Glas Gorenjske, 29. avgust 1960: ... Cirilom Debeljakom - Cicom
Vsako leto sodeluje na grafičnih igrah tudi naš znani alpinist Himalajec Ciril Debeljak - Cic. V Celjskem tisku je zaposlen kot strojni stavec. Nas je mikalo, da nam pove nekaj misli o uspešnem podvigu naše alpinistične odprave na Himalajo. Cic je bil takoj pripravljen pripovedovati. Vsedla sva se v Savskem logu na klop in se, medtem ko so drugi igrali odbojko, podala med mogočne vrhove Himalaje.
Prisluhnimo: »Spodnji del pristopa na Trisul je bila 75 kilometrov dolga dolina. Tu še ni stopila človeška noga. Sami smo si morali utirati pot med mogočne piramide Himalaje, prehode pa smo si morali največkrat usekati. Vsa dolina je bambusova džungla. Tako je pristop do južne strani Trisula trajal 7 dni. Še pred tem pa smo se podali trije iz naše odprave na 5270 metrov visok Bharalatoli. Od tu smo imeli lep razgled na teren Trisulov. Morali smo iti najprej čez nevarne ledene slapove. Sedem dni smo se bojevali z naravo, da smo premagali najtežje ovire, da smo lahko na višini 4000 metrov postavili prvi tabor. Tedaj nas je bilo v odpravi 7 Slovencev, dva Šerpa in indijski kapetan. — Pot smo nadaljevali od baze I do baze II, preko ledenika Bidergwaja na višino 4600 metrov. Tu za sedaj še nismo imeli nobenih posebnih težav. Opravili smo 60 nošenj in postavili velike dvostanovanjske šotore.
Z baze II smo začeli naskakovati južno, še doslej neprohodno stran Trisula. Do sedla je bilo treba preplezati še 1400 metrov. Tu smo vmes že na višini 5000 metrov postavili tabor I. Skrajno neva ren teren, saj so neprestano grmeli plazovi, nam je precej otežkočal postavljanje šotorov. Zato smo tu postavili samo dva šotora. Materiala smo do tabora I znosili okoli 600 kilogramov.
Od tu naprej nas je bilo v odpravi še 9 in smo morali ves tovor prenašati sami. Novinar Zoran Jerin tovora ni nosil, ker ni imel dovolj kondicije. Vodja odprave je zbolel, zdravnik dr. Robič pa je ostal niže od nas. Tako smo ostali za nošnjo materiala samo 4 alpinisti in 2 Šerpe.
Tabor II smo postavili med največjo višinsko razliko, in sicer 1000 metrov. Plezati in prenašati tovor smo morali samo ponoči, ker je bila podnevi velika nevarnost plazov. Do tabora II smo prenesli samo še 200 kilogramov prtljage. Seveda smo za vse še tako drzne podvige vedno malo tvegali, uporabljali pa smo kar najsodobnejše alpinistične tehnične pripomočke.
Na višini 6200 metrov, tik pod vrhom Trisula II smo postavili tabor št. III. Iz tabora III smo takoj začeli naskakovati vrh samega Trisula II. — V navezo smo šli z Antejem Mahkoto in Šerpom Ang Nimo. Od tabora III smo prenesli tovor v tabor IV. na višino 6420 metrov. Tu je bil glavni problem pred nami, sam vrh Trisula II. Naslednji dan, ko bi ga morali z menoj vred premagati, sem zbolel za hemeroidi, in namesto na vrh, sem moral nazaj v dolino. Bolezen se je nekaj dni zavlekla in smo morati tako čakati drugo skupino, da je dosegla naš postavljeni cilj. Ostalo nam je malo časa, da bi lahko odšli tudi na vrh Trisula I. Precej časa smo izgubili tudi s tem, ker je imela ladja Velebit skoraj 10 dni zamude. Bližal se je močan monsum in zato se na Trisul I nismo povzpeli.«
»In kaj menite o športnih igrah grafičarjev?«
»Na teh igrah sodelujem že od vsega začetka, in to na zimskih in letnih. Igre so za grafičarje potrebne in ne samo sedaj, ko se zberemo iz vse Slovenije, ampak tudi doma po delu. Zdi se mi, da atletske discipline niso vse primerne za te igre. — Brez dvoma je tek na 1500 m prenaporen, prav tako pa sta disciplini troskok in met diska prezahtevni za to vrsto tekmovanj. Organizacija tekmovanja in iger na sploh je odlična.«
M . Živkovič
YouTube, 31.03.2020: Himalajska odprava Trisul 1960