Zadnjič sem Emila obiskal za Božič. Emil mi je v kantini rekel, da pijeva zadnje njegovo vino. Da ga ne bo več delal, je rekel. Nisem si predstavljal, da bi lahko mislil tako dobesedno.
Danes sem si natočil to zadnje Emilovo vino iz soda, se usedel in tole zapisal.
Na stare čase Emil, pa Elico lepo pozdravi.
Dragi Emil,
Dovoli nam, da vsem našim, hribovcem, gornikom, plezalcem in reševalcem povemo par besed o tebi ... Prišel je pač tisti neizogibni čas slovesa. Človeško življenje nam vsem, četudi dolgo in polno, hitro mine. Slovo velja z naše, človeške perspektive. Zate dragi Milan, je po nekaj žalostnih in osamljenih letih prišel čas snidenja, zapuščaš tuzemsko življenje, svojo drago Osapsko dolino z brajdami, domačijo, drago hčerko in odhajaš k svoji »mami Elici« in svojemu sinu.
Družili smo se dolga leta, še v časih romantičnega plezanja, konec sedemdesetih, osemdesetih devetdesetih. Teh časov mnogi danes ne razumejo, bilo je drugače, bolj pristno, neposredno, iskreno. Oh da, tudi tedaj smo se gnali v športu, pehali za uspehi, poklici, a danes vemo, da je bilo lepo. Mnogo nas je, ki te bomo pogrešali kot kamen v mozaiku naše mladosti, kot pomemben del romantičnega videnja časa, ko smo bili mladi, neugnani. In takrat sta nas z Elico brez pomisleka sprejela odprtih rok. In z glažem vina v tvoji kleti. Ej, tisti tvoj »ta zadnji sod«, ki je bil samo za izbrance ...
Zmeraj si bentil čez vse reakcionarno, nazadnjaško. Kolikokrat smo moževali v tvoji kleti ob glažu refoška. Pa kakšen policaj bi bil, če ne bi bil napreden, s srcem na levi. A pod mrgasto, čokato poljansko pojavo je bilo toplo srce, mehko kot osapska malvazija. Žirovec, ki si se pod vplivom morja in juga tam s tržaškega zaliva in burje z vrha Krasa pretopil v blagega Primorca, in sta s tvojo Prekmurko Elico postala pravi zaščitni znak strpnosti in gostoljubnosti v tej naši primorski vasi.
Dolga leta si pomagal naši postaji GRS Ljubljana, pri vama smo imeli spravljeno reševalno opremo, pri vaši hiši je bila obveščevalna točka GRS, pri vas so bili vsi reševalci vedno dobrodošli!
Vsa reševanja v tem primorskem koncu in mnoge vaje naše postaje so se odvijala tudi z vašega dvorišča. In na koncu, na koncu srečnega ali nesrečnega dne v Ospu smo zmeraj končali pri Emilu v kleti.
Mogoče se bere nekako romantično, a vajina vas je bila z vama tudi naša.
Hvala vama za to,
Člani postaje GRS Ljubljana