Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Spomini Šlebirjeve Marijane (1880-1970)

Kamniški občan - Ivan Zika: »Boljši zaslužek sem potem našla pri gradnji in oskrbovanju planinskih koč na Kokrškem in Kamniškem sedlu. Vsaka je natovorila v koš po 50 — 60 kg, potem smo se pa v lesenih coklah z zapetniki iz ličja vzpenjale po strminah. Po dvakrat smo vsak dan opravile to pot.«

Spomini 90-letne Šlebirjeve Marijane

Andrejkova mama iz Stahovice je stala ob zibelki planinstva v Kamniških planinah. Na Veliki planini je bila 35 let, kleklja pa 75 let

Šlebirjevo Marijano, med planinci poznano kot Andrejkovo mamo, smo ob 90-letnici obiskali v njeni podstrešni sobi v Stahovici. Blizu 35 let je stregla gostom na Veliki planini, zato jo poznajo vsi starejši planinci. Zdaj preživlja svojo življenjsko jesen pod skromno streho, streže pa ji sin Andrejko. Rodila se je 21. julija 1880 v Županjih Njivah. Ker doma niso imeli zemlje, je preživela mladost kot večina bajtarskih otrok v vaseh pod Kamniškimi planinami. Medtem ko so bili starši na delu v gozdovih kamniške meščanske korporacije, so otroci morali služiti pri kmetih. Naj nam jubilantka o tem sama govori!

»V sedmem letu sem bila pastirica pri sosedu. Dopoldne sem obiskovala šolo, popoldne pa sem pasla krave, da sem si zaslužila hrano in tudi nekaj obleke. S 15 leti sem si poiskala prvo delo v korporacijskih gozdovih v Kamniški Bistrici. Spomladi smo pogozdovali poseke, ko pa so plovili les po Bistrici, smo spravljali polena do struge in jih metali v vodo. Po tej poti so takrat spravljali ves les, tudi velike hlode. Danes to opravijo kamioni po asfaltni cesti. Tudi v zimskem času smo našli kako delo v Bistriški dolini.
Pod Dolom in v Požarju smo kopali neko rdečo prst in jo na saneh vozili na zbirno mesto pri Kopiščih. Takrat je vodila iz Stahovice do izvirka Bistrice samo vegasta kolovozna pot, po kateri so vozili rdečo prst v Radešičevo tovarno v Kamnik, kjer so jo mleli in prodajali kot čistilni prah.
Boljši zaslužek sem potem našla pri gradnji in oskrbovanju planinskih koč na Kokrškem in Kamniškem sedlu. Iz Bistrice smo tovorili najprej gradbeni material. Bilo nas je več brhkih in krepkih deklet, ki smo delale skupaj. Vsaka je natovorila v koš po 50 — 60 kg, potem smo se pa v lesenih coklah z zapetniki iz ličja vzpenjale po strminah. Po dvakrat smo vsak dan opravile to pot. Za hrano smo imele koruzne žgance in pol litra oslajene žitne kave.
Včasih smo na Uršičevi kmetiji v Kamniški Bistrici dobile kako latvico kislega mleka. Leta 1910 je SPD na Veliki planini preuredilo lovsko kočo za potrebe planincev. Od takrat sem stalno nosila živila na planino in pomagala pri hišnih poslih oskrbnici.
Med prvo svetovno vojno je bila oskrbnica Albina Madon iz Trsta. Planinska koča je bila odprta od 15. maja do 15. septembra, šele v zimi 1921 — 1922 je bila prvič na voljo smučarjem, menda na pobudo Zimske športne zveze Slovenije. Prvi oskrbnik v zimskem času je bil Tone Žmitek, ki je bil doma iz Nomnja na Gorenjskem, delal pa je kot apnar pri Bodlaju v Stranjah. Na vse se je razumel, saj je imel nekaj razredov gimnazije, pa tudi pesmi je zlagal. Takrat sva v letnem času oskrbovali kočo s sestro Angelco, leta 1923 pa je postal stalen oskrbnik na Veliki planini moj sin Andrejko, kateremu sem pomagala gospodinjiti in streči gostom vse do leta 1943, ko je okupator požgal planinski dom in vse pastirske koče na planinah. Tudi po osvoboditvi sem povsod spremljala sina, ko je oskrboval planinska zavetišča in koče na Veliki planini, na Starem gradu, v Solčavi, na Kamniškem sedlu, v restavraciji rudnika v Črni in drugod, še z. 80 leti sem premerila pot na Kamniško sedlo v štirih urah.«

Ko smo obiskali Andrejkovo mamo, je sedela za mizo in klekljala. Nedavno je prebolela gripo in pljučnico, zato je oslabela in se je morala podpirati s palico, ko se je spuščala po vegastih stopnicah pred hišo, da jo slikamo. Z bambusovo palico seveda, ki jo je več desetletij spremljala po gorskih poteh.
Zaupala nam je, da je ostala edina klekljarica v tem kraju.
»Včasih je bilo klekljanje zelo priljubljeno pod Kamniškimi planinami. V zimskem času, ko ni bilo nobenega drugega dela in zaslužka, so dekleta zvečer hodila v »štero« in klekljala. To se pravi, da se nas je zbralo 5 do 8 deklet, zdaj v tej hiši zdaj v oni hiši, pa smo pozno v noč ob eni leščerbi klekljale. Neki Urehar iz Godiča je potem prevzel čipke in jih nosil prodajat celo na Hrvaško. Težko smo čakali njegovega povratka, da nam je prinesel denar in nova naročila. Zaslužek je bil 4 do 5 krajcarjev za meter čipk; sukanec pa smo morale same kupovati. Čipke so z ozirom na vzorec in širino imele svoja imena, možakar pa je imel za vsako vrsto svoj znak in je pisal kar z vžigalico na papir. Vendar se nikoli ni zmotil.
Še vedno rada klekljam, pa brez vzorcev, kar po svojih zamislih. Že od šolskih let delam vzorec za narodne noše, torej že 75 let. K narodni noši sodi ročno izdelana čipka, ne tovarniški izdelek. Zato nisem v skrbeh, da ne bi mogla čipk oddati. Še zdaj imam naročenih 20 metrov za obrobek pri spodnjem perilu narodne noše. Seveda gre delo počasi od rok, ker samo kako uro na dan lahko presedim za mizo. Takole v dveh dneh napravim meter čipk, za katere dobim po 4 do 5 novih dinarjev «

Tako bo z Andrejkovo mamo izumrlo tudi čipkarstvo v tem kraju. Želimo ji, da bi naklekljala še mnogo metrov čipk v okras našim lepim narodnim nošam!

Ivan Zika, Kamniški občan, št. 8 - 1970
 

september 1970


Tomaž Kočar, Kamniška Bistrica - Bistriški gozd, 2003


21. 7. 1880 - 16. 11. 1970

Glej - preberi tudi: PV 1971/11 in Iveri z Grintovcev - Vlasto Kopač


Vilko Rifel: Ena od »deklet« na fotografiji, s tovornimi koši na ramenih, je Šlebirjeva Manca. (Foto: arhiv Vilka Rifla)

 

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 25099

Informacije

Informacije