Čez vikend je Joži spekla eno potičko in štrudelj, goveja juhica je bila, pa pečenka in čaj. Imela sta konja in cizo, »poleti sva celo planino pokosila«. Med tednom je bilo manj dela, »par penzionistov, točno si vedel, kdaj bo kdo prišel, pa še kakšen gost popoldne«.

Na (t)isti dan

Leta 1975 se je rodil sin Miha, a čez eno leto »na današnji dan je umrl«. Dan, ko se pogovarjamo v kmečki, desni sobi stare gostilne. Nenadna smrt. Če bi fantek živel, ne bi imela še enega otroka, pa ga, jo imata, Nušo, ki je zadnjih dvanajst let šefica na Šmarki. In »na dan, ko smo pokopavali Mihca, se je rodil bodoči zet Peter«.

Pravijo, da ni Šmarna gora nora, ampak tisti, ki gre gor. Pa ne drži, je nora, gori je noro. Gnečavo, laično božjepot­no. Od kdaj? »Ko se je začelo s parnimi in neparnimi tablicami, ni bilo toliko prevozov, bencin se je dražil, imeli smo vse več ponudbe, pomen rekreacije sta poudarjala Stane Urek na radiu in Mito Trefalt na televiziji.« Ko sta Ledinkova prišla gor, je bila Šmarna gora celodnevni izlet, danes vesela urica.

Za kaj gre pri Šmarni gori, zakaj takšna sla po njej, zakaj se tam srečujejo ljudje, ki si med seboj ne bi mogli biti bolj različni? »Obstaja sto in en razlog.« Miha poudari, da je Šmarna gora postala trim kabinet v naravi, v ospredju je zdravje, »mladi pijejo vodo, limonado, vse, kar je natur,« pove Joži, Miha pa doda: »Včasih smo imeli jupi, cocto, pivo union, sladoled Ljubljanskih mlekarn, danes imamo 25 različnih vod. Včasih žganje, rum za v čaj, danes v enem mesecu ne prodamo žganja, kolikor smo ga nekoč v enem vikendu.« Kam gre ta svet, pomislim.

Šmarna utegne biti tudi statusni simbol, tukaj »se srečajo ljudje, ki se sicer ne bi«. Kot na britofu? Šmarna gora, tako Miha, leži na zelo posrečenem mestu, nanjo vodi zelo veliko poti, sprehajalne, plezalne ...

V skalo

Sam pomnim čase zgolj stare gostilne, kjer si v veži pri pultku naročeno dobil direkt iz kuhinje. Zdaj je v skalno gmoto, na kateri stoji cerkev, vklesan nov del, zdi se mi, da ne dolgo, gostitelja pa: »No, 22 let.« Notri je vse, pravita, kuhinja, šank, skladišča ... Dolgo so jima inšpekcijske službe gledale skozi, ne pod prste, kljub nezadostnim pogojem sta dobila obrtno dovoljenje, pa nista bila partijca. Inšpektor, strah in trepet ljubljanskih gostincev, jima je dal nekajmesečni ultimat, da zadeve približno porihtata. Čez leta sta izvedela, da sta dovoljenje dobila, ker so uradniki računali, »da več kot pol leta zgoraj ne bova zdržala«. Zdaj bo tega skoraj pol stolet­ja. Sredi devetdesetih let je le prišel inšpekcijski ultimat – ali staro gostilno preurediti v muzej ali postaviti novo.
 

Gostilno imata Ledinkova vsa leta v najemu, sprotni stroški so družinski, investicijski od lastnika, Cerkve, »a zelo korektno sodelujemo, najemnina ni visoka«.

Včasih je bilo težko, a žal jima ni bilo nikoli. Miha je iz Trbovelj, Jožica iz Tacna, kje je njen dom, v glavi, gor ali dol? »Dol.« Dol, kjer zdaj živita, prvih 16 let pa sta bivala vrh gore. Po dveh letih je konjiča nadomestil džip, »stari ameriški willys, brez strehe«. Ko sta zgradila svojo hišo v dolini, sta se gor vsak dan vozila, pač v službo. »Vsak dan ob sedmih ali še prej, pa do mraka. Pa malo sva se šihtala, kmalu še koga zaposlila, hči ima zdaj sedem zaposlenih.«

Leta 2007 sta napeljala vodovod, pred tem je bila kapnica, potreba po vodi je bila pri gostih vse večja, istega leta sta prenovila sanitarije, »prej je bil vece na štrbunk«, pa čistilno napravo. Vodovod je financiralo mesto Ljubljana, drugo in novi gostinski del pa sami.

