Črnuški AO - Jan Jasnič: ... - dalmatinski san.
Po zaključenih izpitih letne in zimske alpinistične tehnike ter vajah in izpitih tečajnikov, je čas za premor, ki ga je povsem predolgo prelagal predvsem Covid. Hribi so se zataknili nekje med zimo in poletjem, zato se ideje usmerijo proti jugu.
Dolgo že poslušam plezalske zgodbe iz Biokovega in odločim se, da pot tokrat podaljšam mimo Paklenice.
Interesentov na začetku ni manjkalo, a na koncu sva se z Alenko po razbeljenih dalmatinskih stenah ves teden podila kar sama. V ponedeljek sva štartala iz Ljubljane in se na mojo veliko željo ustavila ob markantni steni, ki štrli iz travnikov poleg avtoceste. Plezališče Zir izgleda izjemno mikavno, ampak skice najdeva šele kasneje, zato tisti dan ničesar ne splezava, ampak si plane prišparava za naslednjič. V avtu sva se dogovorila, da bova naslednji dan plezala Dalmatinski san, in ker je bil to celoten obseg najinega načrta, sva se odpeljala kar direktno pod steno. Malo ven iz vasice Topići, kjer je na voljo pipa s pitno vodo, na obrazih domačinov pa vladajo nasmehi in gostoljubnost, parkirava ob zaprašeni cesti in vrževa šotor. Veter je vso noč preizkušal vzdržljivost moje polomljene »fukn koče«. K sreči je zdržala.
Zjutraj pohitiva in se na dostopu skušava držati opisov, a se na koncu pod smerjo znajdeva ne da bi sploh zapustila markirano pot in v povojih novega dne začneva s plezarijo. V spodnjem delu poleg zelenjavne plezarije čaka en previsen gib, ostalo je vse precej ogrevalno. V zgornjem delu stene pa se to precej spremeni, in sicer že takoj v glavnem raztežaju smeri, kjer se po 6b plati počasi premikaš navzgor, na malo poličko. Potrpežljiva in zbrana plezarija je ključ do uspeha tudi v naslednjem, malo lažjem raztežaju. Do vrha nato pošteno plezaš, ampak je vse skupaj naravnost čudovito. Na predlaganem sestopu skozi grapo, ki poteka po vzhodnem delu stene te ustavi krajši spust po vrvi na dva svedrovca, nižje doli pa še tisti glavni spust, opisan v vodničku. Do tega spusta moraš opraviti še nekaj metrski spust, da dosežeš korito, kjer je narejen štant iz stare, preperele robe, spust pa vodi po povsem gladki navpični skali in je po moji oceni daljši od zatrjevanih 40 m. Sicer sva imela s sabo kline, ampak ni delovalo, kot da bi se jih dalo kam zabiti. Vse skupaj nama skratka ni zgledalo ok, zato sva splezala tistih nekaj metrov po štriku nazaj iz korita, nato pa prestopila v steno, kjer sva po kosmatem šodru uspela sestopiti brez vrvi.
Naslednji dan sva si zamislila malo bolj easy, se zapeljala nad Makarsko in šla sredi dneva plezat v Pajevino. Smer Otok ljubavi se začne s 6a raztežajem, ki ga zakriva drevo in ker nisva videla svedrovcev, na blef pa naju ni mikalo riniti navzgor, sva se podala raje v sosednjo smer, Pjesma sirena. Stipe (Božić) je pripravil konkretno doživetje. Že v vstopnem 6b raztežaju se v žgočem soncu sprašuješ, kako se boš prerinil čez plato brez stopov in oprimkov. Cug se nikakor noče končati, ampak s pridnim prestavljanjem nog na trenje nekako uspe do štanta. Dva raztežaja višje čakajo radiatorji s 6b+ plezarijo, ki se mi zdijo lažji kot vstopen raztežaj, ampak se vseeno pošteno nadelam. Da ne bo prelahko je v naslednjem raztežaju potrebne precej plezalske akrobatike v 6a+, in sicer s crimpanjem, visokimi nogami in širokim radiatorjem, ki je že skoraj kamin.
Do vrha nato precej alpinistično navrtane petice in šodranje, sestop pa po pravljični planinski poti.
