Pomlad na treh vrhovih Snežnika.
Sto kilometrov vožnje je za nami, ko pričnemo vzpon iz Ilirske Bistrice in po nadaljnih devetnajst kilometrih pripeljemo na Sviščake, kjer asfalt zamenjamo z makadamom in pripeljemo do parkirišča pri kapelici za Madragočevo dolino. Parkiramo in se pripravimo na hojo.
Gremo na strm kolovoz, ki poskrbi za toploto telesa v hladnem dopoldnevu. Strmina kmalu popusti in korak postane lahkotejši. Nežna zelena barva listov bukev se prepleta z žarki sonca. Ko se nekoliko spustimo, prečimo cesto in zgodba se ponovi. Gremo navzgor, nato strmina popusti in sledi spust, stopimo mimo križa in ponovno navzgor po kolovozu in ko se pot prične spuščati, zagledamo v daljavi Veliki Snežnik. Na koncu spusta pridemo do oznak Kapetanova bajta, bajte pa od nikoder. Hojo nadaljujemo po slabši cesti, ki nas ob pogledu na Mali Snežnik privede do Obračališča, kjer se odpre pogled na Veliki Snežnik in je mesto za počitek s klopmi in pripravljenimi poleni za morebitno obtežitev nahrbtnikov.
Počitek kljub vetru prav pride kakor tudi okrepčilo, nato pa hitro smuknemo v zavetrje poti med ruševjem. Pot v dolgem loku preči pobočje Malega in Srednjega Snežnika in nas z vsakim korakom bliža našemu cilju. Srečamo pohodnika, ki se vračata, mi pa na pobočju pod potjo v kotanji vidimo zadnji sneg. Dosežemo greben med vrhovoma, pogledamo na prostrane gozdove na obeh straneh Snežnika, ki so domovanje medvedov in drugih živali, kaj več pa zaradi slabe vidljivosti ni videti. Stopimo do koče Draga Karolina, ki je zaprta in se povzpnemo še nekaj metrov na 1796 m visoki vrh.
Piha mrzel veter, ki podi oblake po nebu in preti zakriti sonce. V daljavi so komaj vidni vrhovi Kotarja in Istre, morje se bolj sluti kot vidi, o vrhovi Julijcev in drugih gora pa kdaj drugič. Hči poskrbi za novi žig v knjižici slovenskih poti, sin gre v zavetrje, jaz pa stopim še do globoke razpoke, kjer je na dnu sneg, se vrnem na vrh, naredim nekaj posnetkov redkega cvetja, obidem zavetišče in izkoristim zavetrje za skupno okrepčilo in odmor ter v objektiv ujamem še alpskega kosmatinca. Na vrh prihajajo pohodniki, mi pa se ob pogledih na stezice med ruševjem odločimo za obisk še ostalih dveh vrhov Snežnika.
Z Velikega Snežnika se spustimo do grebena in nižje do odcepa poti, kjer gremo na greben, ki vodi na Srednji Snežnik in do skal, ki tvorijo dva okenca, nato pa pod grebenom stopimo mimo 1714 m visokega vrha in pred spustom posvetimo pozornost lepim cvetovom Clusijevega svišča. Sledi daljši spust in vzpon na Mali Snežnik, kjer nam poti prekriža črni gad. Višina 1694 m je višina zapisana na starem kamnu trigonomerične točke tik pod vrhom, kjer se tudi fotografiramo. Z vrha gremo po stezici, ki se vije med ruševjem in nižje dosežemo gozd ter hodimo strmo navzdol do stičišča poti z Mašuna in Škrli. S križišča stez nadaljujemo spust skozi gozd, prečimo manjšo jaso, sledimo markacijam, se spustimo po skalah med drevesi do gozdne ceste, kjer stopimo levo po cesti in mimo brezna Grda jama. S ceste se odpirajo pogledi na manjše gozdnate vzpetine in Mali Snežnik. Na lepem skalnatem ovinku naredimo daljši premor in nato nadaljujemo pot po cesti do križišča, kjer se podamo po označeni poti navkreber skozi gozd in ko se spustimo, smo že na našem izhodišču. Pospravimo pohodno opremo in se odpeljemo proti Sviščakom, kjer presedlamo z makadama na asfalt in po nekaj kilometrih se ustavimo ob kraških pašnikih z značilnimi bori, travami in cvetjem. Lepota narave je neizmerna in trenutki hoje in fotografiranja minejo kot bi trenil.
Ko se vozimo v dolino, pogled zastane na rastišču navadnega zlatega korena. Hitro ustavimo in se sprehodimo med bori po travah do visokega cvetja, naredimo kopico fotografij, nato pa v avtomobil in spust v Ilirsko Bistrico na sladoled.