Jutro (1937): Tiho in skromno so praznovali te dni naši kamniški planinci svoj praznik, ki bo ostal v zgodovini planinske kronike zapisan z debelimi črkami. Rzeniška stena, ...
Kamnik, 8. novembra 1937
... ki je veljala do sedaj za nepremagljivo in katero so brezuspešno naskakovali tako naši, kakor tudi inozemski plezalci, je premagana.
V nedeljo 31. oktobra so jo naskočili kamniški plezalci Presl Janez, Kemperle Pavle in Benkovič Albin in po 8 urnem, skrajno napornem plezanju so premagali to, doslej nepremagljivo steno, kar pomeni velik uspeh.
Že pred tremi leti so prvič poskušali preplezati severno steno in so iskali izhoda v severni ali severozahodni steni. Tako so se pred 3 leti znašli prvič pod steno Presl Janez, Kemperle Pavle in Goršak Franc. Takrat se je dogodila neljuba nezgoda, da je Kemperle pri prečkanju, kmalu po vstopu v steno odletel, ker se mu je odtrgala skala. Ostala dva sta ga obdržala na vrvi. Zaradi te nezgode in stalnega deževja tistega leta niso več poskušali napasti steno v isti smeri, pač pa sta se lansko sezono resno pripravljala Kemperle in Presl in si nabavila polno opremo: 60 klinov, 14 karabinarjev in 2 vrvi ter si odmerila za preplezanje stene čas treh dni, da bi po drugem dnevu prespala noč v steni in tretji dan izšla. Zopet ju je prehitelo deževje in tudi lansko sezono je Rzeniška stena ostala nepremagana.
Letos pa je Presl Janez skoro stalno čepel pod njo in ogledoval smeri in je končno našel v skrajnem levem delu severozahodne stene, kjer se stena konča v navpičnem stebru, prehod, ki bi bil mogoče možen za prvo varianto v severozahodni steni. Tako sta pred 14 dnevi šla prvič gledat, kako bi se dala stvar izpeljati in sta takoj isti dan prišla precej visoko. Vodila sta izmenoma. Na prvi široki polici postane stena zelo strma in skrajno eksponirana. Takrat je Presl, stoječ za skalnatim možicem, varoval Kemperla, da je poskusil potegniti naprej, ker se jima je zdelo, da postane stena za tem previsom zopet prehodnejša.
Kemperle je poskušal trdnost skalovja s kladivom, pri tem pa se je odtrgala precej velika skala kakih 1.5 m nad glavo. Zaradi tega sta isti dan opustila nadaljnjo turo in že hotela stvar prihraniti za drugo leto. Zaradi izredno ugodnega vremena pa sta svoj sklep spremenila in 31. oktobra sta ta del stene v družbi Benkoviča zopet naskočila. Odšli so od doma že v soboto in prenočili na Kopiščih. Opazili so, da so v hribe odšle še tri druge družbe iz Ljubljane, ki so imele očividno isti namen. Toda Kamničani so bili v steni prvi in ko je prva družba prišla pod steno, so oni že visoko nad njo zabijali kline in veselo plezali naprej. Do mesta, kjer je pred dnevi Kemperlu padel kamen na glavo, je šlo hitro. Od tam naprej pa so se morali boriti za vsako ped po skrajno eksponiranih točkah. Največ preglavic jim je delal kakih 30 m širok previs. Ko so premagali prvo etapo, se je teren zboljšal, ki je pa pozneje zopet prešel v skoraj navpično smer. Vodila sta izmenoma Kemperle in Presl, Benkovič pa je pomagal.
Vstop je bil v pričetku stebra v skrajnem levem kotu, izstop pa skoro v sredini
severozahodne stene. Tura je trajala brez počitka nepretrgoma osem ur. Poprečna naklonjenost stene je od 70 do 90 stopinj z nekaterimi kratkimi previsi. To je prva varianta in sploh prva smer v severozahodni steni, medtem ko ostale stene do sedaj še niso preplezane.
Ko so pogumni plezalci prispeli v Kamniško Bistrico, so jim plezalci iz Ljubljane, ki so njihov podvig opazovali, iskreno čestitali.
Tudi mi se pridružujemo čestitkam.
Jutro, 9. november 1937