Jutro, 23. december 1940 <> Ljudje-Gore/dLib.si
V nobenem letnem času planine od svojega gosta ne zahtevajo tolike pozornosti kakor pozimi
Jutro, 23. december 1940 (dLib.si)
Nevarnosti preže na človeka od vseh strani v planinah. Nevarno lahko postane slabo vreme samo po sebi in v zvezi s tem rušenje kamenja, slaba orientacija, strela in na vse zadnje prehlad. Nevarno je plezati v krušljivih in s spolzko travo poraslih stenah. Končno je nevarna tudi zima v gorah.
Prva je previdnost
Predvsem skrbimo za varnost sami s tem, da smo previdni, oprezni in da brez izkustev ne hodimo v gore v času in ob prilikah, katerim nismo dorasli, da ne hodimo nepripravljeni na težke ture, da smo za take podvige dovoli opremljeni in da ne vodimo v gore ljudi, ki niso dorasli naporom. — Sicer se prave planinske nesreče poredko dogajajo, če izvzamemo nesreče na čistih plezalnih turah. Vzrok je pa v tem, da so pota v naših gorah zaznamovana. Na kratkih razdaljah so oskrbovane koče in pa prilike v naših planinah, ki dosezajo srednjo višino, ne nudijo tolike nevarnosti kakor n. pr. centralne Alpe s svojimi razsežnimi ledeniki, nezaznamovanimi stezami in neprijetnimi vremenskimi spremembami.
Kje se začne nevarnost? Že na potu od doma. Ko gremo z vso potrebno in nepotrebno ropotijo oprtani skozi mesto smo nevaren objekt za sočloveka. S cepinom, smučmi in smučarskimi palicami zajamemo ogromen prostor okoli sebe ne glede na to, ali je to navadnim zemljanom prav ali ne. Nesrečo povzročimo tudi tedaj, ko se vrtimo s smučmi na ramah na cesti, pri železniški blagajni ali v trgovni mimogrede razbijemo svetilko ali okno v vagonu, kajti tudi to je nezgoda, če se sprevodniku posreči, da krivca ujame.
Kadar se ruši kamenje
Mnogo nesreč v planinah povzroči zrušeno kamenje; to kamenje se ruši po naravni poti ali ga pa povzročajo zunanji vplivi kakor solnce, veter, nevihte, divjačina in človek sam. Tako povzroča sončna toplota, da se stalno ruši kamenje s strehe Jalovca v spodaj ležeči ozebnik. Da se izognemo tej nevarnosti moramo na pot tako zgodaj in preiti ozebnik tedaj, ko sonce še ni otajalo zamrzlih skal na strehi Jalovca. V primeru pa, da rušijo kamenje planinci sami, se jim priključimo in se na ta način izognemo sili padajočega kamenja, oziroma držimo toliko razdalje do spredaj stopajočih, da do nesreče ne more priti. V skrajni sili si zavarujemo glavo z nahrbtnikom. Ob viharnem vremenu in neurju pa ne hodimo v kraje, ki so nevarni zaradi padajočega kamenja.
V snegu in ledu
Največ nesreč v planinah se dogaja pozimi. Koliko planincev prehaja strma snežišča, ne da bi se zavedali nevarnosti, ko brez prave opreme in z opremo, ki je rabiti ne znajo, prečkajo strma pobočja med skalami in nad prepadi. Zato so nesreče na takih snežiščih najbolj pogoste. Kdor ne zna rabiti cepina in ne zna hoditi z derezami, naj ne hodi v planine v času, ko jih še pokriva sneg. Sicer je hoja po snegu in pa drsanje navzdol po snežiščih kaj prijetna zabava, vendar je pa zato potrebna spretnost in orientacija, da veš, kdaj smeš tvegati spust ob cepinu ali brez njega. O tehniki hoje pa snegu in ledu ter o rabi cepina, vrvi in derez je bilo napisanih že mnogo knjig in razprav.
