Barbara Ribič: ... pričela s športnim plezanjem in se vanj zaljubila
Maja Kramberger je študentka fizioterapije, zadnja leta pa je večino prostega časa namenila športnem plezanju. Sama pravi, da gre za zelo zanimiv šport, ki je nekaj posebnega, ker ima toliko različnih delov. Šele, ko razumeš vsak delček, veš, kaj vse se dogaja na plezalni steni. Plezanje ji je povrnilo samozavest in dalo prijatelje ter občutek neomejene podpore bližnjih.
Maja prihaja iz Pesnice in se je s športnim plezanjem začela ukvarjati šele pri 14 letih, leta 2016, po tem, ko so jih odkrili skoliozo. Takrat je skupaj z družino raziskovala, kako bi lahko sama vsaj delno olajšala težave, ki ji jih je povzročala stranska ukrivljenost hrbtenice:
»Športno plezanje je takrat predlagal moj oče, ker je prebral več zgodb o pozitivnem vplivu krepitve mišic na ta zdravstveni pojav. Sicer je to kar pozna starost za začetek – večinoma se otroci vključijo že ob začetku osnovne šole. Gre pa za šport, pri katerem za začetek ne potrebuješ drugega, kot športno opremo.«
V plezalnih centrih je namreč na voljo izposoja opreme, pri čemer Maja izpostavi, da je dobro začeti pod vodstvom nekoga, ki ima izkušnje in se na plezanje spozna. Razloži mi, da gre po njenih izkušnjah za skupnost, kjer si med seboj radi izmenjavajo znanje in nudijo pomoč. Nadaljuje: »Sama sem začela v Mariboru v Pekarni, ampak sem bila tam le kak mesec, ker je ogromno zanimanja in ni bilo prostora. Podobno je bilo na Ptuju. Potem so me sprejeli v Alpinističnem klubu Impol Slovenska Bistrica, kjer so me skozi celoten proces vodili trenerji. Moj trener, Goraz Hren, je sicer iz Velenja, ampak v Bistrici vodi dve skupini. Mi pa klub vse skozi finančno precej olajšuje športno pot - financirajo izpite, treninge, plezalke, magnezij, peljali so nas že tudi na priprave.«
V Sloveniji so sicer pogoji za športno plezanje slabši, kot drugje po Evropi, se pa tudi ta šport uspešno razvija. Prav v Slovenski Bistrici se zdaj gradi nova dvorana. Je pa širom države tako malo dobrih prostorov in plezalcev, da Maja na treningu večkrat sreča koga od znanih. Nasmejano pove, da je pred časom zmagala na Redbull-ovi nagradni igri, kjer je za nagrado prejela prav posebno izkušnjo. Z Janjo Granbret, prvo olimpijsko prvakinjo v športnem plezanju, je imela možnost opraviti trening, uživati v kosilu in se nato še malce podružiti.
Športno plezanje je v letu 2021 prvič postalo del olimpijske družine. Sploh ob dosežku domače Janje je zanj tudi v Sloveniji močno narastlo zanimanje, še posebej med mladimi. Tako zdaj primanjkuje prostorov in klubov, ki bi otroke sploh še sprejeli.
