Star znanec nad pokljuškimi gozdovi.
Ura vožnje v razgovoru s prijateljema hitro mine in že smo na plačljivem parkirišču na Rudnem polju, kjer se pripravlja tekaška tekma.
Na smuči stopimo pred zapornico na gozdni cesti za smučišče, ki je tokrat brez ledu, ratraktirana in dovolj široka za nemoteno gibanje pešcev, tekačev in smučarjev. Pridemo do smučišča, po katerem se povzpnemo po pomrzjenem snegu do gozda, po katerem bi se povzpeli na Kačji rob. Iz te moke ne bo kruha, hitro ugotovimo, ko stopimo nekaj korakov med drevesa. Snega je bore malo z veliko kopnin, kar ni primerno za hojo na smučeh in zato nadaljujemo vzpon po nekdanjem smučišču, po katerem se vije kolona pešakov in turnih smučarjev. Na vrhu smučišča vstopimo v strmo dolinico, po kateri se vzpenjamo v družbi številnih obiskovalcev Pokljuke. Prične spodrsavati in pod čevlje na smučeh s prijateljem namestiva srenače, medtem ko najin spremljevalec raje oprta smuči in tako pridemo na ravnico Zlatih voda, od koder je že lepo viden Viševnik.
Dvojica na smučeh in eden s smučmi na nahrbtniku se hitro povzpnemo na ravnico pod Plesiščem, kjer se odpre pogled na Bohinjsko-Tolminske gore. Za preprečitev dehidracije popijem nekaj čaja in stopim naprej po snegu, ki prekriva ruševje in letno pot vedoč, da bosta prijatelja hitro za menoj. Višje grem, lepši so razgledi, a žal Viševnik kaže jugovzhodno pobočje s skromno snežno odejo s kopninami. Kot sem predvideval, sta me prijatelja dohitela. Z Matejem se vzpenjava po smučarski stezi, Rado pa nosi smuči po gazi pešakov. Dosežemo greben, kjer je precej kopnine in zato greva na smučeh nižje, prečiva pod grebenom in se z veliko volje komaj povzpneva na vrh 2050 m visoke gore, saj je snega le za dolžino najinih smuči. Na vrhu je pravi direndaj. Počakava prijatelja, naredimo kopico fotografij in hitro ob grižljajih dobrot iz nahrbtnikov se pripravimo na odhod. Z vrha gremo s smučmi na nahrbtnikih, saj je snega za smučanje premalo.
Na primernem mestu na grebenu stopimo na smuči in pričnemo smučanje po omehčanem snegu izogibajoč se kopninam, a žal ne vsem kamnitim minam pod skromno snežno odejo. Šele nižje lahko naredimo lepe smučarske zavoje po bolj kompaktnem snegu in odbrzimo po pobočju navzdol v dolino med pobočji Viševnika in Plesišča. Prismučamo v gozd in se sukamo med drevjem dokler ne pridemo do kopnega predela na zelo strmem pobočju, kjer odvijemo v ozko dolinico, nekaj časa smučamo po njej in ko le ta postane nesmučljiva, zavijemo ponovno v gozd. Sprva prečimo pobočje, nato smučamo na rob gozda in na ravnico pomrzjenega snega, kjer na soncu uživa mlada družinica. Prečimo ravnico in med redkimi drevesi smučamo na odprto pobočje nad planino Konjščico.
Hitro smo na planini, kjer se ustavimo pri enem od odprtih stanov. Prijazna gospodarica nam dovoli počitek pri stanu. Sestopimo s smuči, se prepustimo toplim sončnim žarkom in nato pobrskamo po nahrbtnikih za dobrotami in pijačo. V razgovoru minute kar brzijo in čas je za odhod. S kožami na smučeh pričnemo vzpon s planine in se povzpnemo na greben južnega pobočja Plesišča, kjer še enkrat pospravimo kože in se pripravimo na smučanje.
Prve zavoje presenetljivo naredimo po pršiču, nato pa previdno smučamo po skromni snežni odeji in se izogibamo skalovju in padlim drevesom. Prismučamo na cesto, jo prečimo in skozi gozd odsmučamo po dobrem snegu do vznožja smučišča, ki ne deluje. Še nekaj odrivov s palicami in sledi smuk do prepolnega parkirišča, kjer po slabih petih urah in pol zaključimo današnjo štirinajstkilometrsko turo.