Odstotki mladosti

Koliko se posameznega dne utegne zgoraj zbrati ljudi, nimata podatkov, čeprav so nekaj že merili. »Najbolj obiskan dan je veliki ponedeljek, drugi je 15. avgust, tretji 1. januar.« Recimo po dva, tri tisoč one dni. In ljudje, pravita zakonca, si ne gredo na živce, gor vodijo poti, »kjer ni žive duše«. Poti ureja PD Šmarna gora. Ko sva sama, mi Miha precizira, da je »70 procentov vseh obiskovalcev Šmarne gore mladih punc, deset žensk, dvajset moških«.

Med tisoči Šmarnogorcev je, logično, veliko posebnežev. Sam sem bil na Šmarki pred leti službeno z gospodom brez noge, pomnim možaka, je šepal, pa vrh obiskal šestkrat na dan, zdaj, povesta, hodi gor nekdo 365 dni v letu bos, vse leto, če se razumemo, »prvi, ki je začel prihajati za rekreacijo, je bil pa fotograf Edi Šelhaus«. Njun prijatelj Štefan se oglasi dvakrat na dan, dvakrat na teden v stari hiši navije uro. Tudi ob našem snidenju.

Šmarna gora je poligon športnih prireditev, tudi svetovnega pokala v gorskih tekih, v cerkvi kajpak kulturnih. Za cerkev skrbi župnija Vodice »pa tudi mi. Maša je vsako nedeljo, vsak praznik plus zaobljubljene maše, skupaj se jih nabere do sto na leto«. Protipotresne maše ob spominu na ljubljanski potres leta 1895 far Vodice, Šmartno in Šent­vid, škofjeloška fara ima mašo za kruh, opomin na lakoto, julija, »mislim, da v 15. stoletju«, so kompletno pogorele Pirniče, tu so Gameljne, Tacen, pa Smlednik, ta ima mašo za gasilce, zadnja zaobljuba je rašiška, Rašica, prva slovenska požgana vas med drugo vojno, so nas učili. »Ljudje so govorili, če se kdaj vrnemo, se na ta dan dobimo na Šmarni gori.« Še danes je tako.
 

Silvestrovanja? »So bila in se podaljševala v 1. januar, neprenehoma 48 ur, bila sva popolnoma izmozgana.« Tako je bilo nekako do preloma tisočletja, zdaj organiziranih praznovanj ni, a ljudje pridejo gor, »ob desetih zvečer ni še nobenega, opolnoči jih je tamle pod lipo dva tavžent«. Joži in Miha ostaneta do polnoči, nato do šestih zjutraj pre­vzamejo mladi, »takrat prideva midva z ekipo delavcev, pospravimo ...«.

Imata dve hčeri in sedem vnukov, štiri proti tri za fante. Se je vsak, ki se je pritepel v družino, moral zavezati Šmarki? »Ni bilo nujno, da bi delal tu, prva hči je poročena v Renčah in hčeri sta že zdavnaj rekli, da ena bo prevzela gostilno.« Mož starejše Špele je imel v Novi Gorici dobro službo, mlajša Nuša se je odločila za Šmarno, tudi njen mož Peter ni imel nič proti. Kot upokojenca lahko 42 ur na mesec pomagata Joži in Miha. »Taka hiša ne preživi brez familije, pa da ga ...!« Izvem, da gre šefica Nuša gor vedno peš.

Na Šmarni gori je živel stric Franceta Prešerna, Jakob, vikar, in Prešeren je z družbo rad prisopihal do njega. Miha mi ponudi ogled cerkve, »če maš cajt, je zanimivo«, sem rekel, da na žalost kdaj drugič, a je koj detektiral mojo nezainteresiranost.

Sogovornika sta se poročila leta 1972 v Trbovljah, »ja kva pa, léga, mat kurja«, februarja letos sta imela v šmarnogorski cerkvi zlato poroko. Ko se ozreta nazaj, pravi Joži: »Vsako obdobje je bilo po svoje lepo, a lepo kot zdaj mi ni bilo nikoli. Penzijo dobim, delam, kolikor hočem, tudi Miha je zelo priden. Če ne bi imela njega, bi prišla le do Celovca in Trsta. Ker pa on ne zdrži doma, sva veliko okoli hodila.« Miha mi pozneje pove, da ne zdrži niti brez ljudi okoli sebe. In doda, da je bilo včasih fizično težko, med tednom, nošnja lesa na ramah ...

Prva leta niso mogli niti na počitnice, sčasoma je šlo, tudi delovno silo so zlahka dobili, zdaj je težje. A hči ima fajn ekipo, če zaškripa, vskočita Joži in Miha. Ko se pogovarjamo, je Joži pač za urico popustila delo, njen zlati ženin je bil frej.

