Uredništvo G-L 27.05.2022 15:24 810 0

Prve ne pozabiš

Tjaša Knez: ... nikoli ...

Prve ne pozabiš nikoli so rekli vsi, ki sem jim omenila tečajniški vikend v Paklenici. Zakaj ne?

Ker te vožnja čez Belo krajino vrne v nek drug čas (in ob glavni cesti proti Vinici slučajno vidiš maminega bratranca Bogdana-brez heca). Prav tako zastoji na obvoznici. Ker je fino klepetat po napornem tednu ob pivu, ki so ti ga prišparali ostali za mizo v Aniću. Ker lahko pred spanjem še zadnjič pogledaš skoraj polno luno. Ker te zjutraj niti psi niti najmlajši ferajnovci ne zvlečejo iz spalke in se potem za cel dan spakiraš v 20 minutah z zajtrkom in kavo vred. Ker tandem odpove zaradi težav z očmi pa greš potem z Alenko Bračno (5c, 200m) in hkrati še ugotoviš, da je to Zaplotnikova smer. Pa ker se ti na eni od terasic zdi, da je štrik nekaj preveč rjav in se prehitro premika, pa se potem kača le hitro odplazi stran. Ker se zaradi počasnega vlečenja čez kamin zatakneš v štant še z 2 Kranjčanoma. En je bil slučajno Zaplotnikov sovaščan pa pove par zgodbic medtem ko čakaš slavnega Tomaža, da se vendarle prebije čez kamin in ti sprosti štant. Ker greš del smeri impro Klinar . Pa ker te na vrhu čaka razgled na morje in šibneš še na Anića Kuk. Pa potem prideš dol in je žeja taka, da namesto enega piva spiješ dve (še namesto kosila). Potem se z ostalimi tečajci odpraviš do morja, kjer je ravno golden hour. Potem pa Blaž skuha rižoto za vse, ti pa se lahko v miru stuširaš in odpreš pivo. Ker se večer zaključi v takšnem in drugačnem klobasanju zjutraj ob dveh na pomolu, ko se razpravlja, če bi se šlo kopat ali ne. Naslednje jutro so otroci še malo glasnejši in gibi še počasnješi, pa se vseeno nekako spraviš do vhoda v park in seveda ugotoviš, da je 3dnevna vstopnica prejšnjega dne izginila neznano kam. No, pa te vseeno spustijo notri na lepe oči. Pa ti Nace potrpežljivo razloži, kako se abzajla in Nejc čaka, ko se vlečeš gor po Danaji (5b, 100 m) kot da je sodni dan. Potem ti je pa malo žal, da se ni šlo spat že prej pa bi šlo navzgor vse v enem šusu pa še kaka smer zraven. Pa z Niko fino klepetata medtem ko se hladita v morju. Potem pa ti kar nekako ni jasno, ko si doma, ravno spod tuša, lune in zvezd ni videt z okna, komarji ne težijo. Pa začneš gledat v koledar, kdaj greš spet lahko naslednjič.

Tole pa pravi sotečajec Luka:
»Plezanje v Paklenici, pa čeprav le športno in med drugoplezajočimi, je pri nebogljenem tečajniku hipno potrdilo prabit človekovega umika v hribe – uravnoteženje strahu pred nepredvidljivim in nevarnim z neizmernim zanosom.«

AAO, 27.05.2022 13:03
Prve ne pozabiš nikoli ...