Kolesarjenje in plavanje, raj za obiskovalce Bohinja.
Ponovitve so dobrodošle in vsako leto se podamo na kolesarjenje na območje Bohinja, tokrat mesec dni prej kot lani. Parkiramo pred šotoriščem Danica v Bohinjski Bistrici in štirikolesnika zamenjamo z dvokolesniki. Nemudoma zapeljemo na kolesarsko pot ob Savi Bohinjki, gremo z desnega brega na levi preko lesenega mostu in se usmerimo levo proti zahodu.
Na naši desni je pobočje Senožete med Šavnico in Rudnico in na drugi strani reke se vrste vasi Brod, Savica, Kamnje in Polje. Reka ima zelo nizek vodostaj in mnoge večje skale gledajo iz vode. Proti jugu se vrstijo vrhovi Bohinjsko-Tolminskih gora od Koble do Rodice in naprej, ko pridno vrtimo pedala in ko nas kolesarska pot popelje proti severu, se prikažeta Debeli vrh in Ogradi in nekoliko kasneje še Triglav s Planiko in Toscem. Pot zapusti pašnike in že se nekoliko vzpenjamo. Mimo nas se spuščajo kolesarji, mi pa nabiramo višinske metre med reko in pobočjem Peči, da pridemo na plano v Stari Fužini, ki jo hitro prekolesarimo in pričnemo vzpon preko prvega dela doline Na Mevu v dolino Voje.
Prvi vzpon po mitnici nas dobro ogreje, nato se dolina nekoliko poravna. Kolesarimo ob pašni ograji na Mevu s pogledom na Tosc, Veliki Draški vrh in Ablanco med pobočji Sopatskih Robičev in Uskovnice. Mimo nas vozijo avtomobili in kar preveč jih je na ozki cesti. Po nekaj vzponov in spustov prikolesarimo do Planinske koče bohinjskih prvoborcev na Vojah, ki ima kopico obiskovalcev in zapeljemo na makadam, kjer nam družbo poleg pohodnikov in kolesarjev delajo še vedno avtomobili. Kljub temu je kolesarjenje lepo in zanimivo. Dolina se razširi in že vidimo njen zatreb.
Še nekaj pedeliranja naredimo in se ustavimo ter sedemo na klopco pri enem od stanov. Počitek in dobrote iz nahrbtnikov so več kot dobrodošli. Opazujemo okolico in sprehajalce. Nato gremo še malce naprej na kolesih do okrepčevalnice, kjer pustimo kolesa in se peš odpravimo do slapu, pravzaprav dveh, spodnjega manjšega, imenovanega Konjski rep in seveda večjega, imenovanega Slap Voje ali Slap Mostnice, ki pada dvajset metrov v globino. Mostnica je gorski potok, ki izvira v zatrebu alpske doline Voje in se napaja z vodo iz planine Uskovnice, južnega pobočja Tosca in planin nad Staro Fužino. Slap je dobro obiskan in tudi tokrat slišimo tako domačo kot tujo govorico. Tudi tu se pozna sušno poletje in vode ni ravno v izobilju, čeprav mnogo več kot v dolini. Po fotografiranju se vrnemo do koles in zopet vrtimo pedala do planinske koče, kjer predahnemo ob slastni skutini in borovničevi piti in si osvežimo naša grla s hladno pijačo.
Prekolesarimo dolino, si ogledamo prva korita gorskega potoka in se spustimo do Hudičevega mostu, kjer pa drevje in zelenje zastira poglede na strmo ozko sotesko, ki se nekaj deset metrov nižje konča. Dogovor velja in kolesarimo v Ribčev Laz, se ustavimo na znamenitem mostu pri cerkvi Sv. Janeza, da vidimo nešteto desk, jadrnic in kopico plavalcev, nato pa vrtimo pedala vse do Ukanca, kjer ustavimo ob obali jezera in se prepustimo zvokom valovanja vode, ki jih ustvarja rahel vetrič. Lepo je in brez plavanja ne gre. V tako topli vodi jezera še nismo plavali in v njej ostanemo in čofotamo dolgo, dolgo.
Minute in ure minevajo in treba se je vrniti. Zapustimo lepo jezersko plažo, prikolesarimo v Ribčev Laz, si privoščimo pozen obed in odkolesarimo preko Stare Fužine po isti poti nazaj na parkirišče v Bohinjski Bistrici, kjer zaključimo izlet in dvokolesnike zamenjamo za štirikolesnika, ki nas popelje v zastoj na blejski cesti, kjer iz avtomobila naredim še nekaj posnetkov blejskega jezera in znamenitosti Bleda. Vožnja po polžje se konča šele na avtocesti, po kateri brzimo z običajno hitrostjo proti domu.