Slovenske novice - Drago Perko: Odprava na očaka v strogi tajnosti
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Janez Brojan je v gorah prvič reševal že pri trinajstih Odprava na očaka v strogi tajnosti
MOJSTRANA • »Malce sem imel privilegija za razliko od preostalih fantov, saj je bil moj oče alpinist in gorski reševalec,« 74-letni Mojstrančan Janez Brojan pove, da ga je oče zapisal goram, na Triglav se je prvič vzpel pri šestih letih. »Naučil me je spoštovati hribe, sproti sem se učil od njega. Ko pa sam začneš, si odvisen tudi od sreče in predvsem znanja.«
Pri trinajstih je začel hoditi na tabore in se učiti, pri teh letih je bil vključen tudi v prvo reševalno akcijo, v njegovi karieri se jih je potem nabralo več kot 750! Takole pa je bilo na prvi: »V Bojanovem razu se je poškodoval češki alpinist. Na akcijo je odšla cela ekipa, sam pa sem bil zadolžen, da sem iz Vrat pripeljal zdravnika. Za samo akcijo nisem bil najbolj pripravljen. Ko smo od večera do jutra čakali, da prinesejo ponesrečenca iz stene, so me spravili kar v vrečo za ponesrečenca, da sem se malce pogrel. Telefon je bil takrat le eden v celi dolini, v Aljaževem domu, tudi radijskih postaj ni bilo.« Brojan je ob hoji v gore končal poklicno šolo na Jesenicah, zatem ob delu še tehnično šolo in postal metalurški tehnik v tamkajšnji železarni. Kar 16 let je bil delovodja žičarne, devet let je delal v tehničnem biroju, 16 let je bil tudi vodja žebljarne, 2005. se je upokojil. Več kot pol življenja je namenil gorsko-reševalni službi, med letoma 1978 in 2004 je bil načelnik GRS Mojstrana, štiri leta tudi namestnik načelnika GRS Slovenije, devet let pa še načelnik letalske podkomisije pri GRS.
Naštrikala jim je puloverje
V Mojstrani, obdani z vršaci, dela reševalcem nikoli ne zmanjka. »V preteklosti smo bili GRS z največ reševanji v steni. Danes je ogromno nesreč zaradi turistov, ki odhajajo v gore nepripravljeni. Včasih je bila oprema resda slabša, a so šli v hribe tisti, ki so bili tega vajeni. Danes ljudje prevečkrat mislijo, saj ni problema, reševanje je itak zastonj. Me bodo že prišli iskat,« je kritičen Brojan. Do leta 1980 so reševanja praviloma potekala klasično peš, potem jim je pomagal helikopter. »Če smo reševali v Triglavski steni, je bilo treba tja peš prenesti do 100 kilogramov ali več opreme. Tako reševanje je trajalo dan ali še več. Zdaj pa smo s helikopterjem tam v uri, za nameček pridejo tja reševalci spočiti.«
Vrste gorskih reševalcev se na srečo pomlajujejo. »Hvala bogu za zdaj ni problema s tem. Da nekdo postane reševalec, mora biti alpinist. Brez tega se šolanje ne more začeti,« pojasni Brojan, ki je do leta 2019 sodeloval kot inštruktor letalskega reševanja.
Pečat je pustil tudi v alpinističnih krogih: »V letih 1967, 1968 so domače gore postale za nas premajhne. Preplezali smo vse smeri v severnih stenah Dolomitov, ki so bile po težavnosti pojem v svetu.« To so bila leta, ko so zaslovele Mojstranške veverice, ob Brojanu še
Klavdij Mlekuž,
Janez Dovžan in
Janko Ažman ter žal že pokojna
Zvone Kofler in
Miha Smolej. »Ko smo se vračali s plezanja v Dolomitih, smo si ogledali Cortino d'Ampezzo in opazili vodniško pisarno Cortinskih veveric, ki so v vlogi alpinistov, smučarjev skrbele za varnost in reševanje v gorah. V pisarni, ki so jo imeli, smo videli tudi znak veverice.« Janezova mama je fantom naredila puloverje in na levih rokah naštrikala veverice, v svoje vrste pa so sprejeli le takega, ki je splezal vsaj dve težki smeri doma in dve v tujini. Druščina je plezala in opozarjala nase. Tako se leta 1968 preplezali Walkerjev steber v severni steni Grandes Jorasses, ki je bil eden zadnjih treh problemov v Alpah. Leto za tem je bil Klavdij Mlekuž že član odprave v Himalajo, na Anapurno.
