Plezala: Ciril Debeljak, član AO Celje in Marijan Perko, član AO Tržič, dne 22. julija 1950.

Planinski vestnik (1951) - Dve varianti v Travniku

Marijan Perko: Bilo je leta 1946, ko sem prvič stopil v dolino Tamarja. Takrat prav gotovo nisem mislil, koliko bridkih in veselih uric bom delil s tem planinskim rajem. Mračno ostenje Mojstrovke, Travnika, Šit in Jalovca je naredilo name velik vtis. Ostrmel sem in občudoval. V koncu doline je kraljeval Jalovec, o katerem sem mnogo čital. Strmi ozebnik se mi je takrat zdel nemogoč. Skrita želja me je vedno in vedno pripeljala zopet v ta kraj. Leto pozneje sem se tu spoznal s prvimi alpinisti. Kmalu zatem sem uresničil svojo največjo željo. Stopil sem na vrh Jalovca.

Naslednje leto sem se spoznal z Radom. Tudi on je bil stanoviten gost. Plezali smo v Jalovcu, Mojstrovki in Travniku, tihe želje so se uresničevale. Spominjam se dnevov, ko smo se vračali prežeti z novimi doživetji v dolino. Nad stezico med grmovjem volčina, ki ga je bila vsa krnica polna, je ležal Rado. Opazoval je ostenje Travnika. Kaj veš, kakšne misli so mu rojile po glavi. Tu smo presedeli ure in ure, kramljali in kovali načrte. Življenje nas je za nekoliko časa razkropilo. Med tem se je Radu in Janezu posrečilo preplezati Aschenbrenerjevo smer v severni steni Travnika. in tudi drugod je osvajal. Vedno veseli in nasmejani smo se večkrat srečali v robeh. Sanje so pričele postajati stvarnost. V Jalovcu, Mojstrovki in Travniku je pelo naše kladivo poleti in pozimi. Prišlo je poletje 1950. S Cicem sva si postavila cilj: Aschenbrenner. Po opisih so me mikali občutki in doživetje, veličina stene in težkoče.

