Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Triglav in njegov človek

Jutro, 24. december 1940 <> Ljudje-Gore/dLib.si

Dr. Jože Rus: Zrak, svetloba, nekoliko toplote, voda, rastlinska in živalska hrana ter tla, Tudi naš človek okoli Triglava je ob izbiri stalnega bivališča povprašal zlasti po treh stvareh. Prvič, da bodo tla dovolj rodovitna in da mu bodo njive, glavni element, ki si na njem prideluje hrano, kolikor mogoče blizu. Drugič, da mu bo prebivanje čim topleje, in tretjič, da bo bivališče dovolj prisojno. S teh vidikov so prišle v poštev zgolj naniže ležeče proge zemljišč ob glavnih triglavskih rekah, ob obeh Savah na eni, a ob Soči na drugi strani velikega razvodja. A tudi po teh dolinah se je človek ustanovil zopet samo tam koder so bili nekdanji ledniki dolinske strani strmo izpodrezali in izgrebli široke, prisojne kotanje.

Bohinjska Soteska
Kar se tiče sončne lege. je triglavskemu človeku deloma zadosti, da ima sonca le v dobi vegetacije to je spomladi, poleti in v jeseni. Cerkev v Soči je n. pr. brez sonca od vseh svetih do Svečnice, a na Bohinjski Beli so pozimi na soncu najvišje hiše le okoli štiri ure na dan. Temu nasproti je soteska Save Bohinjke od Obrn (dve kmetiji) do Nomenja tudi spomladi in v jeseni toliko osojna, da je še danes prav slabo naseljena.

Od skrajnih nomenjskih njiv se razprostirajo po njenem dnu do Mokrega loga sami rovti z desetimi seniki. Še dalje proti Bledu pa je dno tako tesno in osojno, da daje prostora le prometu in lesni industriji. Stara, danes opuščena tovorna pot »V štengah« je bila izsekana skozi stene visoko nad prisojnim levim bregom zlasti zaradi tega, da jo je sonce držalo pozimi čim dlje prehodno. Sedanja cesta kakor železnica držita po dolinskem dnu in prečkata reko vsaka po dvakrat. V sredi Soteske stoji najsamotnejša postaja slovenskih železnic, saj so gamsi vsakdanji gostje njene okolice. Lesna industrija se izživlja ni veliki vodni žagi in treh žičnih napravah, po katerih spuščajo zlasti pozimi hlode z visokih skalnih robov Jelovice, oziroma Pokljuke.

Bohinj, Bled, Dovje in Trenta: 15.000 ljudi na 660 kvadr. km

Soteska loči naseljeno dvojnato kopanjo Bohinja in kraljevega Bleda, ki se širi med obema Savama in v vznožju Pokljuke in Mežakle. Jeseniškega dela Gorenjske Doline k Triglavu ne moremo računati, ker ju ostro drži vsaksebi razcapana Mežakla. Zadaj ležeča gornja Radovina je zopet redko naseljena, dela pa drugo dolinsko zvezo Bleda do Mojstrane in Dovjega, dveh vasi, ki čepita pred vhodom v triglavska Vrata, a gospodarita tudi delu južnega pobočja Karavank.

Izliv Zadnjice v Sočo in ustje Triglavske Bistrice v Savo sta si narazen skoraj za 20 km zračne razdalje, a na vsem tem prostoru ne najdeš niti ene kmečke hiše. Šele ob šumni Soči se tenkata vasi Trenta in Soča v trdem boju s prirodo.

Ljudje, ki se trudijo tod v vsakdanjem delu predstavljajo po svojih telesnih in duševnih svojstvih poseben rod. Triglavski človek je po naštetih štirih delih triglavskega znožja razpostavil okoli 2700 hiš v 48 bolj ali mani strnjenih vaseh in 105 vaških delih. Samostojne kmetije so pa prav redke, največ jih je ob Soči, v divji Trenti, raztresene v nadmorskih višinah 600 do 1100 m po štirih dolinah na tri ure hoda.

