau. Kar je za laike skoraj nepredstavljivo, saj skozi dolge rove odteka voda v reko Mōll. Šele cevi med Mūhldorfom in Kolbniztom razkrivajo zapleten energetski sistem.

Le slaba dva kilometra ločujeta elektrarni Rottau in Kolbnitz. Na Peltonove turbine slednje pada voda tako s severnega kot tudi z južnega grebena doline Möll. Ob ceveh obeh so sprva za material in izgradnjo jezov postavili vzpenjače, ki so jih preuredili za potniški promet, tako da lahko izbirate med Kreuzeckbahnom in Reiseckbahnom.

Vzpenjača na Reisseck je daljša in višja, z njo boste premagali 1518 metrov višinske razlike. Zato je razdeljena na tri odseke; v bistvu gre za tri ločene vzpenjače. Ob njeni celotni dolžini 3300 metrov so speljane visokotlačne cevi. Po njih drvi voda pod pritiskom 730 barov v elektrarno Kolbnitz. V svetu je pod večjim tlakom samo še voda akumulacijske elektrarne v švicarskem Wallisu. Strmina, zlasti na prvem odseku, ko doseže maksimalno 82 odstotkov, pa ne pospeši samo vodnega pritiska, ampak tudi srčni utrip potnikov, ki z vsakim metrom vzpona uživajo v večji panorami. Najveličastnejša je z najvišje postaje Schoberboden, kjer je možno prestopiti na 3359 dolgo zasebno ozkotirno železnico. S hitrostjo 30 kilometrov na uro vas po 2130 metrov dolgem predoru popelje do gorske restavracije, ki je odlično izhodišče za krajše sprehode ali daljše pohode.

Zelo kratek in ne preveč zahteven je vzpon do akumulacijskega jezera Grosser Mühldorfer See, kjer je za 46,5 metrov visoko brano lahko 7,8 milijonov kubičnih metrov vode. Nad jezerom vodi steza do manjšega mūhldorfškega akumulacijskega jezera in proti najvišjemu vrhu pogorja, 2965 metrov visokemu Velikemu Reissecku. Vrh bodo dosegli le izkušeni planinci, medtem ko se lahko alpinisti odpravijo po plezalni smeri Bella Vista na 2774 metrov visoki Hoher Leier. Na voljo so tudi strokovni pohodi z lokalnimi vodniki, ki vas seznanijo tako z bogato naravno dediščino kot tudi z izgradnjo in izkoriščanjem vodnih energetskih virov Reissecka. Za najbolj trdožive rekreativce bo 29. septembra ob njegovi vzpenjači organiziran najdaljši avstrijski tek na stopnicah. Lanski zmagovalec je z 8971 stopnicami opravil v 55 minutah in 47 sekundah.

Tekst in foto: Miroslav Bertoncelj

---

 

Zasavska Sveta gora (852 m)

Zasavska Sveta gora je ena izmed najbolj priljubljenih pohodniških in romarskih poti v Sloveniji

Razgledna Sveta gora je najvišji vrh v približno pet kilometrov dolgem slemenu. Gora, ki leži skoraj v središču Slovenije, je bila poseljena že v prazgodovini. V času preseljevanja ljudstev so se tod zadrževali Langobardi in zgradili mogočno utrdbo. O tem pričajo arheološke najdbe in terasasto grobišče pod cerkvijo. Na vrhu gore je stara romarska župnijska cerkev Marijinega rojstva s samostojnim zvonikom in pokopališčem.

V virih se omenja že sredi 13. stoletja, današnja pa je iz leta 1752. Ohranjeno in obnovljeno je tudi taborsko obzidje, saj je bil tu v času turških vpadov utrjen tabor. Takrat se je imenovala Taborska gora, kasneje Sveta gora, po drugi svetovni vojni so jo preimenovali v Zasavsko goro. Slovenska samostojnost in veri bolj naklonjena oblast pa je vrnila staro ime v kombinaciji z novim.