… Julija 1950 sva težko oprtana prispela v Tamar. Jalovec se je zavil v meglo. Slabo znamenj! Z nočjo je besnela nevihta. Od časa do časa je pretrgal temo blisk, šumenje dežja pa je prekrilo grmenje, ki je strahotno odmevalo v ostenju.
Zgodnja jutranja ura naju je vrgla na noge. Zunaj je sijal mesec. Oprema je bila že pripravljena. Še požirek čaja, katerega sva si nalila že prejšnji večer v steklenico, in odhod. Ob žvenketu klinov sva zapustila kočo. Nebo je bilo čisto. Tiho sva ubirala pot. Na vzhodu je vstajal dan. Na tihem sem želel, da bi že bil v steni. V poldrugi uri sva bila pri vstopu. Nekoliko desno naju je premotil žvižg divje koze. Začudeno je opazovala nenavadna gosta. Končno sva se navezala, porazdelila kline in vponke. Stena se je dvigala mogočno navkreber, same gladke plati in grozna strmina. Toda kljub temu tako privlačno. Z običajnim »Gotovo!« je Cic potegnil prvo dolžino. Naslednje dolžine do prvega možica so bile kaj lahke, tako da sva jih hitro pustila za seboj. Oba sva bila zelo dobre volje. Dvomi so izginili. Stena je oživela. Temna barva in gladke plati so izginile. Vsepovsod se vijejo male poličke porasle z blazinicami alpske velese, nageljčkov in resastih klinčkov. Skala je razčlenjena, dobri in trdni oprimki. Klin v prečki h kaminu je napovedal pravo smer. Vodni curki so naju pošteno namočili, preden sva zlezla iz kamina. Od tu sem iskal prehoda; levo navzgor pelje mala polička, ki je v sredi prekinjena. Po izjavah Rada gre od tu levo. Torej je to edina možnost. Zabil sem klin in varoval Cica, ki je v trenutku dosegel poličko. Zapeli so klini. Sedaj bo treba posvetiti vso pažnjo varovanju. Po polički sem sledil tovarišu. Izredna strmina me je Soro iznenadila. Nehote sem preizkusil oprimke. Na koncu poličke sem se razkoračil in prestopil na drugo. Pogled med nogama je padel skoraj tri sto metrov v globino. »Pejaa, vidiš koj šoder,
kaj?« se smeje Cic. Desno pod steno na pobočju se je pasel trop ovac. Kakor bele pike na zelenem polju. Zvok zvoncev je prihajal do naju. Pogled navzgor je naznanjal še težko borbo. Izredno težka poč me je pripeljala do dobrega stojišča. Usidral sem se v lusko. Po opisu bi tu nekje moral tičati klin. Toda oči so zaman iskale, vsenaokrog siva skala. Kam pa sedaj? Nad nama so se dvigali previsni skladi. Levo sploh ni govora, morda bi s klini poizkusila desno navzgor. Toda tudi tu je skoraj nemogoče. Vse gre tako gladko navzdol. Cic je podvomil. »Če je pa tu prišel Rado čez -! Vsak prehod izgledal nemogoč.« Po ugibanju sva se odločila. Morda pa bo le šlo. Sedaj si je kline opasal Cic. Približno dva metra nad lusko je spravil v steno prvi klin. Z opičjo spretnostjo se je povzpel više in zabil drugega. Koliko truda, preden se spravi en klin v steno. Cele pol ure so mišice krčevito drgetale, najmanjši sunek bi pognal telo od stene. Hitri in lahni udarci kladiva so napeti položaj slikali dovolj jasno. Končno je hlastnila vponka, izpustil sem pridržana sapo. Tu je stena ukazala: »Stoj!« »Poizkusi desno!« sem predlagal ter pritegnil vrv. Cic je prečil v tegu vrvi sedem metrov navzdol proti desni. Po skromnih oprimkih je zlezel zopet nekoliko više, tu se je pa vrv zopet ustavila. Za nadaljnjih pet metrov je rabil celo uro. Občudoval sem moč njegovih rok. Končno je zabil klin, čigar zvok mi je ohlajal srce. Dalje zopet ni šlo. Po nekaj poizkusih se je spustil do klina. »Poizkusim zopet levo« in že je v tegu vrvi prečil proti levi. Visoko nad menoj je obstal. V špranjo je zlezel slab klin. Cic je vpel in počival. Poizkusil je zabiti nekoliko više, vendar ista pesem. Pri prvem udarcu se je z milim cvenkom poslovil od naju in odžvižgal v dolino. Pogled navzgor je bil kar grozen. Stena se je nagibala navzven, tako da se je telo Cica odražalo v modrini neba. Živci so bili do skrajnosti napeti, kite pa pripravljene, da vsak čas zdrže strašni padec. Zaupal sem tovarišu. Zadnji klin je sedel le za polovico v skali. Cic sam mu ni zaupal. Že tretjič je poizkušal obtežiti klin, toda vedno se je pomaknil niže. Bližine padca nisem občutil nikoli tako blizu kot tedaj. Kot odmev se mi je zdel glas Cirila, ko je zaklical: »Potegni, toda počasi, počasi!«Vedel sem, da so ti trenutki odločilni. Cic je vstopil v zanko in se polagoma dvignil kvišku. Klin se je nekoliko vdal, zaječal in vzdržal. Vrv je počasi drsela navzgor. Še tri metre, še dva; konec. Toda Cic je še vedno v prevesi. Zabil je dva klina, eden pa se je zopet poslovil in zažvenketal za prvim. Zavaroval je sebe, meni pa je zaklical, naj zlezem vsaj do prvega klina: prosto, ker je varovanje nemogoče. Zelo nerad. Sem se poslovil od svojega varovališča. Počasi in z muko sem se povzpel do prvega klina. Da bi na tem mestu varoval tovariša, ni bilo govora, saj sem se komaj sam držal ob klinu. Cic je pridobil nekaj metrov vrvi. Nevarovan je plezal dalje, zabil še en klin, vzpel, preprijel in se prosto zavihtel prek prevese. Zadnje sem videl noge, katere je v krčevitem drgetanju potegnil za seboj. Po čelu so mi drsele kaplje. Vrisk tovariša. mi je naznanil, da je težava premagana. Toda kaj sedaj? Tovarišu je zmanjkalo klinov. Odvezal sem si eno vrv. Cic jo je potegnil skozi karabinerje in nato vrgel nazaj. Kljub dobri, volji pa vrvi nisem mogel doseči. Po nekaj poizkusih sem vpel v klin več vponk in tako