Delo.si, Književni listi - Igor Bratož: ... Tadej Golob
Pisec prve od letošnjih Delovih poletnih zgodb je –nekateri so menili, da presenetljivi – lanskoletni kresnikov lavreat; žirija mu je Delovo nagrado za roman leta na lanski kresni večer namenila za leposlovni prvenec Svinjske nogice, resno delo, ob katerega pisanju se je avtor, kot je povedal v pogovorih po prejemu nagrade, tudi precejkrat zasmejal. »Poletna zgodba« Plaža je intonirana podobno. In drugače. Presodite pojutrišnjem.
Avtorje letošnjih poletnih zgodb – po Golobovi se jih bo vsak poletni petek zvrstilo še devet – smo tokrat poskušali »zalotiti« za pisalno mizo, tam torej, kjer njihove zgodbe običajno nastajajo, in fotografirati prav to njihovo mikrookolje. Tadeja Goloba smo dobili tam, kjer piše in ne spi, ne čisto doma torej, saj ga v bližnji prihodnosti čaka selitev – v pisarni slovenske izdaje revije Playboy, za katero piše že lep čas. Tam je napisal intervjuje in kolumne, ki so imeli knjižne posledice. Iz intervjujev s, kot se reče, košarkarsko legendo Petrom Vilfanom je nastala z navdušenjem sprejeta biografija, iz pogovora z nič manj zanimivim glasbenikom Zoranom Predinom prav tako, druženje z ekstremnim smučarjem in alpinistom Davom Karničarjem je tudi dalo knjigo, o Everestu. Tudi izbor kolumen iz slovenske izdaje revije Playboy z naslovom Moške svinje je končal med platnicami.
Tisto izjavo o smejanju med pisanjem je treba prebrati v ustreznem kontekstu, pisatelj je v pogovoru za Delo lani razložil, da pisanje ni ravno užitkarsko početje: »Užitka pri pisanju zame ni. Niti malo ga ni. Ves čas se pretepam z besedami. Najprej že to, da sem kot vsako človeško bitje nagnjen k lenobi in se moram boriti s samodisciplino, da sploh sedem za računalnik. Prišel sem do ene ure zbranega pisanja na dan, ob službi in vseh hobijih, kaj dosti več pa za zdaj ne zmorem.«
Na zaslonu računalnika je bila prejšnji četrtek dopoldne – kot se spodobi za takle čas pred izidom – zadnja različica njegovega novega romana: izšel bo jeseni in je marsikaj, mladinski, pustolovski, tudi malo alpinistični. Nič čudnega za slovenskega pisatelja, ki je priplezal najvišje. Golob je namreč pisatelj, ki mu niso tuje olimpijske višine, pa ne ravno božanskega Olimpa, ta je zanj s še ne tri tisoč metri odločno prenizek. Avtor Svinjskih nogic ima za sabo dolg niz vzponov, od Mount Everesta in Daulagirija do zimskega vzpona čez severno steno Eigerja. Te dni ravno odhaja na plezanje, ne čisto blizu – čakajo ga vršaci Kirgizije.
Pred fotografiranjem je s pisalne mize odšla neodprta steklenica darilne žganice. Menda se je tam starala že leto. Vemo, pri nekaterih pisateljih ne bi zdržala dolgo. »Kava, samo kava,« je odgovoril Golob na vprašanje o pijači, ki mora biti med pisanjem ob tipkovnici. Da bi pisal in pil zraven alkohol, pri njem nikakor ne gre, pravi. O svojem pisateljskem ritmu pravi, da ni nič posebnega: ne piše vsak dan, ampak takrat, ko mu čas dopušča, »zato tudi traja toliko časa, da kaj naredim«, to pa je v premorih med rednim oziroma osnovnim delom. Časa, ugotavlja Golob, je vedno manj: »Na začetku 'rokopisa' lahko delaš s premori, na koncu bi pa moralo biti delo kontinuirano in to je problem, ker se moraš vsakič znova koncentrirati.« Tako bo ostalo, pravi, dokler ne bo profesionalni pisatelj, to pa verjetno ne bo kmalu. Piše večinoma zjutraj, ko je knjiga že približno končana, tudi zvečer in ponoči. »Vsaka naslednja faza – po začetni, ko je treba priti do ustreznega števila znakov – je lažja, seveda pa je na koncu vsakič norišnica.« Tisto, kar napiše, Golob še milijonkrat prečeše in: »Veliko gre pri tem v nič.« Pri Svinjskih nogicah ni imel pravega urednika in je vse počel sam, zdaj, pri Zlatem zobu, ki bo izšel jeseni, pa je sodeloval z lektorjem in urednikom Mladinske knjige: »Ogromno sta mi sugerirala, v devetdeset in več odstotkih sta imela prav.«
Igor Bratož