Tragedija na cesti
Brojanova naslednja plezalna podviga sta bila Mrtvaški prt (v severni steni Grandes Jorasses) in Bonatijeva smer (v Grand Capucin), leta 1971 je odšla prva slovenska alpinistična odprava v pakistanski Hindukuš. Na vrh 7400 metrov visokega vrha Istor-o-Nal sta stopila Janko Ažman in Zvone Kofler. Odpravo je vodil zdravnik Ivo Valič, sodelovali so, poleg Brojana, še Iztok Belehar, Sandi Blažina, Franc Ekar, Tomaž Jamnik, Peter Ščetinin in fotoreporter Joco Žnidaršič. Gora, nadčloveški napori in vreme so povsem izčrpali Ažmana in Koflerja, ki sta bila v slabem zdravstvenem stanju, za nameček sta dobila snežno slepoto. Preostali člani odprave so ju rešili, nesreča pa se jim je zgodila na poti domov. Vračali so se s spačkoma, katrco in tovornjakom TAM 1500. V prometni nesreči jo je hudo skupil Zvone Kofler in zaradi opeklin umrl v kabulski bolnišnici.
Več kot tri mesece pa je leta 1972 potekala odprava na Makalu. Vodil jo je Aleš Kunaver, v odpravi so bili Ažman, Stane Belak - Šrauf, Janez Brojan, Danilo Cedilnik - Den. Janez Gregori, Zoran Jerin, Jurij Kunaver, Janez Kunstelj, Matija Maležič - Matic. Marjan Manfreda - Marjon, Borut Pirc, Franc Štupnik - Cicko in Tone Wraber. Preplezati jim je uspelo južno steno Makaluja do višine 8200 metrov, Ažman in Maležič sta bila prva Slovenca in Jugoslovana čez magično mejo 8000 metrov. To je bila tudi zadnja odprava, ki se je je udeležil Brojan, potem se je posvetil družini, poklicu in gorsko-reševalni službi.
Čakali na lepo vreme
Dober glas o njegovih alpinističnih in organizatorskih sposobnostih pa se je razširil do Ljubljane. Pred slovesnostjo ob razglasitvi samostojne države leta 1991 je organiziral ekipo, ki je na Triglav nesla državno zastavo. »Vse je potekalo od februarja do junija leta 1991 v strogi tajnosti, nihče ni vedel za našo misijo,« pojasni Janez, ki je vsak dan pogledoval v nebo in čakal na primerno vreme.
Dočakali so ga 12. junija: »Ob treh popoldan je na nogometnem igrišču v Mojstrani pristal helikopter in nas v treh rundah prepeljal na vrh. S sabo sem vzel tudi posebno pošiljko vojaških cunj, namenjenih za kresni večer 24. junija, in deset litrov nafte.«
Pred dnevnim snemanjem razvitja zastave so postavili devetmetrski drog in zvečer ob baklah razvili trobojnico. Brojan je gorske vzpone tudi vestno beležil, v njegovem arhivu je nešteto foto- in videozapisov, vključno s kar 30 filmi. Za svoje delo je kot prvi Slovenec dobil Targa d'Argento, mednarodno priznanje za solidarnost v gorah. Od leta 2012 je častni občan občine Kranjska Gora, tega leta je tudi prejel kipec civilne zaščite za življenjsko delo.