Pozor na meglo!
Neprijetna, da, celo nevarna postane megla v planinah. Da v gosti megli ne zaidemo iz smeri, se 
poslužujemo kompasa in specialnih kart, z njih pomočjo skušamo ostati v določeni smeri. Če nam pa še ta pripomoček odpove, kar se je že tudi zgodilo, ter moramo prenočiti na prostem, potem si zgradimo iz snega ali skopljemo v sneg zaklon-bivak, v katerem počakamo pred najhujšim zavarovani na boljše vreme ter se obvarujemo zmrzovanja in prehlada. Takih zaklonov se poslužimo tudi ob neurju in v snežnem metežu. Kadar je borba s tem elementom brezuspešna in smo prisiljeni, da se sklonimo v zavetje. — Ostrega mraza se najbolje ubranimo s toplo obleko in trajnim gibanjem. V primeru, da so nam zaradi mraza otrpli udi, je treba ozeble dele toliko časa drgniti s snegom, da dosežemo normalen obtok krvi, nato pa zavijemo ozebli del v toplo. Nikdar pa ne smemo z zmrzlim udom na toplo, če ga nismo preje z drgnjenjem spet oživili. V težjem primeru zmrzlin pa zaupamo nezgodo zdravniku.
Pod plazom in ž njim
Kako so pri nas nevarni snežni plazovi? Da so nevarni, dokazuje nesreča pod Storžičem. O plazovih bi vedeli povedati tudi vodniki in nosači iz Mojstrane ter lovci iz gornje doline. Predvsem se izogibajmo gora po novozapadlem južnem snegu, pa po vsakem novozapadlem snegu, če je zapadel v velikih množinah ter ob močni od jugi. Težak moker sneg sipek in nagromaden sneg drsi s truščem s sten, se trga in lomi na strminah in grmi navzdol, uničujoč pred seboj vse kar doseže ter ostane šele v dolinah trdo steptan in nagromaden. Gorje onemu, ki mu je tedaj križal pot! Zaradi plazov nevarne strmine prečkamo po dolinah ali pa v njih najvišjem delu, skrajno previdno. Najboljše pa je, da preidemo taka mesta peš ob robu nevarnega plazu.
V primeru, da je začela snežna ploskev pod smučmi pokati, kar je znak, da se trga ali če je ploskev snega pod smučmi začela drseti, tedaj smuknemo s smučmi pošev navzdol izven plazu. Če nas je pa plaz že potegnil s seboj, moramo predvsem odvezati smuči ter se skušamo s plavalnimi gibi držati na vrhu. Prisotnost duha in hladnokrvnost lahko rešita najhujšega, čez mesta, ki so zaradi plazov nevarna, smučamo ali hodimo na večje razdalje in pa nenavezani. Pametno je, privezovati si na takih mestih za pas nekaj metrov dolgo rdeče barvno vrvico, ki naj služi kot sled k ponesrečenemu v primeru zatrpanem v plazu.
Pazite na oči!
Na spomladanske smučarske ture ne hodimo brez očal. Močan odboj sončnih žarkov od snežnih kristalov povzroča vnetje oči, temu sledi v najslabšem primeru popolna slepota, ki utegne trajati nekaj dni in nam pusti trajno oslabitev vida. Po takih obolelostih izpiramo bolniku vnete oči s toplim kamelčnim čajem ter ga držimo v popolnima temnem prostoru — Tudi ni pametno, izpostavljati se po nepotrebnem vročemu pomladanskemu soncu na planinah. Obraz in soncu izpostavljeno kožo si otremo močno z maščobo in si zasenčimo obraz. Najboljši lek proti vsem nerodam v planinah pa je previdnost. S previdnim pohajanjem v gore si prihranimo mnoge neprijetnosti, ostanemo zdravi in sposobni slediti našim velikim željam v prelepo planinsko prirodo.