Ljudstva vsega skupaj po teh vaseh ni več ko 15 000 duš. Ta peščica nam postane še celo majhna, če pomislimo, da merijo njeni prostori, ki se po njih giblje, celih 680 kv. km. Med 25 okraji Slovenije jih je le devet, ki so tolikšni, oziroma večji kot ta prostor. Po njih živi in dela po 32 tisoč (okraj Dravograd) do 140 000 (ljubljanska oblica z metom vred) po triglavskih gorskih tleh pa gospodari in dela komaj toliko ljudi kolikor jih šteje mestna občina celjska.

Po štirih dolinah ležijo njive in travniki,  pota in vasi gosto drugo poleg drugega v njihovem okviru pa se dviga tako malo razčlenjen visok gorski svet, da se drži skupaj na ogromne prostore, ki jih ni mogoče deliti. In ti prostori so vsi brez skalno naseljenega človeka tako na široko kakor nikjer drugod med Slovenci.

Dokler niso bile razpostavljene turistovske postojanke, razen nekaterih lovskih hiš, planšarskih stanov in gorniških kočah še nedavno ni bilo sledu človeškega bivanja. Tam je razprostrta dežela planšarstva, gozdarstva in lova ter se v njej roka človekova komaj opazi. Se nedavno si mogel tod hoditi po ves dan, ne da bi srečal živo dušo.

Triglávsko svetišče

Pašne in gozdne planjave, zgnetene v eno samo visoko in široko gorsko gmoto, vladajo za Bohinjem in Bledom. Tam dalje na severu, med Mojstrano in Trento, pa: Triglava blišče se vrhovi!

Razpletene so na strme, težko dostopne grebene sivih, opoklih hribin, na njihovem levem krilu pa štrli v nebo veličastna piramida Triglava.
Liki triglavskih vrhov so tako mnogovrstni, a ploskve planot v njihovem ospredju tako pisane, da bi zastala vsaka roka, ki bi jih hotela podrobno in dostojno opisati. Da jih doumemo vsaj približno, zamenjajmo jih v duševni predstavi z liki in ploskvami enostavnejših oblik, spremenimo trup gorovja v idealno obliko, ki se bo resnici najbolj približala. Ves ta gorski svet se nam zazdi kakor streha ogromnega svetišča, streha, ki je na severu najvišja, a nagnjena proti jugu. Severozahodnega vogala svetišča pa se tišči visok gotski stolp. Najvišjega med visokimi, podprt z nekoliko nižjim, vendar prav tako daleč vidnim stebrovjem strogo gotskega sloga.
Višina strehe in ogromne mere svetišča ti bodo stopile pred oči posebno živo, če se zamisliš v bivališče triglavskega ljudstva. Te vasi so v primeri s Triglavom kakor pritlikavi narod pravljične dežele Liliputa narod, ki mrgoli in gomzi okoli orjaka Guliverja. Sam vrh Triglava stoji nad njimi tako visoko in od njih tako daleč — vrhu tega je prav malokje prilika, da bi ga opazovali neovirano iz srede vasi — da so bile te razdalje nekdaj naravnost neskončne. Saj ti je treba še danes, ko so razpeljane do njega številne udobne poti najmanj šest, a največ dvanajst ur trde hoje, da prideš na njegovo visoko teme.

Kraljestvo Zlatorogovo

Jutro

Dolgo vrsto stoletij srednjega veka je bilo ljudstvo maloštevilno ter ni imelo po travnih planotah še nikakšnih gospodarskih opravkov. Kar se tiče samih golih, skalnih vrhov, je pa treba naglasiti tole. Naši predniki romantičnih čustev, ki bi jih vlekla na vrh gora, niso poznali, pač pa se jih je dojmila njihova puščobna stran, ki ne nudi nobenih neposrednih gospodarskih koristi.

