Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skalni krik

Prvi del spremne besede Jerneja Ščeka, prevajalca ...

... romanizirane avtobiografije Mauro Corone Kot kamen v rečnem toku.

Corona je bil vrhunski alpinist, eden najzgodnejših pobudnikov sodobnega prostega in športnega plezanja. Je avtor več kot tristo prvenstvenih smeri v Dolomitih, nekaj deset jih še čaka na prvo ponovitev. Večina je ekstremnih, ne toliko v smislu skrajne težavnosti kakor v smislu skrajne nevarnosti. Pravi spomenik človeškemu idiotizmu, kot bi danes rekel sam.

Image
A Corona nikdar ni bil gorski konkvistador: zbiranje žigov in gnanje za športnimi dosežki je skregano z njegovim pojmovanjem gorništva. Gore so zanj predvsem zdravilo in obliž na bivanjske rane. »V življenju ni ničesar mogoče osvojiti, niti žene niti ljubice. To besedo bi morali odvreči na smetišče zgodovine.« Gora je neživa gmota kamenja. Da iz mrtve skalne gmote vzklijeta lepota in smisel, je potrebno človeško oko, duhovni premik, sprememba perspektive. Osnovni nauk zgodovine alpinizma pravi, da so na mnoge alpske vrhove resda prvi stopili domačini, toda gora niso odkrivali gorjani, temveč meščani. Gora zaživi tedaj, ko se vanjo zazre tujčev pogled. Kugyjeva izkušnja s trentskimi vodniki je v tem smislu paradigmatična. Človek je stopil vrh Helikona, v domovanje bogov in muz, tedaj ko je nanje začel misliti, gledati drugače. Šele takrat je zagledal lepoto gora.

Tudi Corona se je v hribe nad domačo dolino najprej odpravil na divji lov s svojim avtoritarnim očetom. Svoj gorniški krst pa je doživel pri trinajstih z vzponom na Duranno, furlanski Matterhorn. Pri osemnajstih je preplezal svojo prvo prvenstveno smer v Palazzi, 2210 m, nad dolino Zemola. Leta 1978 je sovaščan Italo Filippin, zanimiv človek in pisatelj, začel opremljati previsno steno pod Ertom. Corona je v začetku osemdesetih prevzel projekt in v naslednjih 15 letih splezal na desetine zelo zahtevnih smeri. Plezališče v Ertu je še danes pojem športnega plezanja visoke težavnosti, v strehastih previsih sektorja Big je več osmic kot sedmic. Redni obiskovalci te divje stene so predvsem surovo močni plezalci in plezalke, katerih se je prijel vzdevek Lo ZOO di Erto.

Corona je prevandral svet od Grenlandije do Kalifornije, kjer je s prijateljem Mauriziom Zanollo - Manolom odkrival razsežnosti sodobnega plezanja. Pa vendar v dokumentarcu Confessioni ultime (Zadnje izpovedi) pravi: »Čemu bi moral plezati vse življenje, če mi ni več všeč? Samo zato, ker sem plezalec? Ne, jaz sem tisti, ki se zjutraj rodi.« Coronova magična gora se skriva nekoliko višje, onkraj sedla Sant’Osvaldo, nad dolino Cimoliana. Visoko gori v skupini Spalti di Toro, bogu za hrbtom in daleč stran od vrveža dolomitskih magistral, se proti nebu pne alpsko in alpinistično čudo. Campanile di Val Montanaia (tudi Montanaja), 2173 m. Tristo metrov visok skalni stolp, pravzaprav kar zvonik, najlepši skalni zvonik na svetu, ponosno kraljuje na odru sredi mitskega amfiteatra dvatisočakov. Vsi stenski obrazi tega »skalnega krika« so previsni, razen južnega, pa še tu se je treba v vrtoglavi navpičnosti in nelogičnih prehodih pošteno potruditi. Tukaj se je pisala alpinistična zgodovina.
Za njegov vrh se je septembra 1902 odvijala prava alpinistična drama, ko sta tržaška alpinista Napoleone Cozzi in Alberto Zanutti najprej preplezala ključno mesto, ki je pozneje zaslovelo kot Cozzijeva poč, nato pa se morala zaradi težav z orientacijo obrniti. V krčmi v Cimolaisu sta se Tržačana, in vino veritas, preveč razgovorila pred neznancema, ki sta nekaj dni zatem, 17. septembra, kot prva stopila na vrh. To sta bila Avstrijca Wolf von Glanvell in Karl von Saar. V severnih previsih so se preizkušali, in kregali, mnogi, Emilio Comici, Severino Casara in Spiro dalla Porta Xidias, vzhodno previsno poč je prvi splezal Raffaele Carlesso. Corona se je na Campanile povzpel več kot dvestokrat, često po novih smereh in v drznih ponovitvah, med drugim z vrhunskim alpinistom Alessandrom Gogno.

A svoje alpinistične vrhove vidi drugače – z njih je treba najprej sestopiti, šele potem je vzpon uspešno opravljen. Pravega alpinista po njegovem ne prepoznamo le po splezanih vrhovih ali preplezanih smereh, temveč po tem, če se zna pravočasno umakniti, ustaviti, se vzdržati. Največja alpinistična zmaga je pravzaprav poraz, tak, ki se ne konča s smrtjo. Takrat alpinist kot človek največ (pri)dobi. Borba za vsako ceno, jurišanje po vsej sili, boj z vsemi sredstvi so za Corono nasprotja triumfa. »Če ti gora reče stop, se ponižno obrni. Ampak ne, mi jo bomo nasvedrali. Najbolje, da se je lotimo kar z dinamitom!« Coronovo doživljanje gora je ambivalentno, ne da bi bilo protislovno: je pol tič pol miš, domačin in vrhunski alpinist, nekakšen hribovski tujec, alpinist in planinec obenem. Koliko plezalcev danes pravzaprav zahaja v gore, koliko alpinistov se v hribe odpravi po doživetje in ne zgolj v fitnes? Gore so več kot športno igrišče. »Pravi gornik se vzpenja z rokami v žepu, se na vrhu usede in čaka, prisluškuje. Taki so moji veliki plezalni vzponi. Nabral sem jih petsto tisoč, odkar sem živ. Na gorskem vrhu čakam sončni zahod in če mi paše, tam prespim. Čutim, kako me gora objema. Čakam in poslušam. Slišim žolno, ki dolbe duplino, slišim sovo, čutim boga.« Kljub vse večjemu obisku gorskega sveta in tehničnemu napredku, ali ravno zato, tvegamo izumrtje hribovca, človeka, ki želi gorništvo doživljati celostno, kot pot do osebne rasti in vrelec gorske kulture. Čas je za gibanje duha v gorah. Da vnovič začnemo s fizičnim vzpenjanjem povzdigovati še sebe.

Sidarta, ...06.2021
Kot kamen v rečnem toku

Romanizirana avtobiografija, v kateri se avtorjeva življenjska zgodba prepleta z gorjanskimi in razmišljanji o naravi. Prevajalec Jernej Šček je zapisal: »Gora je tisto, za kar v knjigi gre, pa čeprav jo je treba poiskati med vrsticami.«

Značke:
GL4 BIB IT

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27538

Informacije

Informacije