Pristop
Zasavsko cesto iz smeri Dolskega proti Litiji zapustimo pri Spodnjem Hotiču in nadaljujemo proti sedem kilometrov oddaljenim Vačam. Do Vač se lahko pripeljemo tudi s severne strani iz Moravške doline s ceste med Krtino in Kisovcem. V Kandršah zavijemo na ovinkasto cesto, ki se strmo vzpenja proti Spodnji Slivni z geometričnim središčem Slovenije (GEOSS) in sosednjim Vačam, kjer na primernem prostoru pustimo avto.

Opis
Na križišču sredi Vač začnemo pohod po asfaltirani cesti proti vzhodu, kjer že po nekaj sto metrih v vasi Klenik opazimo povečano repliko vaške situle. Za zadnjimi hišami se začne makadamska cesta, po kateri se zlagoma vzpenjamo proti zaselku Cvetež. Skozi naselje se cesta rahlo spusti, nato pa sledi strm vzpon do naslednjega zaselka Vovše, kjer se cesta konča pri zadnji hiši (hišna št. 6). Nedaleč stran nas smerokaz usmeri levo na pobočno gozdno pot, ki se sredi strmine razcepi v dva kraka: desni se rahlo spusti in nas do sedla pred zadnjim vzponom vodi čez dolomitni kamnolom, levi pa obide sleme s severne strani in se nato združi s prvo potjo. Od tod do vrha je le še nekaj minut hoje po strmem in od vode izpranem kolovozu. Od cerkve do planinske koče se v nekaj minutah spustimo po asfaltni cesti, ki goro povezuje z dolino. Pravzaprav do pod vrha pripeljeta dve cesti, severna iz doline Medije, južna iz Savske doline.

Sestop
Vrnemo se po isti poti.

Orientacija: Markacije so na razpotjih, ob cesti jih je malo, saj z orientacijo ni težav.
Zemljevid: Posavsko hribovje - zahodni del: Menina, Ostrež, Kum (1 : 50.000)
Zahtevnost: Pot je nezahtevna, previdnost je potrebna le pri prehodu čez kamnolom.
Letni čas: Pohod je mogoč v vseh letnih časih (pozimi je cesta redno čiščena).
Izhodišče: Vače (525 m)
Najvišja točka: Zasavska Sveta gora (852 m)
Višinska razlika: 327 m
Trajanje: poldnevni pohod (1.30 h za vzpon, 1.15 h za sestop)
Ponudba: Planinski dom za Zasavski Sveti gori (849 m)
Druge možnosti: Na Zasavsko Sveto goro se lahko vzpnemo tudi iz Kisovca (2.30 h), Tirna (1.45 h), Rovišča (30 minut)
Zanimivosti: Badjurjeva in zasavska planinska pot

(Povzeto po knjigi Čudovita obzorja Slovenije, izdala MK)

---

Planina pod Šumikom - partizanska bolnišnica Jesen

Bolnišnico so začeli graditi v drugi polovici oktobra 1944, na jesen - tako je dobila tudi svoje ime. Pri okoliških kmetih so dobili potrebno orodje, da so lahko začeli delo. Novembra so že imeli postavljeno ogrodje za štiri objekte. Tramove so vezali s trtami, le izjemoma so uporabljali lesene kline za zabijanje, da ne bi izdali svoje lokacije. V bližini bolnišnice niso sekali lesa, da ne bi spremenili okolja bodoče bolnišnice. Dokumenti omenjajo, da je prve ranjence sprejela 6. januarja 1945 - to so bili borci Šercerjeve brigade. V barakah so kurili samo ponoči, ker bi čez dan dim lahko izdal lokacijo. Ob večji nevarnosti, ko je bil sovražnik v bližini, so za bolnišnico kuhali na Lepejevi kmetiji in od tam nosili hrano v bolnišnico. V bolnišnici so ohranjeni dokumenti, iz katerih je razvidno, da se je v njej zdravilo 25 ranjencev, po izjavah zdravniške ekipe pa jih je bilo precej več.

