Večer, Reportaže, ljudje - Gregor Grosman: Kaktusom mediteransko podnebje ustreza predvsem zaradi sonca.
Pred leti sem vrt kaktusov v Slovenskem primorju že obiskal, a ker sem bil majhen, nisem bil prepričan, da bom ponovno našel pot do precej odročnega kotička na koncu polotoka Seča, ki je od Portoroža oddaljen dobra dva kilometra. Pa je bila sreča na naši strani in po nekajminutni vožnji le nekaj metrov od morja sem v daljavi prepoznal mogočno drevo, pod katerim smo parkirali ter pozvonili na zvonec na kovinskih vratih. Nekaj metrov desno od vrat se nahaja vhod v rastlinjak, kjer že lahko vidimo prve bodičaste rastline - napis "Vstopnina 1 evro" nas sploh ne prestraši.
Ko se čez nekaj trenutkov iz hiše proti nam napoti gospa zrelih let, lastnica Magda Grašič, nam pojasni, da ima vstopnino predvsem zaradi Nemcev. "Vsak, ki ga zanimajo kaktusi, bo brez pomisleka odštel tale simbolični evro. Nikogar ne moti, razen Nemcev, ki so pogosto taki žškrtiž, da si še tega ne privoščijo. Razen v primeru, da so zares zainteresirani za ogled," pojasni gospa Magda. In doda, da ima rada predvsem obiskovalce, ki želijo izvedeti več o teh sončnih rastlinah, kot sama imenuje kaktuse in sukulente, ki rastejo v njenem vrtu v Seči.
Rastline za manj pridne
Za obisk smo si izbrali vroč poletni dan, ki se je že pošteno prevesil v popoldne, ustrezno visoke pa so bile tudi temperature, saj se je živo srebro povzpelo do 35 stopinj Celzija. Neizkušeni sploh nismo pomislili, da utegne biti v zaprtem rastlinjaku še bolj vroče. Gospa Magda pogleda na merilnik ter nas potolaži: "Samo 39 stopinj kaže, to je še znosno. Sploh poleti temperature redno presegajo 40 stopinj." Tako se še nekaj trenutkov zadržimo na prostem, saj je tudi zunaj rastlinjaka mogoče najti zanimive rastline, nato pa pogumno do urejenih "gredic", katerih zbirko sestavlja 1600 vrst kaktusov in sukulent. "Kaktusi so s trnji, sukulente pa so brez bodic," pojasni Magda in nas pelje do najstarejšega kaktusa v zbirki. "Tile veliki okrogli kaktusi so nekaj posebnega. So naši najstarejši, prvi v zbirki. Tega velikega je mož kupil na Dunaju tri leta starega, danes pa šteje 55 let. Kot sončki so, sploh letos, ko so zacveteli. Znani so po imenu zlata krogla, ježkar ali taščin stol, to so domača luškana imena, sicer pa se uradno imenujejo Eschinocactus Grusoni," zaključi kratko lekcijo.
Sedaj štiri leta pokojni mož Rok, po poklicu vrtnar, je bil tisti, ki je tudi Magdo navdušil za kaktuse, vrt, kot ga vidimo danes, pa je nastajal celih 49 let. Mož je vse rastline v Slovenijo pripeljal osebno, na potovanjih po Južni in Srednji Ameriki, večina kaktusov prihaja iz Mehike, kamor je večkrat odpotoval tudi z Magdo. S kaktusi praviloma ni veliko dela, a ko je govora o taki količini, temu ni tako: "Moj mož je vedno rekel, da so to rastline za manj pridne ljudi, ki če jih enkrat ne zaliješ, ne zamerijo in jim ne gre v škodo. Dela je, kolikor se ga vidi, a gotovo veliko manj kot z drugimi rastlinami. Zdaj ko sem ostala sama, sem kar cel dan notri, malo z ljudmi, malo sama s sabo, z rastlinami. Skoraj bi lahko rekla, da sem za dobro jutro še v pižami v rastlinjaku in potem hitro tisto zalivanje, ki ni vsak dan, pač pa moram biti pozorna, kaj potrebujejo. Ker se čuti, kaj te rastline potrebujejo." Tudi mi smo začutili, da potrebujemo svež zrak, in tako smo pogovor nadaljevali zunaj. "V sezoni pa k meni zaide veliko mimoidočih, kakšna skupina pride, šolski otroci. Ljubitelji pa se radi ustavijo in tudi vračajo. Obiskovalci pridejo iz cele Slovenije, zelo veliko tudi s štajerskega konca," nam pojasni lastnica. A ko drugi počitnikujejo, zanjo ni čas za dopust. Pač pa si ga vzame v zimskem času, ko imajo tudi kaktusi mirovanje. Tri mesece jih namreč ne smemo zalivati in jim dovoliti, da rastejo, da so res spočiti.
Dober odnos z bodicami
Zaradi omejitev, ki vladajo v rastlinjaku - v mislih imamo predvsem strop - je treba cereuse nenehno prikrajševati, da lahko sploh preživijo. Pogled se nam ustavi na rastlini ob vhodu, za katero nam Magda razloži, da je že precej v letih. Ker je že ostarel, spodaj leseni, vidimo tudi posušene vodne raztegljive celice. Če bi imela prostor, bi rastlina zrastla v višino preko 20 metrov, baje obstajajo tudi 26 metrov visoki primerki. Posebej zanimiv je tudi kaktus z latinskim imenom Neobuxbaumia Polylopha, ki se je do nedavnega ponašal z višino preko šest metrov, vendar pa mu je nedavno neurje odlomilo vrh. Zanj so morali zgraditi poseben "dimnik", da je lahko zrastel tako visoko. Veliko kaktusov pa je tudi majhnih, posajenih v lončke in namenjenih obiskovalcem, da si jih odnesejo domov in olepšajo svoj dom.
Kjer so kaktusi, pa so neizogibno tudi bodice, zato nas je zanimalo, kolikokrat dnevno se gospa Magda piči. Sploh ker je kaktuse nenehno božala, preverjala, če je z njimi vse v redu, medtem ko sem sam držal varnostno razdaljo: "Z bodicami imam pa jaz prav lep odnos. Vem, da moram najprej svoje roke paziti in potem rastlino, predvsem rastlino. Nič nisem poškodovana. Kadar režem, moram paziti. Sicer pa je vsako delo po svoje nevarno."
Gregor Grosman
Po domače se najstarejši kaktus v "zbirki" imenuje zlata krogla, ježkar ali taščin stol, uradno pa Eschinocactus grusoni.
Vrtu kaktusov v Seči, kjer najdemo preko 1600 vrst kaktusov in sukulent, je dala priznanje tudi Mreža botaničnih vrtov in arboretumov Slovenije. (Obe foto: Marko Vanovšek)