Primorski dnevnik: SPD Gorica na Brani ... Obisk "Ferate spominov" ...
Skupina enajstih planink in planincev Slovenskega planinskega društva Gorica je v nedeljo, 27. junija, premagala peklensko vročino z »begom« v Kamniško-Savinjske Alpe, kjer se je povzpela na Brano. Na 2253 metrov visoko goro nad Kamniškim sedlom so se podali že v zgodnjih jutranjih urah. Startali so pri Domu v Kamniški Bistrici, po dveh urah in 15 minut hoje pa so si privoščili krajši odmor na Kamniškem sedlu. Po dodatni uri hoje so osvojili vrh Brane, na katerem so bili sami, saj je ravno tedaj sonce nadomestila megla, zaradi katere je bil pogled na Ljubljansko kotlino nekoliko omejen, čeprav so planinci vseeno lahko uživali ob lepem razgledu na Tursko goro, Rinke in Skuto. Ob povratku so si planinci SPDG privoščili pijačo v Kamniški koči na Kamniškem sedlu (1864 m), pred vrnitvijo v Gorico pa so se najbolj pogumni odločili še za kopanje (oziroma za osvežujoč skok v vodo) v ledeni Kamniški Bistrici, ki je levi pritok Save. Skupno so planinci prehodili 17 kilometrov in premagali približno 1600 metrov višinske razlike.
Hiša spominov je naslov fotografske razstave, ki jo bodo jutri zvečer odprli v prostorih na Bukovju, kjer imata sedež KD Briški grič in fotoklub skupina 75. Avtor razstave je Silvan Pittoli, dolgoletni član SPDG in gonilna sila fotografskega kluba. Nadvse poveden je že naslov razstave, saj gledalcu posreduje sporočilo o stvarnosti, ki je danes ni več. Skratka, fotografski zapis predmetov, vedut, odtenkov nekdanjega življenja v podeželskem dvorcu v Gradiškuti, naselju na severovzhodu Ločnika, na meji s katastrsko občino Števerjan. Nekaj desetletij propadajočo hišo so novi lastniki v zadnjih dveh/treh letih povsem obnovili in ji taki vrnili življenje. Silvan Pittoli je stari objekt nekajkrat obiskal, tako rekoč pet minut pred dvanajsto, in posnel niz zanimivosti in posebnosti. Gradivo je kar nekaj časa zorelo in čakalo na »obdelavo«. Tako je nastala zanimiva razstava z večplastno sporočilnostjo.
Jutrišnjo otvoritev, ob 20.45, bo pospremil nastop dveh pevskih skupin skupin, števerjanskih Briških tercink in Vogrsko, in Simona Komjanca z monologom Siromak.
Goriška Mohorjeva družita je ob lanski obletnici smrti Franceta Setničarja, v okviru zbirke Naše korenine, izdala zanimivo publikacijo, ki na novo osvetljuje lik duhovnika, alpinista, šolnika in glasbenika Franceta Setničarja. Knjiga zajema tri osnovne prispevke izpod peres Petra Černiča, Ivana Portellija in Renata Podbersiča ml. ter niz pričevanj nekaterih gojencev, sorodnikov in znancev pokojnega Setničarja ter ponatis prispevkov v Planinskem vestniku. Knjigo je uredil Peter Černič. O liku pionirja zimskega alpinizma, ki se je rodil leta 1875 v Ajdovščini, umrl pa v domači hiši ob letalskem bombardiranju Gorice, nekaj dni pred koncem druge svetovne vojne, bo tekla beseda na srečanju ob predstavitvi knjige, v ponedeljek, 5. julija, ob 18. uri v Bratuževem centru. O Francetu Setničarju bosta spregovorila Adrijan Pahor in Peter Černič. Pri pobudi sodeluje Slovensko planinsko društvo Gorica.
Vročinski val je v glavnem opravil s snežno odejo v visokogorju, čeprav previdnosti ni nikoli preveč. Poleg dobre telesne in psihične pripravljenosti je za uspešen začetek in zaključek izleta v gore koristno poskrbeti tudi za članarino in zavarovalnino. Upravni odbor SPDG je sklenil, podobno kakor prejšnja leta, da bo sedež društva v juliju in avgustu ob četrtkih zaprt. Možnost poravnave članarine in zavarovalnine je zato še danes, med 19. in 20. uro ter naslednji četrtek (8. julija), prav tako med 19. in 20. uro.
Večstopenjski ravnateljstvi na Goriškem sta letos, sicer v različnih oblikah poskrbeli za dopolnilo k rednemu pouku na osnovnih šolah. Dvotedenska dejavnost se je z junijem iztekla in učenci se bodo že v naslednjih tednih preselili v poletna središča. Vabilu za sodelovanje pri novi in dobrodošli pobudi so se odzvali pri Slovenskem planinskem društvu in poskrbeli skupaj z učitelji, za niz krajših izletov na Goriški kras. Izleti so bili prilagojeni z ozirom na starost učencev, Najprej so se na Brestovec in okolico podali prvošolci, zatem učenci drugih razredov, tretjih in četrtih, zaključili pa so petošolci. Skupine so sestavljali učenci osnovnih šol goričkega večstopenjskega ravnateljstva. V tednu od ponedeljka do petka, neposredno po koncu rednega pouka, je Goriški kras tako obiskalo nad sto učencev. Izhodiščna in ciljna točka je bila v Gabrjah.