Plemenitost in covid

Koliko odstotkov ljudi, ki pridejo gor, je tako ali drugače manj prijetnih? »Včasih jih je bilo nič odstotkov. Do covida, s katerim se je vse podrlo. Prej so hodili na goro ljudje s plemenito dušo, velikim srcem, čistimi možgani, s covidom pa – vsi. Mogoče pa sva tudi midva že malo stara in drugače gledava stvari kot mlajši.« Joži se posmeji, kako je včasih rada stregla, zdaj pa na poti do kuhinje že trikrat pozabi, kaj so ji naročili: »Stara kelnarca ni za nikamor.«

Pa ponudba je drugačna, pri šanku je »cel kup tudi proteinov, naravne limonade, domači čaji, jedi so brez­glutenske, pa veganske ...« Šmarna gora je sicer najbolj znana po – čaju in ričetu. »Veliko gre kislega mleka, žgancev, zelja ...« Z novo gostilno so dodali testenine, »en teden smo se matrali, potem nič več«. Ni šlo. Pohančkov pa pomfrija nimajo. Malo je bilo stresno, ko se pred deseto ni smelo postreči žganic, ampak se je obrnilo. Poleti prodajo največ piva, pozimi kuhanega vina in čaja. Pa deci vina ob južini, da bi se ga kdo nacukal, kot v dolini, »to pa ne«.
 

Do leta 1990 je bilo veliko šolskih izletov, a učiteljic, taki časi so bili, ni zanimalo, da bi jim Miha razkazal cerkev, protiturški tabor, danes pa ga iz šol pred obiskom kličejo, ali bi jim lahko kaj povedal o cerkvi. »Otrokom razlagam tako, da me razumejo.« Cerkev je bila »zgrajena leta 1729, 1754 pa so naredili prvo mežnarijo, ki se je prelevila v gostilno«.

Pogovarjali smo se največ o gostinstvu, če bi ju vprašal, kako je bilo v njunem zakonu, bi mi verjetno odgovorila – kot na Šmarni gori. Konkretno pa: »Kot v vsakem zakonu, ki zdrži petdeset let. Skupaj 24 ur na dan,« pa še on njen direktor. Ampak za tako življenje moraš biti pravi. Onadva sta. Družina je absolutno na prvem mestu. Zmagovalka življenja.

Golobradec

Kaj sta našla gori, zakaj gostilne nista iskala spodaj? »Ko sem prišel v Tacen, sem bil star 23 let, zgledal sem jih pa 15. Nobeden mi ni zaupal.« Mislili so, da jima itak ne bo ratalo, spodaj pa so gostilne životarile.

Še to, zaradi vremena nista nikdar obtičala v dolini, imajo pa zdaj »zalogo za kakšna dva meseca«. Ja, časi gredo naprej, pa štrudelj tudi, nekoč en »prot­fan za vikend, danes petnajst plehov na dan, če je močna nedelja, pripravimo tudi 600 obrokov«. In ker velja, da v planinski koči pomalica vsak četrti, se da izračunati število oboževalcev gore.

Na Šmarni sem bil v življenju, zlasti kot meščan, morda 50-krat, tudi tekel sem gor za svetovni pokal in za nekaj mest zgrešil absolutno začelje, veliko­krat sem šel čez Grmado. Tokrat sva se z Mihom gor in dol peljala z avtom. Čez nekaj ur, zvečer, sem doma zbolel, verjetno za kazen zaradi vožnje. Lenobe. Se je pa med spustom z avtom potrdilo tisto o 70 odstotkih ... Midva pa oba v resnih zvezah.

Pa izvem še za okrušek, ne s Šmarne, s Triglava, ko je med sestopom proti Doliču leta 1983 Joži zadela strela pred Mihovimi očmi. Bila sta s Špelo, pa stric in še en možakar. Srce ji ni bílo, bila je ožgana, otrok je kričal, Miha ji da umetno dihanje ... Zgodba do preživetja je bila dolga, helikopterja ni bilo gor, ker sta bila tistega 22. avgusta pogreba Miha Marinka in Aleksandra Rankovića.
 

Vsi, ki so sodelovali pri Jožijinem reševanju, gredo vsako leto na Triglav, v kapelici na Kredarici imajo mašo.

Kdor se odpravi na Šmarno iz Vikrč, ve, da hišica ne stoji le vrh gore, ampak tudi na sedelnem kuclju pa na začetku ciljne strmine. Ja, včasih so bile na zgoraj tri gostilne, ena je pred leti od izumrlih vstala, a bila kratke sape.

Ne meneč se za morebitno pomanjkanje sape, sva se z Mihom skozi vas Zavrh, kjer se je rodil Triglavan Jakob Aljaž, ja, vse je povezano, počasi, varno pripeljala do konca besedila.