Jutro (1938): Obdan od častne straže Skalašev in Sokolov, je popularni slovenski četnik in dobrovoljec Miha Čop ležal na svoji postelji, ...
okoli katere je bilo vse polno cvetja, ki so ga prinesli njegovi stanovski tovariši, planinci, Sokoli, četniki, vojni dobrovoljci, preporodaši in zastopniki društev in korporacij.
Oba dneva so se ob mrtvaškem odru zbirale goste množice ljudi. Pred pogrebom se je pred hišo žalosti zgrnila ogromna množica ljudi, ki so prišli iz vseh krajev naše ožje domovine. Ko so krsto prinesli pred carinarnico, so se slehernemu orosile oči. Na krsti je bil krasen venec, sestavljen iz samih planik, nadalje pokojnikov nahrbtnik, cepin, plezalna vrv in planinski klobuk. V imenu jeseniških carinikov se je od Mihe Čopa poslovil z lepim govorom carinik Tone Berlot, v imenu glavne ljubljanske carinarnice pa njen upravnik Anton Pire.
Pevci so zapeli pesem »Pomladi vse se veseli«, nakar je krenil ogromni žalni sprevod, kakršnega še niso videle Jesenice, proti pokopališču. Na čelu so nosili nešteto krasnih vencev. Za 11. sokolskimi prapori je korakal starosta sokolske župe Kranj, pisatelj Jakob Špicar, nakar sta sledili dve dolgi koloni Sokolov v krojih z Bleda, iz Bohinja. Blejske Dobrave. Mojstrane. Tržiča. Kranja, Radovljice, Žirovnice, Koroške Bele, Javornika in Jesenic. Za Sokoli so korakale Sokolice ter članice Kola jugoslovenskih sester, nato pa dolga vrsta Sokolov v civilu z znaki, narodno delavstvo, železničarji, poštni uradniki, zbor oficirjev iz Mojstrane in Bohinjske Bele, preporodovci, vojni dobrovoljci, četniki ter pokojnikovi stanovski tovariši. Za sokolsko godbo je nosil na blazini oficir pokojnikova odlikovanja. Krsto so izmenoma nosili Skalaši, alpinci in pokojnikovi smučarski tovariši, častno spremstvo pa so tvorili Sokoli z golimi sabljami in četniki v krojih. Za krsto in sorodniki se je vila nepregledna množica ljudi, ki so se zgrnili preko novega pokopališča.
Ob grobu se je v imenu saveza vojnih dobrovoljcev poslovil od pokojnika z lepimi besedami učitelj Ivan Lahainar iz Blejske Dobrave, v imenu preporodašev ravnatelj Evgen Lovšin iz Ljubljane, v imenu pokojnikovih mladostnih prijateljev in praških visokošolcev banski svenik Pokljukar iz Ljubljane, za Sokolstvo starešina sokolske župe Kranj Jakob Špicar iz Radovljice, v imenu jesenške Skale pa znani alpinist dr. Miha Potočnik z Jesenic. Ko so pevci odpeli »Vigred se povrne«, so se prapori znova poklonili pred grobom, nakar je mati zemlja sprejela v svoje okrilje legendarnega narodnega junaka, čigar lik bo še dolgo živel med nami. Mihi Čopu, idealnemu borcu za Jugoslavijo, bo ostal med Jugosloveni trajen spomin.
Jutro 5. marec 1938