Planinski odsek SK Devin je v tej sezoni zelo aktiven in je v zadnjih šestih dneh izpeljal kar tri pohode oz. vzpone. V četrtek, 24. junija, na god sv. Ivana in dan po običajnih kresovih, so izpeljali nočni pohod na Volnik. Krasna noč je pričakala manjšo skupino navdušencev, ki so si nadeli čelno svetilko in so startali iz Zagradca do vrha Volnika. Uživali so na eni strani ob polni luni, na drugi strani neba proti Alpam in furlanski nižini pa se je vseskozi bliskalo, tako da je bilo nebo ožarjeno. Res lepa izkušnja, ki jo velja ponoviti.
V nedeljo, 27. junija, so izpeljali napovedani izlet s pohodom do jezera Volaia in do vrha Rauchkofel. Z dvema društvenima kombija so se odpeljali iz Devina do koče Tolazzi, kjer so se po markirani poti povzpeli do jezera Volaia, ki je pohodnike očaral ob krasnem sončnem in toplem vremenu. Manjša skupina se je pod vodstvom Tomaža Caharije povzpela na vrh Rauchkofel po dokaj naporni poti, saj so gazili po obilni snežni podlagi, a napor je bil poplačan na cilju, saj so imeli čudovit razgled na vse bližnje vršace. Veliko presenečenje so dočakali prav na vrhu, kjer so se jim pridružili radovedni svizci, ki so se zdeli skoraj udomačeni, saj jih prisotnost planincev ni motila. Po postanku so se vrnili do jezera, kjer so se ostali udeleženci nastavljali sončnim žarkom in uživali v neokrnjeni in krasni naravi.
Skupaj so nato sestopili do izhodiščne točke, se okrepčali v koči Tolazzi, ki je bila v popoldanskih urah prepolna obiskovalcev, saj so se številni prišli hladit na več kot 1300 m nadmorske višine. Povratek domov pa je nepričakovano pokvaril daljši zastoj (več kot poldrugo uro) med Rigolatom in Forni Avoltri zaradi semaforja in cestnih zapor. Izlet so za nekatere ljubitelje gora ponovili tudi v torek, 29. junija, a le do jezera Volaia.
Navdušeni planinci SK Devin komaj čakajo na naslednji izlet, napovedan je za nedeljo, 11. julija, ko se bodo podali do jezer d’Olbe, ki se nahajajo nad Plodnom na približno 2000 m nadmorske višine.
Zadnjo junijsko vročo nedeljo je društvo SPDT izpeljalo izlet ob vznožje Furlanskih Dolomitov. Osem udeležencev se je navsezgodaj zbralo v Bazovici in po triurni vožnji končno mimo kraja Longarone zavilo proti jezu Vajont. Na šesti serpentini jih je oznaka Ferrata usmerila na ozko cesto, kjer je pred predorom parkirišče.
Tu se je skupina razdelila: nekaj planincev se je namenilo protiferati, drugi pa so se odločili za pohod skozi sotesko hudournika Vajont do jeza.
Prvi se so po ozki poti skozi gozd spustili do predorov, izkopanih v strmem pobočju soteske.
Svetilka je bila v nizkih in dolgih tunelih nujen pripomoček. Ob izhodu se na polici začne zavarovana pot, ki preči prepadna pobočja in nudi lep razgled na sotesko.
Po vzponu čez lestev pa se začenja precej zahteven, skoraj navpičen odsek ferate (težavnostna stopnja C/D in D). Sledi vzpon po žlebu in manj zahtevno prečenje. Vsekakor je ferata, ki sicer ne premaga velikih višinskih razlik, zračna, naporna in terja zbranega planinca z močnimi rokami. Med vzponom se odpre pogled na jez, moteč pa je žal hrup avtomobilov in motorjev, ferata namreč obide predor, skozi katerega poteka glavna cesta. Konec ferate naznani vpisna skrinjica: še zadnja lestev in že so bili »feratarji« na pešpoti. Ferato so premagali v poldrugi uri. Na razpotju sta se obe skupini združili in se po zasluženem odmoru ob prigrizku spustili skozi gozd na izhodišče.
Ferata nosi tako ime, ker so jo leta 2015 uredili v spomin na 1910 (med njimi 487otrok) žrtev tragedije, do katere je prišlo 9. oktobra leta 1963, ko se je s hriba Toc v jezero sprožil ogromen plaz. Velikanski val je pljusknil preko jeza in poplavil vas Longarone in zaselke ob jezeru.
Planinci so se popoldne preobrazili v turiste in si pod vodstvom »vodiča« Zvonka ogledali krajevne zanimivosti: jez Vajont, najvišji v Italiji in žalosten simbol katastrofe, ki bi jo bilo mogoče preprečiti; zgodovinsko jedro vasi Erto z visokimi in ozkimi hišami, značilnimi za gorska naselja; delavnico pisatelja in kiparja Maura Corone, ki pa za obiske ni bil razpoložen in je vsiljivce nagnal; in še cerkev ter pokopališče v Longaroneju: oba sta spomenik tragediji in opomnik na človekovo nepremišljeno poseganje v krhko ravnovesje narave.
Žalostne vtise so izletniki osladili z odličnim sladoledom in se odpeljali v vročo nižino. Zanimiv in poučen dan.