Prespiva na eni najlepših lokacij, pod steno Malega Borovaca – borovci in zelena trava. Dan ni bil easy, kot je bilo planirano, zato spijeva praktično vso pivo, da bi si naslednji dan vendarle malo odpočila.
Zjutraj se že skoraj podava v Mali Borovac, ampak (k sreči?) ugotoviva, da nama je zmanjkalo vode, zato se vrneva v Topiće, obnoviva zaloge in za restiča splezava smer Cicibani v Vrisovih glavicah. V tej nizki steni je plezarija zabavna in nezahtevna – predvsem, če ocene primerjam z raztežaji prejšnji dveh dni. Namesto sestopa te pod steno tu popeljejo spusti po vrvi.
Naslednje jutro se spet zaženeva v Vrisove glavice in preplezava še smer Mirto Selvaggio, ki ima glede same plezarije enake lastnosti kot Cicibani. Ogrevalno. Nato se zapeljeva do Omiša v kemp Lisičina in se nameniva v Stomorico, splezat smer Forma piva. Med kosilom prebirava zapise o tej smeri in zato pristopiva s precej več spoštovanja, kot sva ga imela pri planiranju. Brez izjeme si je v vseh poročilih smer prislužila konkreten renome, kar nama postane jasno že v prvem raztežaju. Nekaj gibov tega »5c« raztežaja je precej zahtevnih in na prvem štantu pogledujem na uro, ki kaže že 16:15. Odločiva se nadaljevati in pred glavnima raztežajema šeste stopnje se vendarle malo umirim in pozabim na čas. Čez prvega se privlečem relativno hitro, ampak zaradi ostre skale celega pofarbam rdeče. Vesel sem, da lahko naslednji 6a+ splezam kot drugi. Precej bolj sproščeno, čeprav intenzivnost ne popušča. Kje so tisti 6a-ji Vrisovih glavic? Mislil sem, da naju bom z zadnjo petico popeljal iz stene, ampak Alenka potegne še dobrih 60 m, preden doseže greben. Spakirava robo in poskusiva sestopiti po grebenu, pa nam to prepreči zglajen skalni skok. Vrneva se nazaj gor in poplezava na vrh Stomorice, nato pa sestopiva skozi dolino rumenega cvetja na severni strani. Nasmejana ampak zmatrana uletiva na vrtove apartmajev in se smukava okrog prvega nadstropja, vse to pa spremlja mali kužek v tretjem nadstropju, ki se mu seveda totalno utrga. Izza zaves naju opazuje njegova lastnica, midva pa se reživa – kaj pa naj drugega. Situacija se reši s skokom na dvorišče, kjer navdušena ugotoviva, da sva dosegla cesto, kaki dve minuti od avta. Super.
Za zadnji dan si prišparava Ilinac in smer Rambo, ki ima v poročilih podobno konstanto kot Forma piva, s tem, da tu brez izjeme letijo same pohvale. Z avtom naj bi se pripeljala pod steno, ampak ker iz Komornjaka gradijo obvoznico, je cesta zaradi izvrtanega kamenja zaprta. Avto zato parkirava na drugi strani reke in se z brezplačno ladjico pustiva prepeljati na nasprotni breg ter do stene dostopiva peš. Vstop v smer je za dušo težaven, saj je pod prvim raztežajem postavljen oltar padlima lokalnima plezalcema. Pokasiram varovanje prvega, 50+ metrov dolgega raztežaja in še lep čas preživim poleg tega opomina gora. Plezati zato začnem z neko težo v mislih, ampak skalni ples pozdravi vse tegobe in na vrhu drugega raztežaja sem že skoraj osvobojen, čudovito lahkotni 6a, ki sledi, pa me do konca sprosti. Čez malo zelenjave prideš pod detajl, ki deluje zlizan, ampak se ga prav lepo spleza. Še en raztežaj do vrha in ujameva markirano pot, ki naju pripelje z vrha do ceste, nato po gozdni poti in spet na cesto do ladjice. Zvečer naju zahakla še zagrebški planinski klub, tako da je nedeljska vožnja domov malo bolj naporna, kot bi lahko bila.
Plezalskega potenciala je tam doli praktično neskončno.
Priporočam 