Primorski dnevnik: Živet na planinah | Kleine Berlin | Miklavžev pohod na Krasji vrh (1773 m)
Živet na planinah
Matajur - Velika Baba, kot ji pravijo domačini, je najvišja gora Beneške- Slovenije, je njen simbol. Velika Baba je bila za domače prebivalstvo velika, dobra mati, ki jim je nudila vse za preživetje. Po njenih rebrih so kosili, na manj rodovitnih rebrih pa se je paslo. Tu so si postavljali in obnavljali stanove (kazone), kjer so živeli, ko je bila živina na paši. Danes živine ni več. Že na začetku 20. stoletja je začela živinoreja vpadati, dokončno je ta način gospodarjenja odpravil potres.
Danes je Matajur predvsem izletniška destinacija planincev, pohodnikov in kolesarjev, saj se z gore odpira izreden razgled na venec gora na zahodu, na Julijce pa tudi na Tržaški zaliv in morje. Planinske koče pod vrhom, predvsem planinski dom, ki ga je zgradila Planinska družina Benečija, jim nudijo prijetno zavetje.
Sedanja predsednica PDB. Lojza Battistig Kajancova, rojena v Marsinu, je kot osem letna deklica tudi sama pasla na domači planini, prav tam, kjer zdaj stoji društveni planinski dom. Svoje otroštvo v gorski vasi in na planini ter nekdanje življenje na matajurskih planinah je opisala v knjigi Živet na planinah. Doživeto in tankočutno pripoved osebnih spominov je obogatila s prispevki o ledinskih imenih, zgodovini stanov in planin, ki jih je preučeval in pred leti objavil duhovnik Božo Zuanella, z življenjskimi zgodbami, pravljicami in legendami. Izoblikovala je, kot sama zatrjuje, pripoved, ki nam omogoča, da vsaj delno razumemo čas, ki se ne bo več vrnil.
Delo je dragocen dokument kulturne in jezikovne dediščine matajurskih planin. Dopolnjujeta ga še poglobljena prispevka geografa Maura Pascolina in etnologinje Špele Ledinek Lozej.
Ob pripovedi predsednice Planinske družine Benečija, Lojze Battistg bodo člani SPDT-ja v torek, 17. decembra, spoznavali matajurske poti, predvsem poti spomina tistih, ki so si z delom v planini zagotavljali preživetje. Dogodek bo v dvorani Zadružne kraške banke Trst Gorica na Opčinah, ul. Ricreatorio, 2. Začetek ob 20.30.
Kleine Berlin
Na planinskih turah po vrhovih Julijcev, Karnijskih Alp in Dolomitov pogosto naletimo na sledove svetovnih spopadov, ki so v 20. stoletju besneli na teh območjih.
Pa so si tržaški planinci zamislili poseben pohod speljan tako, da bi se tudi po mestnih ulicah, koder redno hitimo po opravkih, se srečujemo na kavi, čakamo na avtobuse itd., ustavili ob pomnikih, pričah grozot, ki so se dogajale med II. Svetovnim spopadom, predvsem med 20 mesečno nemško zasedbo mesta.
Ob glavnem vhodu v Ljudski vrt se je tako v soboto zbralo za velik avtobus tržaških planincev, pridružili so se jim tudi nekateri člani Planinske družine iz Benečije. V spremstvu vodiča, Karla Mezgeca so se podali najprej na ulico Cologna, kjer je imel sedež Inšpektorat za obrambo države in do stavbe imenovane »Pia časa del gentiluomo«, ob koder so nacisti odpeljali bolnike in ostarele v koncentracijska taborišča. Ob prečkanju Ljudskega vrta, so se ustavili tudi pri kipu Srečka Kosovela, nadaljevali so pot do Sinagoge in do Trga Oberdank, kjer je bila Komanda gestapa. Po poti, po kateri so vodili deportirance, so se pohodniki sprehodili še do obeležja na železniški postaji, ob povratku pa so vstopili v vežo Višje glasbene šole Tartini na ulici Ghega, kjer je bila vojaška menza »Sold aten Heim«. Nazadnje pa so si ogledali kompleks protizračnih predorov imenovanih »Kleine Berlin«, ki jih upravlja jamarski odsek Alpinističnega kluba Trst, sekcija za preučevanje in raziskavo umetnih predorov. Izredno zanimiv sprehod po rovih nemškega in mestnega dela zaklonišču ob izčrpni in poglobljeni razlagi vodiča Maurizia je nudil pohodnikom jasnejšo sliko na tragična dogajanja v takratnih težkih časih.
Čeprav se tokrat SPDT-jevci niso mogli pohvaliti s posebnimi planinskimi doživetji in užitki ob razgledih, vendar so se s pohoda vrnili obogateni in zadovoljni, da so pobliže spoznali del polpretekle zgodovine.
Miklavžev pohod na Krasji vrh (1773 m)
PD Kobarid je v nedeljo, 8. decembra, priredilo jubilejni, že 20. pohod na Krasji vrh, ki se ga množično udeležujejo zlasti primorski planinci. Med njimi so bili tudi štirje SPDT-jevci, ki so se navsezgodaj odpeljali iz Bazovice v Soško dolino. Na Drežniških Ravnah so v oblačnem jutru krenili navkreber po položnem pobočju skozi gozd. Na križišču so se odločili za stezo mimo Snežne jame, ki jih je vodila ob ruševinah objektov iz prve svetovne vojne. Tu jih je pričakal sneg in ... Nenadoma so se iz neprijetne megle prebili v čudovito jasnino in zagledali pred seboj svoj cilj ter greben, ki je vodil do njega.
Na vrhu je bilo vzdušje praznično: množica pohodnikov je uživala ob krasnem razgledu na megleno morje v dolini, iznad katerega so se dvigovali sosednji Krn in bolj oddaljeni vrhovi Julijcev, vse do Dolomitov. V prijateljskem klepetu s planinskimi znanci, ob poslušanju priložnostnega zbora in fotografiranju je čas hitro mineval. Z obžalovanjem se je bilo treba posloviti od razkošnih pogledov in kristalno čistega neba in se, tokrat po poti mimo kolujev, vrniti na izhodišče. Tržaški planinci so žal zamudili prihod Miklavža, so se pa še zadržali na prijetnem druženju z udeleženci iz drugih planinskih društev, saj je bila to lepa prilika za tkanje in utrjevanje prijateljskih vezi.