Maja se omenjene dvorane, ki bo v Bistrici svoja vrata predvidoma odprla poleti, dodatno veseli še iz enega razloga:
»Sedaj sem uspešno opravila izpit za vaditelja športnega plezanja – tudi vaditeljev in trenerjev v Sloveniji primanjkuje. V kratkem bom opravila še izpita za sodnika športnega plezanja in nato še za postavljavca smeri. V novi dvorani se bom imela možnost preizkusiti v vseh teh vlogah. V Bistrici zelo spodbujajo razvoj, tudi nasploh se trudijo ljudem približati ta v splošnem precej nepoznan šport.«
Sogovornico povprašam, ali se je v plezanju (zaradi nje) preizkusil še kateri od družinskih članov ali prijateljev. Pove mi, da je marsikoga uspela prepričati v vsaj en trening, in da je večini ljudem, ko imajo možnost prvič plezati, izkušnja zelo všeč. Z družino so prepotovali dobršen del Evrope, obiskali so številne dvorane. V Amsterdamu je Maja tekmovala in zmagala, spomni se dvorane v nemškem Münchnu, zelo dober center imajo še v Innsbrucku v Avstriji. Lani je s prijatelji dvakrat plezala v Švici. Izpostavi še zanimivo izkušnjo tekmovanja v Bosni, kjer so pogoji veliko slabši kot doma. Veselo omeni, da so razmere v Sloveniji vsekakor bolj podobne tistim na severu kot na jugu. Razen Evrope v svetu športnega plezanja izstopata še Azija in Amerika. Med plezalci iz slednje je Maja našla prav posebno motivacijo:
»Veliko je uspešnih plezalcev, v katerih se na tak ali drugačen način najdeš. Ena takih je zame Kyra Condie, ki ima prav tako skoliozo. Bila je celo na operaciji, po kateri so ji zdravniki rekli, da ne bo več nikoli plezala, sploh pa ne tekmovalno. Zdaj je tekmovala celo na olimpijskih igrah. Take zgodbe mi zagotovo dvignejo motivacijo in hkrati spoštovanje ter ljubezen do tega športa.«
Maji so skoliozo odkrili dokaj pozno. Primorana je bila obiskovati fizioterapije in nositi steznik. Tega se je, kot pove sama, v srednji šoli uporniško izogibala. Plezanje ji je pomagalo graditi in krepiti hrbtne mišice, s čemer se je situacija opazno izboljšala. S pomenljivim nagibom glave nam pove dve plati te povezave: »Plezanje na eni strani pomaga, na drugi strani pa pri skoku ali padcu na blazino pride do kompresijskih sil – hrbtenica se ponovno stisne. Je pa težavnostno plezanje iz tega vidika boljše, ker ne padeš na blazino ampak samo v pas. Veliko je tudi visenja in s tem krepitve mišic.«
Skozi pogovor razberem, da ljudje skolioze v splošnem ne poznajo preveč dobro. »Zdaj imam sicer občutek, da je znanja precej – ampak bolj kot ne zato, ker sem obdana s takšnimi ljudmi; moja družina in prijatelji veliko vedo tudi zaradi mene, študiram pa fizioterapijo, kjer sošolci seveda spet vse to poznajo že zaradi faksa,« doda Maja. Trenutno je študentka fizioterapije na Alma Mater v Mariboru, kjer imajo zaradi številčnosti športno udejstvovanih študentov organizirano celo posebno združenje športnikov. Visokošolska izobraževalna ustanova Alma Mater Europaea tudi sicer promovira (športno) uspešne študente na raznih družbenih omrežjih. Ker gre za izreden študij je po Majinih besedah ob njem možno tudi trenirati, tekmovati in dosegati osebne cilje izven študija.
»Trenutno treniram nekoliko manj, sploh december je bil na faksu kar naporen. Prej sem običajno trenirala pet krat na teden, po tri ure, včasih kako uro dlje. Dodatno delam treninge za moč, za katere so mnenja kar deljena – nekateri samo plezajo, drugim se zdijo tudi take vaje pomembne. Si pa zdaj, ko sem zaključila tečaj za vaditelja, mogoče lažje predstavljam, kako si sestaviti dober program treningov.«
Kot je že omenila, ji tri izpite – za vaditelja, sodnika in postavljavca smeri – financira klub, a pojasni: »Absolutno so starši tisti, ki mi vse skupaj omogočajo. Za vse priložnosti, da se izkažem, se moram zahvaliti njim. Spodbujajo finančno in moralno. Bila sta na vseh treningih tekmah. Fotografirata, snemata, ponujata ideje, kako kaj odplezati.«
Čeprav se je s športnim plezanjem Maja spoznala razmeroma pozno, je v teh nekaj letih dosegla veliko. Postala je državna prvakinja pri mladinkah v težavnostnem plezanju in podprvakinja v balvanskem plezanju. Lani je stala na tretji stopnički pri težavnostnem plezanju pri članicah. O doseženih osebnih ciljih pa pove: »Lani sem začela tudi več plezati v skali, to je težavnostno plezanje, in tam prišla do več svojih ciljev. Dosegla sem ocene 8a, 8a+ in 7c+, kar so moje najvišje ocene do zdaj.«
O načrtih za letošnje leto pa je navdušena športnica povedala:
»Letos bi rada še kaj potovala, odkrila nove kraje, nova plezališča. Rada bi splezala 8b v skali. Za tekmovanja zaradi močne konkurence še nisem prepričana, če bom sploh nadaljevala. Preizkusila bi se rada v treniranju drugih, v vlogi sodnika in v postavljanju smeri. Zagotovo bom na tak ali drugačen način ostala v plezanju.«
