Bojan Ambrožič: V zadnjem času so v tujini postali zelo popularni ekstremno strmi gorski teki. En tak tek smo že letos videli tudi pri nas v Planici. Vendar, verjeli ali ne, obstajajo še hujše preizkušnje!
Gre za t. i. “vertikal kilometre”. To so tekme pri katerih je potrebno premagati točno en kilometer višinske razlike na zelo strmi progi. Vsako leto, v osrčju Dolomitov, v Canazeju, poteka še posebej znana tekma, kjer proga v zgolj 2,1 km premaga tisoč metrov višinske razlike. Torej povprečen naklon znaša kar 47,6 %. Na tej tekmi je letos zmagal turni smučar Nejc Kuhar z izjemnim časom 33 min 33 s.
Celotna objava na Bojan Ambrožič >>>
Nejc se je skupaj s kolegom Matjažem Miklošo – Majkom odločil da “Vertikal kilometer” prinese tudi v slovenski prostor. Dolgih strmih klancev nam zagotovo ne manjka. Pri organizaciji tekme so Nejcu in Majku pomagali številni tekaški prijatelji in sponzorji. Tekma pa naj bi imela predvsem družabni značaj, saj sedaj po koncu glavne tekaške sezone, ni več veliko tekaških prireditev.
Proga slovenskega vertikal kilometra poteka po strmi lovski poti z Bašlja na Storžič. Z Bašlja je sicer na vrh Storžiča bistveno več, kot tisoč metrov višinske razlike. Zato je začetek proge na nadmorski višini nekaj čez 1000 m, cilj pa na Malem Storžiču (2050 m). Dolžina proge je 2,3 km, kar pomeni da povprečna strmina te proge znaša 43,5 %. Nekoliko nižja povprečna naklonina kot v Canazeju je predvsem posledica tega da je prvih sto metrov proge precej položnih. Med tem ko se povprečna naklonina druge polovice proge povsem približa (in ponekod celo preseže) 50 %. Progo sem pred tednom dni obiskal za trening ter jo tudi natančno izmeril z GPS.
Tekma je bila prvotno planirana za soboto, vendar so jo zaradi slabe vremenske napovedi prestavili na nedeljo. Dobre vremenske razmere za tako zahtevno tekmo niso privilegij, ampak nuja, saj je v nasprotnem primeru tek preveč nevaren. Vremenski obeti za nedeljo so bili le za spoznanje boljše, kot za soboto. Upali smo le da ne bi bilo dežja.
Na srečo je vremenska napoved zgrešila realno stanje. Vreme je bilo fantastično jesensko, le tanka oblačna koprena je ovijala vrh Storžiča. Skupaj smo se odpravili na štart in počakali na začetek tekme. Pravila po katerih smo tekmovali so bila nekoliko specifična. Štart ni bil skupinsko, kot je v navadi, ampak posamičen. Po kronometrsko smo štartali v enominutnem razmaku, s tem da so prvi štartali nekoliko počasnejše tekmovalci, nazadnje pa favoriti. To pravilo je odpravilo gnečo na progi ter povzročilo da smo bili na cilju vsi v približno istem času.
Sam sem štartal v zadnji četrtini 50-erice tekmovalcev. Kljub temu da gre za zelo strmo progo, sem se kot praktično edini odločil da bom tekel brez palic. Na treningih nikoli ne tečem s palicami, saj so mi samo v napoto. V resnici bi bil na tej progi s palicami verjetno hitrejši, kot pa brez. Vendar je potrebno tehniko teka s palicami najprej izpiliti na treningih, na tekmah je žal za to že prepozno.
Prvih sto metrov proge je razmeroma položnih. Vseeno sem začel zelo počasi in (mogoče celo preveč) rezervirano. To predvsem zato, ker sem na treningu ta del proge pretekel zelo hitro in potem višje povsem omagal. Kmalu za tem začetnim delom proga postane zelo strma Bližnjic na poti ni, ker je ta pot ena sama velika bližnjica. Kmalu sem dohitel Nejc Lazarja, ki je štartal minuto pred mano. Takoj je bilo teči veliko lažje, ko sem videl nekoga pred seboj. Zdi se mi le da se nisem dovolj potrudil in sem ga lovil nekoliko predolgo časa. Prehitel sem ga šele pri klopcah. Na tem mestu se proga dokončno postavi po konci – in to dobesedno, saj je ponekod tako strmo da sem se navzgor vlekel za trave. Najstrmeje pa je prav v gozdičku na polovici proge. Takoj za tem pa sledi krajša prečnica v desno. Proga je na tem delu ravno dovolj položna, da sem lahko spet tekel. Od zadaj pa me je že priganjal Simon Novak, ki je v primerjavi z mano pridobil skorajda dve minuti. To ni bil ravno najboljši znak. Vseeno sem bil vesel podatka da sem bil na polovici proge v 19 min 40 s, kar je obetalo rezultat pod 40 min.
V drugem delu proga poteka po strmem in mestoma izpostavljenem grebenu.Vremenski pogoji pa so postali idealni za tek, saj je postalo hladno. Le zaradi megle nisem dobro videl kako daleč je še do cilja. Zdelo se mi je da imam v nogah še precej moči. Vendar mi nekako tega ni uspelo prenesti v prakso. Simon me nazadnje ni dohitel, sam pa sem le počasi prehiteval tekmovalce pred sabo. V vršnih 200 metrov proge se mi nekako ni uspelo povsem iztrošiti. Torej rezerve za naslednjič zagotovo še so. Dosegel sem čas 40 min 6 s, kar pomeni da se mi je meja 40 min le za las izmuznila.
Komajda sem sam dvakrat vdihnil zrak, že je bil v cilju Nejc Kuhar. Dosegel je izjemen čas 33 min 39 s in pokazal da je dobesedno z drugega planeta. Drugo uvrščenega Klemena Trilerja je premagal skorajda za 5 min (37 min 14 s). Tretji pa je bil Matjaž Mikloša-Majk (37 min 27 s). Med ženskami pa je zmagala Špela Zupan, s prav tako izjemnim časom 48 min 24 s.
Prireditev je super uspela v vseh pogledih. Iskrene pohvale Nejcu, Majku ter njunim prijateljem in sponzorjem za organizacijo te izjemne športne prireditve! Želel bi si v prihodnosti še več takih tekem.