Barbara Medved: ... Slavka Rožiča v Dolomitih
Torre Jolanda, Via Super Soro, V, 300 m
Pala Delle Masenade, Colatoio Bonetti, VI, 300 m
AO Tržič je tokrat drugič organiziral tabor v spomin na nam dragega Slavka Rožiča, ki nas je zapustil čisto prezgodaj.
Tokrat se nas je zaradi malo slabše napovedi vremena zbralo nekaj manj, pa vendar smo vikend dodobra izkoristili.
Nekaj udeležencev se je nastanilo v Kampu Al-Pez, dva sta izbrala apartma, štirje pa smo spali na parkiriščih v avtomobilu. Slednja varianta se je izkazala za odlično, kajti imela sva res idiličen prostor, svoj mir, nobenega prometa in čudovit razgled, med drugim tudi na nogometno igrišče.
Prispela sva v petek kar pozno zvečer, parkirala vozilo na že znano mesto, naredila plan za soboto. Glede na slabšo napoved, se je kar nekaj tržiških navez odločilo, da gredo plezat v Torre Jolanda, odlična izbira, kratek dostop, kratka smer in hiter sestop.
Midva sva izbrala smer Via Super Soro, ostali so plezali sosednjo smer. Smo se pa dobivali na policah, kjer smo imeli blizu štante, tako da je bilo kar zabavno.
Spodnji lažji del smo zaradi gneče spustili, kajti do police prideš naokoli, poplezaš mogoče kakšno dvojkico in si na prvi polici, kjer pa se začne čudovita plezarija njihovih petic. 
Smer v celoti ne popusti, je pa zelo lepo plezljiva.
V zadnjem težjem raztežaju nas pozdravijo prve kaplje dežja, potem celo nekaj sodre, 
samo Seba si je zadal cilj, da bo zlezel ta raztežaj, pa če ga čisto napere, meni seveda ni preostalo drugega, kajti ni želel slišat, ko sem želela, da me sputi nazaj na polico, ker jaz se pa v dežju tega ne grem, ja očitno sem iz sladkorja. No, na koncu vseeno vesela, da sem nadaljevala, kajti spustila bi najlepši del smeri.
Za drugi dan sva izbirala smer, da ne bo veliko dostopa, krajši sestop pa seveda lepo smer, kajti bolečina v moji nogi vztraja že od julija, vsaj vem, da imam mišice.
Podala sva se proti Pala Delle Masenade in izbrala smer Bonetti.
Smer si definitivno zasluži več kot 2 **, dostop me je malo zmatral, kajti zadnji del poti proti smeri kar ne popusti. Vstop v smer je lahka, po dveh raztežajih pa stojiš pod tisto njihovo očitno črno skalo in veš, da bo lepo. Smer je bila na najino srečo povsem suha, kajti velikokrat jo je težko zlezti, ker je namočena. Spodnje dele sva splezala zelo tekoče, ko že misliš, da si plezal najlepše kamine, tukaj najdeš še enega, kot sem rekla, smer je vredna, da jo obiščeš.
Meni najtežji del se je pokazal v zadnjem raztežaju, baje ocenjen s V, nek previs, očitno sem bila že utrujena, kajti plezala nisem v od julija in noga se še vedno upira. No, potem pa sestop, o tem pa ne bi, sem že pozabila koko zgledal ferata, in kako zgleda ferata na dol ocenjena z D, kar zanimiva, verjetno nekomu, ki rad obišče ferate, celo všečna, no mene je zmatrala, danes imam bolečine v rokah, ker sem se vlekla po zajlah, ja precej so jo posilili, kajti le kak meter pod plato je travnata polička, ti pa ne moreš do nje. No, kar zanimiva je.
Za sestop po ferati do koče sva porabila eno uro, v koči pa je sledila analiza, kjer smo se slučajno dobile 4 tržiške naveze, nekaj popili in odrinili v dolini, kajti čakala nas je dolga pot domov.
Pred tem pa postrežba v piceriji, kamor bomo drugič poklicali in naročili pice, ko bomo izstopili iz smeri. Ja, pravijo, da hitrost ubija, smo se pa nasmejali.
Hvala AO Tržič za organizacijo, hvala Seba za potrpljenje pri mojem ekspresnem sestopu.
Končno spet pobožala skalo <3
Plezala sva: Seba Hamberger (AO Rašica) in Medved Barbara (AO Tržič)