Smučanje po snežnobelem pregrinjalu.
Po dobrem zajtrku z ženo se odpeljem na Ljubelj, ki se koplje v soncu in snegu. Naredim le nekaj korakov od avta in že sem na smučeh ter pričnem vzpon po nekdanjem smučišču.
Pred menoj je par smučarjev, ko iz stene Begunjske Vrtače splazi sneg in v bobnenju preko sten zasuje del melišč. Njegovo dejanje ujamem v objektiv, nato zavlada zlovešča tišina. Ostenja nosijo zadnji sneg, ki ga sonce topi in čaka na trenutek, ko bo zdrsel v globino. Smučki drsita po snegu in že sem na zasneženi servisni cesti. Pridem v vznožje Šentanskega plazu, po katerem se vzpenjata smučarja. Nadaljujem po cesti in pridem na Zelenico, kjer koča sameva.
Mimo nje se povzpnem na vzpetino in si ogledam zasnežene stene Begunjščice in Vrtače. Zagledam oddaljeni Zelenjak nad dolino Suhega ruševja in korak usmerim pod pobočja grebena Na Možeh. Toplo je in sneg se prijemlje na kože na smučeh, ko prečim ravnico in se spustim na smučino, ki gre med drevesi, kjer se sneg spremeni in olajša vzpenjanje. Sneg je prekril kamenje na poti in tako lepo napredujem do odcepa v Suho ruševje. Ko pridem do velikega balvana, pred seboj zagledam v daljavi smučarja, ki se vzpenja. Zastanem, se odžejam in naredim nekaj fotografij, nato pa jo uberem po urezani smučarski gazi navzgor po strmem pobočju in pridem na plato, kjer je najlepši pogled na dolino in pobočja Vrtače, Zelenjaka in Palca, od katerega poteka dolg greben, ki se konča nad Zelenico. Pogled razkrije prekrasno belosnežno pregrinjalo, ki je prekrilo dolino in melišča nad njo. Smučar je izginil za naslednjim grebenom in le nekaj smučin vodi v zatreb gorske krnice. Zaveje veter in me opomni, da hlad zime seže tudi v zgodnjo pomlad.
Ponovno zastanem, se topleje oblečem, predah izkoristim za užitje dodatnih kalorij in tekočine, nato pa nadaljujem po snegu, ki počasi prehaja iz lahkega puhca v težji ojuženi sneg na stari podlagi. Daleč pred seboj ponovno uzrem smučarja, ki se vzpenja na greben med Vrtačo in Zelenjakom, medtem ko sam uberem drugo pot in se povzpnem na 1916 m visoki Žleb med Zelenjakom in Palcem, katera vrhova sta dobrih sto metrov višje. Zaključim vzpon, sestopim s smuči in počijem nekaj minut ob krasnih pogledih na gore in modro nebo, kjer na avstrijski strani že prevladujejo oblaki in koprena. Posežem po dobrinah iz nahrbtnika in jih poplaknem še s toplim čajem, nato pa ugotovim, da nimam vrečke z mrežicama za kože, s srenači vred je ostala doma. Tokrat ne naredim napake in previdno zvijem koži tako, da lepilo teče po drsalni površini in ju bom doma lahko brez težav razvil in posušil. Pripravim vse potrebno za smučanje in oddrsam prvih nekaj metrov. Sneg komaj pokriva kamenje, malce nižje je že bolje in prvi zavoji so tu. Sprva gre vse kot je treba, nato pa naletim na skrite mine pod snegom in zaslišim neprijeten zvok, ko kamenje zareže po smučeh. Škoda, pa tako sem upal, da bom odsmučal brez nepotrebnih raz na smučeh, a to je cena turnega smučanja pomladi na skromni snežni odeji. Nekje izza južnega pobočja Vrtače se prikrade meglica oblaka, ki ga podi veter in delno zakrije pogled, a pri tem še polepša dolino Suhega ruševja. Meglica poboža pobočja grebena Na Možeh. Veter jo požene navzgor preko grebena in polepša ostenja gora.
S platoja se spustim navzdol. Dohiti me turni smučar in skupno ugotoviva, da je sneg pretežak za dobro smučanje in že odsmuča proti balvanu. Spremljam ga s pogledom in ko ga več ne vidim, se spustim še sam do velike skale sredi snega. Tokrat ne grem skozi gozd na Smokuško planino ampak po poti vzpona proti Zelenici. Smučam navzdol in prestopam navzgor in tako pridem nazaj na Zelenico.
Spustim se do koče in se pridružim smučarjem in pešakom na počitku pred zadnjim dejanjem današnje ture. Po nekaj minutah predaha še enkrat stopim na smuči, se povzpnem nad kočo in pričnem smuko proti Ljubelju. Na snegu so številni zastrugi in zato odsmučam prečno po pobočju na spodnji del Šentanskega plazu. Pobočje se obrne proti vzhodu, sneg ne omogoča brezskrbnega smučanja. Kljub temu naredim nekaj solidnih počasnih zavojev in nato odsmučam pod Begunjsko Vrtačo, kjer je še pravi puhec in srce zaigra, ko naredim kopico dobrih zavojev. Obdržim višino in smučam po zasneženih meliščih, se ustavim in fotografiram, nato pa se vrnem na južni sneg smučišča, ki me popelje na zadnje pobočje nad parkiriščem, kjer je že vidno kamenje, a se mu da še izogniti.
Čisto do dna ne gre več, zato sestopim in s smučmi v rokah grem po zadnjem snegu do avtomobila. Ura še ni odbila eno popoldne, ko zamenjam obutev, pospravim smučarsko opremo in odpeljem z Ljubelja.