Slovenske novice - Tina Horvat: ... brata, nečaka in strica
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Luka je eden od znamenitih bratov Rožič, stebrov alpinizma
Odkril je plezališče v Dovžanovi soteski in skoraj postal prvi tržiški himalajec
TRŽIČ • V Tržiču priimek Rožič pomeni skoraj enako kot alpinist. Šestero bratov Rožič je namreč močan steber tržiškega alpinizma in je močno vplivalo na vse kasnejše generacije odličnih plezalcev. Eden od znamenitih bratov je 75-letni Luka Rožič, ki ima za sabo več kot 40 let gorskega reševanja in do leta 2019 kar 60 let nepretrgane alpinistične poti.
»Ah, nimam se za legendo. Je pa res, da sem se vse življenje z alpinizmom dajal in da me tudi sedaj še ni popustilo,« se smeje ob našem obisku upokojeni tesar. Če se rodiš v takšni družini, kot se je on, res ni veliko možnosti, da bi postal kaj drugega. Strica Nadislav in Marjan Salberger sta bila odlična alpinista in gorska reševalca in sta vsem nadobudnim Rožičevim fantom vcepila ljubezen do gora. »Drugi otroci so se igrali vojsko in nogomet, mi pa smo se šli na skali Pehtra baba v bližini naše hiše gorske reševalce in alpiniste. Čez steno smo po vrvi spuščali star otroški voziček,« pripoveduje.
Strica sta ga navdušila
Že pri 13 letih ga je stric Marjan odpeljal prvič v navezi čez steno. Odpravili so se v severno steno Storžiča, v
Mladinsko smer. Čelad sploh še ni bilo, plezalnih pasov tudi ne in navezali so se kar z zanko okoli pasu. To je bilo zanj veliko doživetje, od takrat je bil zaznamovan kot alpinist.
Nadobudni alpinistični mladinci so najprej z izkušenima stricema oblezli ves Storžič, Luka pa je leta 1962 že odšel na začetni alpinistični tabor v Vratih. Star je bil 16 let in pripravljen je bil za Triglavsko severno steno. »Najprej me je Franci Savenc peljal v Slovensko smer, naslednji dan pa Janez Zorko v nekoliko težjo Nemško. Na vrhu sva se slekla do spodnjih hlač in se tri ure sončila,« se spominja velike plezalne uverture v Steni.
Na naslednjem taboru leta 1964 se je z različnimi soplezalci, trikrat na primer s
Stanetom Belakom - Šraufom, podal že v najtežje smeri, od znamenitega Čopovega stebra do Kočevarjeve smeri v Stenarju. »Takrat smo bili že zelo naviti! V 14 dneh sem imel kar 13 vzponov.« Sledili so obiski Dolomitov in Zahodnih Julijcev, nato je prišla na vrsto državna odprava na 7495 metrov visoki Pik Komunizma. Malo je manjkalo, da bi postal prvi Tržičan, ki bi sodeloval na državni odpravi v Himalajo. Povabili so ga namreč na Makalu, vendar je zavrnil. Raje je, kot vsi njegovi bratje, za svojo družino zgradil dom in plezal v svoji domovini.
Navdušenje nad plezanjem ga ni nikoli zapustilo. Do pred dveh let, ko je moral zaradi sive mrene nekoliko opustiti težje podvige, je imel kar 60 let neprekinjeno vsako leto najmanj 20 alpinističnih vzponov. Poleg plezanja se je ukvarjal s tekom in z gorskimi maratoni, bil je član Poletovega kluba Extreme in pretekel marsikateri maraton in tekaški izziv. »Vse do 65. leta je bilo vse v redu, potem pa se mi je obrabilo koleno. Ko sem čakal na operacijo, pri kateri so mi vstavili zelo hudo kovinsko protezo, me je zelo skrbelo, če bom sploh lahko še plezal. A na srečo je bilo vse dobro in sem se po operaciji hitro pobral. Nazadnje sem z bratoma Petrom in Jožo pred dvema letoma plezal Jugovzhodni steber Mangarta. Pa tudi v Dovžanovo sotesko grem še kdaj ali pa poplezavam po skalnatih špičakih okoli Tržiča.«
Konec šestdesetih let in še v sedemdesetih letih je bil načelnik AO Tržič. »Vsi tržiški alpinisti smo se dobivali kar pri nas doma in se dogovarjali, kam gremo plezat. Prihajala sta tudi Šrauf in Nejc Zaplotnik, imeli pa smo celo naš interni pevski zbor in se naučili nekaj pesmi. A kaj kmalu smo prenehali vaje in šli raje plezat,« obuja spomine legendarni alpinist, ki je skupaj z Liborjem Anderletom in Dušanom Srečnikom - Zobačem tudi avtor izjemno priljubljene in zelo znane smeri v Triglavski steni – Helbe.
Odkril in opremil dve plezališči
Med vsemi vzponi je najbolj ponosen na nove smeri v Dovžanovi soteski in v steni Zgornji plot. Luka Rožič je namreč odkril in začel opremljati obe znani tržiški plezališči. »Že leta 1963 sva s prijateljem Janezom Hladnikom začela delati nove smeri v Dovžanovi soteski in kar nekaj generacij alpinistov se je v tem času izmenjalo v teh smereh. V našem času smo vse vrtali še na roko, ni bilo še vrtalnikov. Pa tudi svedrovcev se ni dobilo, delno smo jih nakupili v Avstriji, delno pa nam jih je od ne vem kje zagotovil Šrauf. Zagotovo sem ročno zvrtal več kot sto klinov,« se smeje pohvali.
Njegovo alpinistično pot so zaznamovale hude tragedije. Kar trije člani njegove širše družine so pustili svoje življenje v gorah. Najprej se je februarja 1965 v
Kramarjevi smeri v Storžiču smrtno ponesrečil njegov najstarejši brat
Miro, leta 1969 je v
Bavarski smeri v Triglavski steni zaradi padajočega kamenja umrl njegov stric Riko Salberger. Letos, prav tako februarja in prav tako v
Kramarjevi smeri, pa je v plazu izgubil življenje tudi njegov nečak
Slavko Rožič - Slavc.
Po vsaki od teh tragedij so Luka in njegovi bratje potrebovali dolgo časa, da so prišli k sebi, vendar se vseeno niso mogli upreti goram, ki so jih vedno znova klicale k sebi.
Nobene reševalne akcije brez Rožiča
Vsi bratje Rožič so bili aktivni gorski reševalci od 35 do 40 let. Že leta 1963 so pripravništvo začeli starejši, mlajša sta se GRS Tržič pridružila leta 1972. Legenda govori, da niti ena intervencija ni minila brez vsaj enega od Rožičev, pogosto pa so sodelovali kar vsi. Tako je tudi po tragediji na Zelenici, ko je plaz vzel učence in učitelja, vseh pet tri dni sondiralo in iskalo pogrešane žrtve.
Drugi otroci so se igrali vojsko in nogomet, mi pa smo se šli gorske reševalce in alpiniste.
60 let je neprekinjeno plezal.