Slovenec (1924) - Jos. Lavtižar: (konec)
Tacaš so vgledali na zeleni trati pastirsko kočo, obdano z visokimi smrekami, izpod sten Ponce pa jim je prihajal na uho šum Save-Nadiže, peneče se po strmini. Krog in krog so jih obdajali skalnati skladi in grebeni, vsi nad 2000 m visoki. »Stadion, ki ga ne more nihče zgraditi,« je vpil Brenčič.
»Jaz držim z Marico. To je veličastvo, ki nam popolno nadomešča Vrata.«
»Drugič dostavim še to,« je nadaljevala Marica, »da je Planica vso pot od železnice do tu popolno odprta, Vrata pa so zakrita z gozdi in se odpro šele takrat, ko se bližaš koncu doline.«
Doktor ni mogel več mnogo ugovarjati. »Kje pa ima Planica kakšen Peričnik?« je vpraševal zlovoljen.
»Poglej Savo, kako se vali čez skalovje. Čeprav ne pada tako naravnost kot Peričnik, vendar ne zaostaja dosti za niim.«
»Sedaj gremo k njenemu izviru« je priganjal Brenčič.
»Vzemita s sabo nahrbtnik s provijantom, jaz ostanem tukaj. V eni uri sta lahko nazaj,« je klicala Marica za njima.
Brenčič je bil šele sedaj v svojem elementu. Samozavestno je stopal po strmi stezi navzgor ter se oprijemal s cepinom ob skalovju, čeprav bi mu bila zadostovala navadna palica, kakor je zadostovala Trčku. V dvajsetih minutah sta prišla do razpoke, iz katere se je vsipala voda ter v mogočnem slapu padala čez pečevje. Marica je mahala z robcem, kakor da bi jima hotela povedati, naj sta oprezna, toda vodopad je bil premočan, da bi bila mogla razumeti kako besedo. Pogumni Brenčič je hotel danes na vsak način izrabiti turistovsko opravo. Zato je še od slapa plezal naprej po opasni polici. V hipu mu je spodrsnilo in ga vrglo kake tri metre raz višino. K sreči je pograbil rušev grm in se držal zanj tako dolgo, da mu je tovariš podal palico in ga potegnil k sebi.
»Vse si imel, kar potrebujejo najpredrznejši hribolaznici, pa nič ti ni pomagalo,« mu je očital Trček. »Previdnost je prva, dragi moj, drugo pride pozneje. Danes si srečno prestal nevarnost, v bodoče se lahko zgodi kaj hujšega.«
Vrnila sta se v dolino, Brenčič seveda ves moker in nekoliko opraskan po rokah. Ko se je posušil na solncu, je bil zopet dobre volje. Rekel je, da bo šel kljub temu zopet v Planico, ker tako lepe s skalovjem zaokrožene doline ni nikjer drugod v naših planinah. Občudovali so še nekaj časa velikanske naravno zgradbe, potem pa se napotili nazaj proti železnici.
»Kako lahko pridejo v Planico tudi slabi pešci!« je začela zopet Marica. »V enem dnevu napravijo to pot počasi in polagoma, ne da bi kaj trpeli. Vsakemu bom hvalila in priporočevala krasno Planico.«
»To je pa že prevelika hvala« je dejal Trček. »Planinsko društvo bi bilo vendar že davno zgradilo sijajen hotel za izletnike, če bi bila Planica tako imenitna.«
»Na to imam pa jaz pripravljen odgovor« je hitel Brenčič. »Planinsko društvo se zanima le za nekatere kraje in čestokrat za manjvažnejše, pri katerih ima velike stroške pa malo dobička ali pa še izgubo. Toliko vem, da v Planici kljub mnogemu prigovarjanju ni postavilo še niti ene klopi, kar je pravzaprav vseeno, ker sem že večkrat slišal in sem tudi sam teh misli, da le kazijo naravno lepoto. Vrata so že nekoliko podobna moderni gospici, Planica pa naj ostane krepko kmetsko dekle, ki ne potrebuje umetnih dodatkov, ker je lepša brez njih. In na ta način je menda leseno vprašanje, katera postojanka da komu bolj ugaja.«
Slovenec, 17. julij 1924