izvešen ujel ponovno vrženo vrv ter po njej poslal kline. Pri premagovanju tega mesta sem moral uporabiti vso plezalno in vrvno tehniko. Prevesa me je nesla navzven. Telo je dalo od sebe poslednje moči. Tovarišu sem za to mesto iskreno čestital. To je dejanje, ki bo vsem ponavljavcem vprašanje. Malo više se plasti končujejo s počjo, ki desno poševno navzgor reže steno. Levo iz stene moli majhna luska, za katero sva zlezla in si odpočila utrujene ude. Silno žejo sva pogasila s prvo čutaro vode in džemom. Šele sedaj sva spregovorila nekaj besed. V pogovoru naju je prekinilo daljno grmenje. Čutil sem, kako me je stisnilo pri srcu. Oba sva čutila nekaj hudega. Črni oblaki so se valili preko Ponc. V ozadju se je od časa do časa močno zabliskalo. Grmenje je prihajalo vedno bliže. Obema je bila v mislih le ena beseda - nevihta. Vedela sva, da morava do nevihte biti pod streho ali pod kakšnim previsom, kjer bova varna pred zapadnim kamenjem in slapovi. Spomladi sem opazoval plazove, ki so padali v globino ravno na tem mestu in so se ob steni razpršili. Toda kam v tako gladki steni, kjer vse tako neizprosno pada v globino? Zabil sem in varoval, tovariš je premagoval strmo poč s stransko oporno tehniko. Za' polovico vrvne dolžine mi je izginil izpred oči. Glas od zgoraj mi je naznanil, da se sprehaja po udobni polički. Proti desni pelje na ostalo dolžino vrvi lepa polica do malega koritastega stojišča. Vse skupaj bi lahko primerjal nekako s Herletovo prečnico, malo lažjo in brez klinov. V koritu sem poizkušal zabiti klin, vendar ga nisem spravil niti do polovice v skalo. Cic je nadaljeval po poči navzgor. Izredna hladnokrvnost in moč v rokah ga odlikujeta. Če bi se dalo zabijati, bi zabil v tej vrvni dolžini najmanj deset klinov. V dolini je zagrmelo. To pot se je odlomila snežna plast snega pri vstopu steno in s strašanskim truščem izginila po grapi v dolino. Na desni so se splašile bele pike. Vrh peči je zapiral previs, desno od njega se dviguje steber, ki se malo više končuje in tvori prižnico. Od tod pelje poč navzgor do pod strehe. V mislih se bil že pod streho. Žal pa je bilo do tja kakih 200 m. Jalovec se je zavil v meglo. Za Mangartom je že deževalo. Zahrbtni in mrki valovi megle so se pričeli spuščati. Čez Kotovo sedlo. Do vrha Prižnice si je Cic utrl pot z nekaj klini. Z vrvnimi potegi sem tovarišu pomagal preko strme zajede. Končno sva stala zopet skupaj. Od tu gre poč zopet strmo navzgor. Poizkušala sva vstopiti v poč. Najprej desno, nato levo. Ciril je poizkusil še enkrat desno in zabil klin, kateremu sem po tonu res zaupal. Vstopil je v poč in jo v stranski tehniki kaj hitro premagal. Preden sem prišel do tovariša, so me roke že močno bolele, čutil sem utrujenost. V steno je prhnila megla. Do strehe sta še dve vrvni dolžini, morda bova uspela? Skala je postala temna. Prve kaplje so naznanile bližajočo se nevihto. Vsenaokrog se je zmračilo. Prva ploha naju je že začela strašiti; Cic se je nahajal še kako vrvno dolžino pod streho. Pogled mi je za trenutek vzel močan blisk. Podzavestno sem se stisnil k steni. Voda je polzela po skali, hladila oznojeno čelo. Takoj nato je nekoliko više udarilo v steno in zagrmelo, da se je v ostenju Mojstrovke in, Travnika kar treslo. Odmev je bil kar strašen. Po steni je pričela teči voda, mi uhajala skozi rokave po telesu in pri čevljih zopet ven. Želel sem si samo strehe. Prvi slapovi so se usuli čez steno. Malo niže je udarjalo v plati. Stena je oživela. Kamenje je vršalo po zraku. Cic se je z muko in skrajnim naporom usidral pod previsom v steni. Njega je že ščitila streha. Končno sem čul odrešilni glas: »Naprej!«V mrzlični naglici sem mu sledil. Hitel sem, da pridem čimprej v varstvo strehe. Končno sem moker kakor miš stal ob Cirilu. Nevihta je vstala z vso svojo ihto. Stiskala sva se drug k drugemu in opazovala slapove in kamenje, ki je vršalo preko strehe. Čez dobre pol ure je naliv prenehal. Megle so se pričele trgati, slapovi so se spremenili v curke in curki v kapljice. Pot navzgor je zapiral krušljiv previs. Cic je zabil v skalo klin in se potegnil kvišku. Z eno nogo se je opiral na mojih ramenih. Pod drugim stopom se je drobilo kamenje. Name se je vsipaval sipek pesek, pred katerim nisem mogel umakniti glave. Končno je v gladko plat zabil še en klin, ki je menda v celi smeri najbolj siguren. Olajšan teže tovariša sem krepko nategnil vrv. Po kratki prečki na desno je tovariš na zelo bornem varovališču prevzel varovanje. Prvi klin mi ni bilo treba izbijati, izpulil sem ga z roko. Drugega sem pustil v špranji. Baje se iz Aschenbrennerjeve prečke zelo dobro vidi. Privil sem se na gladke plati in pričel proti desni. Kljub poizkusom nisem mogel prestopiti gladko mesto. Vedno znova me je pognalo od stene. Končno sem moral zabiti »specialčka«, to je specialni klin, da sem se oprijel in prestopil. Prevzel sem varovanje. Tovariš pa je nadaljeval. Nad varovališčem se iz stene izloča majhen skalni zob, ki nudi edino možnost pleže preko zadnjega previsa na polico. Okoli tega je Cic vpel pomožno vrvico, stopil vanjo, se potegnil kvišku, zagrabil oprimek nad previsom in z močno sapo izginil nad previs. »Streha, polica, klini!« Tovariš je prispel na originalno smer Aschenbrennerja. Tu se najina varianta, katere sva se šele sedaj zavedela, združi.