Priroda, ki se v dolini smeje, sedi tam zgoraj v odvratni molčečnesti. Do višjega poznavanja gorske prirode ter njenih zakonov in sil se ljudstvo ni moglo povzpeti, zato je živelo poleg njih v otroško naivnem, brezkritičnem razmerju, kakor deček ob kolenih velikana. V tej skrivnosti polni temi se je lotilo naših prednikov občutje magičnega strahu. Posledica, ne pa vzrok kakor misli E. Reclus, pa je bila, da je dal človek vsem pojavom in celo svojim strastem oblike nadprirodnega. Čar nedosežnosti gorskih velikanov se je v duhovnem življenju spremenil v kraljestvo nadnaravnih bitij, demonov, dobrih in zlih, stopnjeval se je torej kar v nedotakljivost visoke gorske prirode. J. Kugy piše: »Čez ves gorski svet, ki ga priroda človeku vedno in povsod zastirala, je legala temačnost neznanega in skrivnostnega, ki je dala povoda tolikeremu strahu in praznoverju.«

Temačnost, ki je vladala prvotno še za robmi gorskih planot, se je umikala navzgor vzporedno, kakor so prodirale gospodarske potrebe človeka, končno se je skrčila skoraj samo na triglavski vrh. Najstarejši podatki o vražah v zvezi z njim, zapisani pri Valvasorju, nam kažejo, kako gosta je bila mreža praznoverja, ki je bilo vanjo zapleteno javno mnenje 17. stoletja s samim pisateljem vred. Da, še v prvi polovici preteklega stoletja so šteli Bohinjci vsak dvig v triglavske višine za bogokletno skušanje ali predrzno posedanje v domeno duhov. Nesrečni divji lovec iz Trente, ki je po pripovedki prestopil meje kraljestva Zlatorogovega, spada med prve žrtve človeške predrznosti. Zadnji, ki je po mnenju tedanjega Bohinja okusil kelih sličnega maščevanja, je bil Tonej Korošec s Koprivnika, ko ga je 6. junija 1822 vrh Triglava ubila strela.

Sedež boga Triglava

Do konca 18. stoletja je bil kult naše gore zgolj stvar preprostega triglavskega ljudstva. Tedaj pa je dobila gorenjska stran visoke izobražence, kakor Zoisa, Linharta in Vodnika, ki so si izbrali Triglav za predmet nadaljnjega raziskovanja in razmišljanja.

Vse dotlej se je naše ime pisalo v dialektični obliki Terglou ali Terglau z naglasom na drugem zlogu, šele člani Zoisovega krožka so spoznali, da ga je treba po pravilih etimološkega pravopisa pisati za Triglav, zopet z naglasom na drugem zlogu. A prav to jih je speljalo naprej v nepričakovano smer, ki jim je bila silno dobro došla.

Pri Valvasorju so našli poročilo o bogu Triglavu, ki da so ga častili severni Slovani v danes nemškem mestu Štetinu. Iz enakosti imen, tamkaj boga, pri nas pa gore, in iz razlage imena Bohinj, češ, da so tu nekdaj častili »velikega boga« se je rodila v njihovih glavah domneva, ki je ni mogoče dokazati, a jo drži marsikateri Slovenec še danes za sveto resnico: da so si stari Slovenci, ko so bili še pogani, predstavljali na naši gori sedež boga Triglava in da je od tega dobila tudi gora svoje dično ime.

Ta veličastna gloriola, ki je zlatila »snežnikov kranjskih sivga poglavarja«, je sicer že obledela in tudi po zlatem zakladu Bogatina si ne dela nihče več skomin. Ali našim narodnim preporoditeljem ter pesnikom in pisateljem je vendarle treba šteti v nesmrtno zaslugo, da je ta zaklad danes razdrobljen po vsem Slovenskem. Sleherni izmed nas hrani v svoji duši po njegov drobec ter ga po svoje neguje in goji.

Duhovni kult Triglava se je naposled razživel še v njegovo tvarno negovanje. Leto za letom raste število tistih, ki delajo, da postaja njegov vrh naša narodna božja pot. Čar nedotakljivosti se ne drži več niti njegovih prepadnih sten. Naši mladci so jih vse preplezali. Vendar teh drznih plezalcev ne gre devati v isto vrsto z divjim lovcem, ki se je priplazil potuhnjeno tam iz Trente, da bi ugonobil Zlatoroga in se polastil od njega čuvanih zakladov. Šteti jih moramo k bodri družini Zlatorogovi, ki še danes bdi ob triglavskih zakladih in jih straži.

Jutro, 24. december 1940 dLib.si
Objavil  24.12.2020
Oznake: 1940  Julijci  Jutro 1940

Ljudje-gore, 24.12.2020
Triglav in njegov človek

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27533

Informacije

Informacije