Dostop do bolnišnice je možen po cesti, ki vodi iz Slovenske Bistrice na Sv. Tri kralje, kjer na Planini pod Šumikom zavijemo desno proti domačiji Lepej, od tam pa je do bolnišnice še pet minut hoda. (ZVKD)
 

---

Dobrodošli na Krasu med nasadi dišeče sivke

Sedaj je pravi čas, saj cvetijo modrovijolični cvetovi sivke

Sivkina polja so v polnem razcvetu. Najlepša so v času cvetenja in žetve, ko se na njih pasejo čebele, čmrlji in druge žuželke. Na Krasu skorajda ni domačije, kjer za odganjanje moljev ne bi imeli posajenih nekaj grmov sivke, saj so tam idealne razmere za rast in razvoj te ljubke in plemenite rastline. Pravijo, da sivka pomirja telo in duha, pomaga pri nespečnosti, razdražljivosti, prehladu in preobremenjenosti, opeklinah in pikih insektov, obnavlja celice, čisti seč, krepi imunski sistem, srce, uravnava prebavo, pomaga pri vročini, migreni, neenakomernem bitju srca, pljučnih težavah, astmi, suhem kašlju, bronhitisu, bolečinah v ušesih in vnetih očeh, spodbuja menstruacijo, uravnava prebavo, pomirja krče. Zato ne sme manjkati v nobenem domu. Je prava mama med zdravilnimi zelmi z raznoterimi lastnostmi. Sivkin vonj nas sprosti in ustvari posebno prijetno vzdušje.

V Ivanjem Gradu, vasici na zahodnem delu komenskega Krasa, so sredi meseca pripravili že četrti festival sivke. Pridelovalci ali sivkarji so svoje izdelke razstavili na lično urejenih stojnicah, ki so kar vabile, da pokukamo k njim. Velika gneča je bila tudi pred destilatorjem, ki je delal s polno paro, saj je destilacija ključna za nadaljnjo proizvodnjo. Iz 50 kilogramov sivkinih cvetov dobimo približno liter sivkinega eteričnega olja in 10 litrov hidrolata (stranski produkt destilacije), ki se uporablja pri izdelovanju krem, dezodoranta proti potenju, balzama po britju in depilacijskih sredstev. Učinkovit je tudi kot osvežilec zraka. Dobro so bile obiskane tudi delavnice, na katerih so si udeleženci festivala lahko izdelali milo, aromaterapevtsko mešanico s sivko, balzam za ustnice in naravna čistila.

Eterično olje sivke lahko, v nasprotju z drugimi eteričnimi olji, zaradi blagega delovanja nerazredčeno uporabljamo neposredno na koži. Prikazana je bila tudi ročna žetev z volovsko vprego. Poln je bil borjač, na katerem smo si lahko izdelali sivkino butarico, venček ali šopek. Za pravo razvajanje brbončic je poskrbel sivkin sladoled. A največji "kažin" se je odvijal na s sivko poraslih poljih. Enkratno doživetje se je bilo sprehajati med cvetočimi sivkinimi nasadi, v katerih raste preko 20 tisoč sadik, poslušati napeve škržatov, brenčanje čebel, sikanje srpov in škarij, vonjati dišečo sivko in opazovati metulje in čmrlje, ki so letali z enega modrovijoličnega cveta na drugega, se na gugalnici pogugati in si obenem nabrati šopek sivke. Nekateri obiskovalci so že želi sivkine cvetove, drugi so se pred sivkinimi nasadi nastavljali fotografskim aparatom, tretji so opazovali strojno žetev in padanje vijoličasto-zelenih stebel v platneno košaro. Povsod je dišalo po medeni sivki, ki se je kot kakšna kraljica razprostirala po kraških poljih. Pri nas so najprivlačnejše tri vrste sivke: prava sivka (Lavandula angustifolia), širokolistna sivka ter križanec med obema lavandin. Sivko so množično uporabljali že stari Egipčani, Grki in Arabci, pa tudi Rimljani, ki so z njeno esenco dišavili javna kopališča. Od tod tudi njeno latinsko ime lavanda, saj lavare pomeni umivati. Ali veste, da se je sivkina novodobna svetovna slava začela leta 1910, ko si je začetnik aromaterapije René-Maurice Gattefossé, francoski parfumar in kemik, umil roke v čistem sivkinem olju in s tem zaustavil gangreno, ki se je začela razvijati iz opekline?

Ne v Provanso, ampak na Kras med sivkine nasade! (Vesna Velišček)