Na polici sva popila drugo steklenico vode in pospravila sladkor in džem. Dež je popolnoma prenehal. Hladen veter je hitro sušil izprano skalo. Zdaj nama je bilo vseeno, saj sva sedela udobno, na varnem. Po izdatnem počitku sva nadaljevala po polici proti levi. Pogled v globino kaže vso veličino stene. V lopi sva zavila levo po Rampi. Rado je plezal še desno navzgor in nato prečil Rampo. Nenavadni zagon naju je gnal vedno više in više. Stena se je nagnila, ostenje Mojstrovke in Šit je žarelo v poslednjih sončnih žarkih. Stopila sva na vrh. Krepak stisk rok je povedal in izrazil tovarištvo in nepozabljene trenutke skupne borbe. Najine misli so bile nekje tam daleč, za gorami, v stenah, v robeh, kjer človek občuti toploto in lepoto narave.

Kako lepo je v gorah, v steni, v skupni borbi. Koliko toplega razumevanja, medsebojnega spoštovanja in ljubezni do tovariša najdemo v teh trenutkih. Marsikdaj slišimo besedo: »Taka plezarija je pa užitek.« Ne, suho plezanje samo, to ne daje užitka. Plemenitost, veličina človeka, delo na samem sebi, bogatenje duha in plemenitenje srca, to so skrivnosti, ki so povezane z okolico. Šele te vrline dajejo naravi ton in barvo, na katere smo tako tako navezani.

Stemnilo se je. Sonce je zašlo skoraj neopazno. V Tamarju je zagorela luč. Po grebenu sva j ubrala na Mojstrovko in nato na Vršič. Že pozno v noč mirna je postregla s »kuhanim« Pavla Jesihova, takratna oskrbnica. Po tolikem doživetju tega dne sva si zaželela počitka, in prav skromno zlezla na pograde. Naslednjega dne sva jo preko Slemena ubrala v Tamar, kjer naju je oskrbnica čakala v skrbeh.
Za kosilo sva strokovnjaško pospravila žgance . Dan je bil zopet lep, sonce je pošiljalo svoje žarke v dolino. V ozadju se je bleščala silhueta Travnikove stene. Ciril je ležal v travi, opazoval in strmel navzgor v ostenje, v -Travnik, v steno. Tja kamor sva prejšnji dan zrla s takim spoštovanjem! Prisedel sem. Pred mano so pričele vstajati nove gore, stene, smeri in nova doživetja …

Tehnični opis.
Vstop po smeri Aschenbrenner. Iz kamina ca. 10 m navzgor. Nato po prvi polici za dobro vrvno dolžino v levo. Polica je v zadnji tretjini prekinjena. Od konca police 8 m navzgor. Varovališče. Od tu se dvigata dve poči v obliki črke V, po katerih ca 10 metrov do dobrega stojišča (prislonjena luska). Od tu 4 m navzgor (klin) nato prečnica v tegu vrvi na desno okrog 7 m do slabih stopov. Od teh 7 m navzgor (klin); v tem klinu sva pustila vponko in pomožno vrvico, kar pa so graški alpinisti pri neuspelem poizkusu sneli. Od klina prečka v vrvnem spustu v levo do gladke poličke (klin) ca. 6.m. Od tu preko prevese z uporabo klinov in pomožnih vrvic, do strmih, gladko izpranih plati. Ta vrvni raztežaj skrajno težaven, gornja meja. Ključ smeri. Rahlo proti levi do luske in dobrega stojišča. Po poči za celo vrvno dolžino v desno ter po polički do koritastega stojišča. Od tu se poč strmo nadaljuje. Dve dobri dolžini po počeh do drugega dobrega stojišča. Od tu preko prevese v zajede (uporaba klinov in pomožnih vrvic, vrvni potegi). Dalje desno do stebra im preko prevese na vrh prižnice. Skrajno težko. Od tu ca. 200 m po počeh do prvega previsa pod streho. Edina možnost prehoda. Vstop po poči. Skrajno težko in krušljivo. Vrhu prevese klin. Od tu po gladkih plateh okrog 6 m desno. Izredno slab vstop (klin). Od tu navzgor do skalnega zobu-stebriča. Po njem v prevelo in v poč ter na polico. Tu združitev s smerjo Aschenbrenner. Po polici v lopo in iz lope po Rampi v levo. Nato po lahkem terenu na vrh.
Celotna smer je ocenjena s šesto stopnjo. Značilnost smeri je prosto plezanje v skrajno težkih počeh. Do izraza pride stranska oporna tehnika.
Ponavljavcem bi priporočal izredno kondicijo v rokah. V celoti sva zabila 17 klinov. V smeri je ostalo pet klinov. Dolžina stene 900 m.
Plezala: Ciril Debeljak, član AO Celje in Marijan Perko, član AO Tržič, dne 22. julija 1950.

Aschenbrennerjeva smer je bila petkrat ponovljena. V mesecu septembru so smer poizkusili preplezati avstrijski alpinisti, in sicer naveza Oto Krajnc in naveza Rudi Herbst. Obe navezi sta se zaradi nenavadnih težkoč obrnili. Oto Krajnc je poizkusil v varianti, vendar je prišel le do drugega klina, nato pa obrnil. V dolini je izjavil, da je že plezal težke smeri (med temi tudi severno steno Velike Zine), vendar se mu je zdel prehod preko gladkih plati nemogoč. Po vrvi sta se spustila do podnožja stene in na večer prispela v kočo. Vrv sta pustila v steni. Naslednji dan se je v steno podala naveza Herbst. Toda tudi ta dva sta imela smolo. Že takoj nad kaminom je Herbst padel. Da je ostal živ, se ima zahvaliti samo svojemu tovarišu, ki je s svojim ogromnim telesom zadržal padec. S poškodovano naglo se je nato spustil v dolino.

V pozni jeseni je Debeljak s Kočevarjem preplezal še originalno Aschenbrennerjevo smer ter tako podal oceno variante:
Smer nemškega plezalca se razlikuje po svoji težavnosti v tem, ker ima najtežje mesto v zgornji tretjini. Naša pa ima najtežje mesto v sredini. Značilno za varianto je prosto plezanje, toda ima boljša varovališča kot Aschenbrenner. Varianti bi prisodil na vsak način večjo težavnost, kar pa naj potrdijo še ponavljalci.

Marijan Perko